Jedro

Ker tožnica ne živi pri očetu v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po določbi 2. odstavka 14. člena ZDRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 3.5.2000, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je iz izpodbijane odločbe in iz spisne dokumentacije razvidno, da tožnica že več mesecev pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni živela v Sloveniji, temveč je odšla k svoji materi v Italijo in tam živi že več mesecev, je tožena stranka ob ugotovljenem dejanskem stanju ravnala zakonito, ko je zavrnila prošnjo za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije zaradi neizpolnjevanja pogoja po 2. odstavku 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94). Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožbene navedbe v zvezi z ravnanjem pristojnih organov Republike Slovenije, ki naj bi delovali v smeri izganjanja oziroma etničnega čiščenja neslovencev. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da ima tožnica pravico do državljanstva Republike Slovenije, ker je bila tukaj rojena in ker ji je bilo nezakonito odvzeto stalno prebivališče. Tožnica vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ji je tožena stranka pravico do državljanstva protipravno odvzela z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji dne 26.2.2002. Nadalje navaja, da slovenska zakonodaja postaja orodje etničnega čiščenja, saj je prisilila sodstvo, da sodeluje pri dokončni eliminaciji izbrisanih neslovencev, čeprav vse zavezujejo mednarodne konvencije o človekovih pravicah. Navaja še, da jo je tožena stranka napravila za brezdomko in apatrida ter jo prisilila kot begunko, skupaj z njeno materjo, nezakonito, brez vsakih dokumentov, prečkati mejo in se nastaniti v Italiji. Tožnici so kršene pravica do družinskega življenja, do stikov z obema staršema, pravica do svobodnega gibanja, pravica do šolanja. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Določba 2. odstavka 14. člena ZDRS določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji. Iz upravnih spisov izhaja, da je v obravnavani zadevi prošnjo za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije vložil njen oče. Iz upravnih spisov izhaja tudi (zapisnik o zaslišanju očeta tožnice z dne 22.12.1999), in to v zadevi niti ni sporno, da tožnica več mesecev pred vložitvijo prošnje ni živela pri očetu v Republiki Sloveniji, temveč pri svoji materi v Italiji. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po citirani določbi ZDRS, saj ne živi pri očetu v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča odločila pravilno, ko je prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila. Pritožbeni ugovori v zvezi z izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 ter kršitvami mednarodnih konvencij oziroma kršitvami njenih pravic, do katerih naj bi prišlo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra, na drugačno odločitev v tej zadevi, ko se presoja zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke o prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo, ne morejo vplivati.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.