Jedro

Pri preizkusu pripora ob vložitvi obtožnice, ali so se okoliščine po odreditvi pripora tako spremenile, da narekujejo njegovo odpravo, ni predviden poseben narok ali drug način, ki bi strankama omogočil, da se v zvezi s tem izjavita.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 16.12.2006 obdolženemu R.Z. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor tudi po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Obdolženčev zagovornik je dne 9.1.2007 zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Soglaša z razlogi sklepa Višjega sodišča, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi lahko bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Ugotavlja, da kljub obširnosti razlogov zahteve ni mogoče identificirati, za katere vsebinske ugovore je bila obramba prikrajšana. Tudi "sovražna in konfliktna nastrojenost sodnika" ni izkazana s konkretnimi dejstvi pri konkretnem odločanju, saj so razlogi izpodbijanih sklepov tudi vsebinsko utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Vložnik zahteve sodišču prve stopnje očita kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo v izpodbijanem sklepu precejšnje nasprotje med razlogi in podatki iz spisa. Sodišče namreč ugotavlja, da iz "spisovne dokumentacije" izhaja, da sta bila (pred izdajo izpodbijanega sklepa) s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora seznanjena tako obdolženec kot njegov zagovornik, medtem ko je iz spisa razvidno, da zagovornik s tem predlogom ni bil seznanjen. Višje sodišče se do te procesne kršitve, ki jo je zagovornik uveljavljal v pritožbi, naj ne bi opredelilo, zato je kršilo 25. člen Ustave (pravica do pravnega sredstva). Nobena od zatrjevanih kršitev ni podana.

Iz razlogov sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da je to sodišče pritrdilo pritožbi, da zagovornik ni bil seznanjen s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je bil zagovornik B.S., kateremu je sodišče poslalo obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora, razrešen, sedanjemu zagovorniku (vložniku zahteve) pa predlog državnega tožilca pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora ni bil poslan v izjavo, saj je šele dne 20.12.2000 prejel obtožnico skupaj s sklepom o podaljšanju pripora. Kljub temu je bilo sodišče druge stopnje mnenja, da ugotovljena pomanjkljivost "ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijanega sklepa".

Po navedenem je moč ugotoviti, da je sodišče druge stopnje zagovornikovo pritožbo vsebinsko obravnavalo, se do zatrjevane procesne kršitve določno opredelilo (četudi ne omenja konkretne zakonske določbe, katere kršitev uveljavlja zagovornik) in presodilo, da zaradi ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni potrebno razveljaviti. Drugače povedano, sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ker je torej sodišče druge stopnje pritožbene navedbe presodilo skladno z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, je tudi zagovornikovo sklicevanje na kršitev Ustave brez podlage.

2. Na podlagi vsebinskih razlogov, ki jih navaja v prvi točki, zagovornik trdi, da sta bili obdolžencu kršeni tudi ustavni pravici iz 22. in 29. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I 18/93 z dne 11.4.1996, iz katere naj bi izhajalo, da sodišče ne zadosti navedenim ustavnim pogojem pri odločanju o priporu, če ne opravi posebnega pripornega naroka. Tudi v tem primeru višjemu sodišču očita, da se do zatrjevanih ustavnih kršitev ni opredelilo, zaradi česar naj bi ponovno kršilo določbo 25. člena Ustave.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah (na primer: I Ips 414/2006 in 445/2006) že zavrnilo kot nesprejemljive pravne razlage, da navedena ustavna odločba sodišče zavezuje k izvedbi pripornega naroka tudi v primeru podaljšanja pripora. Ustavno sodišče je namreč v njej izrecno poudarilo, da mora sodišče zadostiti ustavnim pogojem iz 22. in 29. člena Ustave in izvesti priporni narok ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odloča, le v primerih, ko odloča o odreditvi pripora. Zagovornikovo stališče tudi v določbah ZKP nima podlage.

V konkretnem primeru je bil obdolžencu podaljšan pripor ob vložitvi obtožnice, v kateri je državni tožilec brez posebne obrazložitve predlagal tudi podaljšanje pripora. V obtožnem aktu torej ni bilo predlagano, da naj se obdolženec izpusti. Glede na zakonsko ureditev takšnega podaljšanja (272. člen ZKP) se šteje, da državni tožilec ne predlaga odprave pripora, če v obtožnici predlaga njegovo podaljšanje, ali če se v njej glede odprave pripora sploh ne izjavi. Zunajobravnavni senat je na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP obdolžencu podaljšal pripor po uradni dolžnosti, ker v obtožnici ni bila predlagana njegova odprava pripora ter pri tem preizkusil, ali so se okoliščine po odreditvi pripora tako spremenile, da narekujejo njegovo odpravo. Za tak preizkus pa po zakonu in tudi po omenjeni odločbi Ustavnega sodišča ni predviden poseben narok ali drug način, ki bi strankama omogočil, da se izjavita v zvezi z preizkusom pripora. Sodišče mora tudi sicer v kateremkoli času med postopkom pripor odpraviti, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (3. odstavek 200. člena ZKP), njegovo odpravo pa lahko kadarkoli predlagata tudi obdolženec in njegov zagovornik.

Iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa je razvidno, da je sodišče druge stopnje zavzelo jasno in obrazloženo stališče tudi do teh pritožbenih navedb. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje opravilo preizkus pripora ob vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP, saj v obtožnici ni bilo predlagano, naj se obdolženec izpusti. V takšnem primeru po oceni višjega sodišča ni potrebno, da bi se moral obdolženec o podaljšanju pripora posebej "izjasniti". Omenjena pomanjkljivost po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni kršitve iz 2. odstavka 371. člena ZKP, četudi bi bilo zagovornikovo stališče utemeljeno, saj pritožnik ne navaja, v čem naj bi zatrjevana kršitev kontradiktornosti vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po navedenem zatrjevane kršitve niso izkazane.

3. Zagovornik navaja, da je bila s sklepom višjega sodišča kršena tudi obdolženčeva ustavna pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave). Sodnik V.B., ki je odločal v pritožbenem senatu, bi moral biti iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP izločen, ker je z zagovornikom "v sovražnem odnosu" (zoper zagovornika je namreč sodnik vložil kazensko ovadbo in predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja obrekovanja), podana pa naj bi bila tudi njegova "povezanost z Okrožnim državnim tožilstvom v Kopru", ki je vložilo obtožni predlog in ki zastopa njegove interese v kazenskem postopku.

V 2. odstavku 41. člena ZKP so določene časovne omejitve, v katerih lahko stranka zahteva izločitev sodnika. Če stranka v zakonskem roku ne uveljavlja svoje pravice do nepristranskega sojenja, pa bi to lahko storila, ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka in je prekludirana.

Po 2. odstavku 41. člena ZKP lahko stranka iz razlogov po 39. členu ZKP zahteva izločitev sodnika višjega sodišča le do začetka seje senata. Sodnik višjega sodišča, katerega izločitev zahteva zagovornik iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ker dvomi v njegovo nepristranskost, bi lahko skladno s 40. členom ZKP tudi sam predlagal svojo izločitev, če bi ocenil, da je podan takšen razlog, vendar tega ni storil. Zagovornik pred samim začetkom seje sicer ni mogel biti seznanjen s sestavo senata. Ker pa je za razlog izločitve, ki ga uveljavlja, vedel že pred tem, bi višje sodišče, ki je obravnavalo njegovo pritožbo, lahko še pred sejo senata seznanil s svojimi pomisleki glede nepristranskosti sodnika in (pogojno) predlagal, da naj se pri odločanju pritožbenega senata izloči. Zagovornik tega v zakonskem roku ni storil, zato tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu izločitve sodnika ne more več zahtevati. Smiselno to velja tudi za izločitev Okrožnega državnega tožilstva v Kopru (1. odstavek 44. člena ZKP). Pri tem je treba še opozoriti, da je ta predlog neupošteven tudi zato, ker je po 4. odstavku 41. člena ZKP mogoče zahtevati le izločitev poimensko določenega sodnika (tožilca), ki v konkretni zadevi opravlja sodniško (tožilsko) funkcijo, ne pa vseh, ki opravljajo takšno funkcijo.

Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da kršitve Ustave in zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane. Zato je zahtevo po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.