Jedro

Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDR-1 je v individualnem delovnem sporu podružnica tujega podjetja lahko delodajalec in s tem pravdna stranka. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je v vtoževanem obdobju opravljal delo pri njej, kar pomeni, da je tožena stranka lahko pravdna stranka v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati bruto plače za december 2015, januar 2016 in februar 2016 v zneskih, ki izhajajo iz I. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe, od teh zneskov odvesti predpisane dajatve, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Poleg tega je I. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za september 2015, oktober 2015 in november 2015 v bruto zneskih, kot izhajajo iz navedene točke izreka in od te plače odvesti predpisane davke in prispevke za socialno varnost. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 790,73 EUR, od navedenega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati denarno vzpodbudo za leto 2015 v bruto znesku 295,25 EUR, od tega bruto zneska obračunati ter plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 dalje do plačila. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati božičnico za leto 2015 v bruto znesku 385,11 EUR, od tega zneska obračunati in izplačati prispevke in davke, neto znesek pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 dalje do plačila. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške za prevoz na delo in z dela za december 2015 in januar 2015 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz V. točke izreka. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino za čas odpovednega roka v bruto znesku 801,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2016 dalje do plačila. Vse zgoraj navedene neto zneske je dolžna tožena stranka plačati v 15 dneh in pod izvršbo. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 210,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz VII. točke izreka izpodbijane sodbe.

Poleg tega je s sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika plačati stroške tega individualnega delovnega spora v 15 dneh, v višini 114,25 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo in sklep o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi zamudno sodbo ter sklep o stroških. V pritožbi navaja, da ima zamudna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je nezakonita. Ugovarja pasivno legitimacijo, ker ni sposobna biti stranka v tem postopku. Tožena stranka je namreč podružnica tuje pravne osebe A. iz B.. Podružnice tujih (ali domačih) pravnih oseb v RS nimajo pravne subjektivitete, torej niso pravne osebe in nimajo sposobnosti biti stranka v sodnih postopkih (npr. sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 97/2013 z dne 5. 6. 2013, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 6297/2006 z dne 7. 2. 2017. Iz navedenih odločb izhaja, da je lahko subjekt pravic in obveznosti v pravdnem postopku le ustanovitelj podružnice (tuja pravna oseba), v RS registrirana podružnica pa to ne more biti. Sodišče mora na sposobnost biti stranka paziti ves čas postopka. Ker je naslovno sodišče to prezrlo in je posledično tudi napačno odločilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer je tudi sicer napačno interpretiralo materialno pravo. Ker je zamudna sodba napačna, je posledično nepravilen tudi sklep o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanih zamudne sodbe in sklepa o stroških postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 7. točki in 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Posledično je pravilno odločilo tudi o stroških tega individualnega delovnega spora.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu kot toženo stranko označil svojega delodajalca (podružnico tuje pravne osebe), pri katerem je bil zaposlen in ki tožniku ni izpolnjeval svojih obveznosti iz delovnega razmerja (obračun ter izplačilo različnih denarnih obveznosti). Drugi odstavek 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da je delodajalec po tem zakonu med drugim tudi podružnica tujega podjetja, ki zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V 5. členu ZDR-1 je torej določena ena od izjem, ki jo sicer predvideva tudi drugi odstavek 76. člena ZPP. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je v vtoževanem obdobju opravljal delo pri njej, kar pomeni, da je tožena stranka lahko pravdna stranka v tem individualnem delovnem sporu. Glede na to ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je torej na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDR-1 podružnica tujega podjetja lahko delodajalec in s tem pravdna stranka, je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, ki se nanaša na to, da bi bila lahko pravdna stranka v tem individualnem delovnem sporu le tuje podjetje in ne njena podružnica v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju zgoraj navedenega se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Celju oziroma v Ljubljani, saj v citiranih zadevah ni šlo za spor med delavcem in delodajalcem, tako da navedeni zadevi s tem individualnim delovnim sporom nista primerljivi.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj tožena stranka ne bi bila pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu. Kot je bilo že ugotovljeno, iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da je bil zaposlen pri toženi stranki, pri kateri je opravljal delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je bila dolžna tožena stranka kot delodajalec napram tožniku izvrševati svoje obveznosti iz naslova delovnega razmerja, med katere spadajo tudi obračun ter izplačilo denarnih obveznosti tožniku. Glede na to, da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP (ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji iz citirane določbe ZPP, tožena stranka niti ne izpodbija), vključno s pasivno legitimacijo tožene stranke, tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo izpodbijano zamudno sodbo, je na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZPP in glede na prvi odstavek 154. člena ZPP pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških, ki jih je dolžna plačati tožena stranka.

9. Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo in sklep o stroških sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.