Jedro

Tožnik ni neupravičeno izostal z dela več kot 5 dni zapored. Zato ni obstajal utemeljen razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 13. 11. 2013, temveč je trajalo do 6. 4. 2014 (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožnika, vključno od 14. 11. 2013 do 6. 4. 2014 prijavi v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti, v skladu s posebnimi predpisi in mu obračuna izpadle plače in druge prihode, izdela plačne liste in jih izroči tožeči stranki, od tako obračunanih plač in drugih prihodkov odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Sklenilo je, da se dopusti sprememba tožbe podana na naroku dne 29. 4. 2014 (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka (zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe in sklepa) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v točkah I. in II. izreka zavrže oz. podredno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na več mestih ugotovilo, da tožena stranka tožnika od 13. 11. 2013 dalje ni pozvala na delo, pri tem pa sodišče ni ugotavljalo ali je tožnik zahteval, da mu delodajalec priskrbi nadaljnje delo. Ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotoviti dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da tožnik nima pravnega interesa na ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2013 nezakonita in da mu delovno razmerje ni prenehalo 13. 11. 2013, temveč je trajalo do vključno 6. 4. 2014. Sodišče bi moralo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavreči. Pri tožniku gre očitno za zlorabo pravic, saj tožnik dne 14. 11. 2013 ni podpisal sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, čeprav sam ni imel več želje nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki in zato tudi na delo k toženi stranki ni prihajal. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tem, kdaj je dejansko tožnik izvedel, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je istega dne, ko je skupaj z ostalima dvema delavcema odšel z gradbišča tožene stranke, torej dne 13. 11. 2013 in se na delo več ni vrnil, že vedel, da mu je delovno razmerje prenehalo in ne šele 29. 11. 2013, ko bi naj za odjavo zvedel pri ZZZS. Sodišče bi moralo zaključiti, da je tožniku bila odpoved dana že na gradbišču dne 13. 11. 2014 in da je tožnik že takrat vedel, da mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da tožnik za delodajalca od 14. 11. 2013 dalje ni opravljal svoje osnovne delovne obveznosti in na delo ni prihajal, zato tudi ni opravičen do plačila za delo, kar sodba nalaga toženi stranki. Tožnik najmanj 5 dni zapored od 14. 11. 2013 dalje neupravičeno ni prišel na delo, kljub pozivu tožene stranke, in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, zato je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, prav tako mu je pred podajo izredne odpovedi omogočila zagovor v smislu večkratnih telefonskih pozivih, na katere se tožnik ni odzval. Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja je bilo ustrezno in v zadostni meri obrazloženo razlog za izredno odpoved po 4. alineji 1. odstavka 110. člen ZDR-1 je dovolj jasen, zato je odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku, zakonita. Obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo je dolžnost delavca. Če delavec ob opustitvi te dolžnosti ni dosegljiv, njegova odsotnost pa presega 5 zaporednih delovnih dni, je podan utemeljen odpovedni razlog po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja do vključno 6. 4. 2014, saj tožnik po 13. 11. 2013 na delo več ni prihajal, ter se za delo pri toženki niti ni zanimal, niti ni od toženke zahteval, da mu delo priskrbi. Glede na navedeno pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot zidar in da je dne 13. 11. 2013 delal na delovišču v kraju A.. Tega dne je k njemu pristopil mož direktorice tožene stranke B.B., zadolžen za organizacijo dela pri toženi stranki, in tožniku ter navzočim delavcem rekel, da jih ne potrebuje več ter naj odidejo z delovišča. Navedeno je izpovedal tožnik in prav tako zaslišani B.B., ki je izpovedal, da je zaradi napak pri delu delavcem rekel, naj delajo samo še ta dan in naj se nato poberejo, vendar si je tekom dneva premislil in dejal, da naj se poberejo kar takoj. Priča B.B. je tudi izpovedal, da tožnika od tega dne ni več pozival nazaj na delo, tožnik pa je izpovedal, da je poklical B.B. že naslednji dan in tudi naslednje dni, vendar se mu ta ni oglasil. Pošiljal pa mu je tudi SMS-e, da bi se dogovoril glede plačila. Da tožena stranka tožniku ni izplačala plače za mesec oktober in november 2013, je potrdila tudi direktorica tožene stranke C.C.. Tožnik je tudi izpovedal, da se je dne 14. 11. 2013 sestal z B.B., ker je pričakoval, da se bosta dogovorila glede plačila, vendar mu je le-ta ponudil v podpis sporazumno odpoved, ki pa je tožnik ni podpisal. Nato je tožnik nekaj dni po sestanku prejel obvestilo o prenehanju delovnega razmerje z dne 26. 11. 2013 (priloga A/2) ter izvedel, da ga je tožena stranka dne 27. 11. 2013 odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 13. 11. 2013. Tožena stranka je v obvestilu o prenehanju delovnega razmerja zapisala, da tožniku prekinja delovno razmerje z dne 13. 11. 2013, ker se kljub pozivom tožene stranke ni zglasil na delu.

V sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče presoja ali je podan odpovedni razlog, ki ga v odpovedi navede in obrazloži delodajalec. V sodnem postopku delodajalec ne more več uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. navajati dodatnih razlogov za odpoved pogodbe, če pa jih navaja, jih sodišče ne upošteva. Sodišče prve stopnje je bilo pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Obrazložitev odpovednega razloga mora vsebovati opis delavčevega ravnanja, ki ga delodajalec šteje kot odpovedni razlog.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013) v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi predloga zakona je bilo navedeno, da zakon jasneje določa, da je treba v odpovedni navesti "dejanske razloge za odpoved in ne pravno kvalifikacijo". ZDR-1 je torej povsem jasen in nedvoumen. Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravne kvalifikacije takega ravnanja ni dolžan navesti, če pa jo, sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati.

Tožena stranka je tožniku vročila obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z dne 26. 11. 2013, kjer je navedla, da tožniku prekinja delovno razmerje z dnem 13. 11. 2013, ker ga po tem datumom ni bilo na delovno mesto, ker se ni zglasil niti ob pozivih in obvestilu, ki je bilo obešeno dne 25. 11. 2013 na delovišču. Sodišče prve stopnje je navedeno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja pravilno štelo kot podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če najmanj 5 dni zapored ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, kot je jasno in nedvomno razbrati iz predloženega obvestila. Tožena stranka je tekom postopka sicer trdila, da obvestilo ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer ne redne in neizredne, pač pa zgolj opozorilo delavcu, da se obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ne izvršujejo. V kolikor bi navedeno držalo, pa tožena stranka tožniku ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi že iz razloga, ker ga je odjavila iz delovnega razmerja brez ustrezne pravne podlage in v nasprotju s 77. členom ZDR-1, ki določa v katerih primerih pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Pogodba o zaposlitvi namreč ne preneha veljati z odjavo delavca iz zavarovanj in prav tako ni mogoče ustno odpovedati pogodbe o zaposlitvi (s tem, da delodajalec delavca nažene z dela). ZDR-1 namreč izrecno določa, da morata biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, v odpovedi pa mora biti obrazložen tudi dejanski razlog za odpoved (1. in 2. odstavek 87. člena).

Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana s pisnim obvestilom o prenehanju delovnega razmerja z dne 26. 11. 2013 ter da je dejansko bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi že na gradbišču dne 13. 11. 2013, ko ga je B.B. napotil z gradbišča in da je takrat tožnik tudi izvedel, da mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo tožnikove tožbe nima nobenih razlogov in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v sodbi jasno opredelilo, da je štelo obvestilo tožene stranke z dne 26. 11. 2013, s katerim je tožena stranka tožnika seznanila o prenehanju delovnega razmerja, kot odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je zato tožba, ki jo je tožnik vložil dne 9. 12. 2013, pravočasna.

Odsotnost delavca z dela, če zato ni opravičenega razloga, pomeni kršitev njegove temeljne obveznosti: opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Posledica te kršitve je lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi izredna, kolikor gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). V 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 je določen še poseben samostojen razlog za izredno odpoved v primerih, ko delavec izostane z dela: če traja odsotnost najmanj 5 dni zaporedoma, delavec pa o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ne obvesti (čeprav bi to moral in mogel storiti), lahko delodajalec pogodbo o zaposlitvi izredno odpove. Neobveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, pomeni kršitev delavčeve obveznosti obveščanja (36. člen ZDR-1). Tako odpoved lahko učinkuje že s prvim dnem odsotnosti, če je bila odsotnost neupravičena in se delavec na delo ne vrne do vročitve izredne odpovedi.

V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana odpoved tožene stranke tožniku nezakonita, saj tožnik ni neopravičeno izostal z dela. B.B. je namreč tožnika dne 13. 11. 2013 poslal domov z besedami, da ga ne potrebuje več, ter ga ni več pozival na delo, kot je to tudi kot priča izpovedal. Tožnik je izpovedal, da se naslednje dni B.B. ni javljal na telefon, čeprav ga je večkrat klical v zvezi z delom. Tudi direktorica tožene stranke je kot razlog za podano odpoved tožniku navajala napake pri delu, nestrokovno in nepravilno delo tožnika ter njegovo grdo obnašanje, kršenje konkurenčne prepovedi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedenih zatrjevanj ni mogoče upoštevati, saj iz obvestila z dne 26. 11. 2013 ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz teh razlogov.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku tožena stranka ni dokazala očitane kršitve in sicer neopravičen izostanek z dela več kot 5 delovnih dni zapored in je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je odpoved z dne 26. 11. 2013 nezakonita, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje do 6. 4. 2014, ko se je tožnik nato zaposlil pri drugem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (in odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP sama krije stroške pritožbenega postopka.