Jedro

Direktor tožene stranke je tožniku postavil rok, do katerega je bil dolžan dokončati naloge, ki so bile zaradi neupoštevanja navodil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Naslednjega dne je na zagovoru tudi izvedel, da naloge niso bile opravljene, kar pomeni, da je tega dne začel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po izteku prekluzivnega roka iz 2. odst. 110. čl. ZDR ni zakonita, zato nadaljnja presoja vsebinskih razlogov, na katerih temelji, ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku št. KS-28/2004 z dne 13.8.2004 in ugotovi, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in sicer za mesec september 2004 neto 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2004, za oktober 2004 neto 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2004 dalje, za november 2004 neto 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2004 dalje, za december 2004 neto 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2005 dalje in za januar 2005 neto 60.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2005 dalje ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 538.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zahtevek glede poziva nazaj na delo, je zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ker veže rok, v katerem bi morala tožena stranka izdati tožniku izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi na razgovor pri direktorju tožene stranke dne 20.7.2004. Sodišče je v zvezi z navedenim srečanjem dne 20.7.2004 zagrešilo dve kršitvi, in sicer prvič ni šlo za sestanek oziroma srečanje, na katerem bi direktor le napovedal tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak je tudi omogočil zagovor tožniku. Tako ni nobenega dvoma, da je tožena stranka kot delodajalec tožniku omogočila zagovor, kar izhaja tudi iz njegove zabeležke. Druga kršitev, ki jo je storilo sodišče pa je v tem, da naj bi po tem razgovoru začel teči rok za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res se je tedaj tožena stranka seznanila z zagovorom delavca in razlogi, zakaj delovne naloge ni izpolnil, vendar je imel tožnik še vedno možnost delovno nalogo izpolniti in sanirati storjeno kršitev delovnih obveznosti, rok za oddajo vloge na ministrstvo se je namreč iztekel 31.7.2004. Direktor tožene stranke je na obisku tovarne med dopustom ugotovil, da tožnik ni izpolnil naloge in da zaradi tega vloga na ministrstvo ni mogla biti vložena, zato je pravočasno 13.8.2004 tožniku izdal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da očitana kršitev ni dokazana, zgolj zaradi tega, ker naj bi tožnik razumel, da sta mu bili dodeljeni dve delovni nalogi, čeprav je tožena stranka kot delodajalec po svojem direktorju razumela, da bi moral tožnik opraviti samo prilagoditev programa promocijskih aktivnosti proizvajalcev vina. Sodišče tudi ni ocenilo, da je tožnik po lastni izjavi tri do štiri ure porabil samo zato, da je pisal dva dopisa, s katerima je opravičeval, zakaj delovne naloge ne more narediti, namesto da bi v tem času vsaj začel izdelovati osnutek programa promocijskih aktivnosti, ki bi bil po izpovedi priče B. zadosten za sprovedbo nadaljnjih oziroma vzporednih aktivnosti, ki so bile potrebne za pravočasno vložitev vloge na ministrstvo. Sodišče je zanemarilo izpoved priče B., da bi se zadovoljil z osnutkom programa, katerega tehnični del naj bi pripravil tožnik. To pa se ujema s trditvijo tožnika, da se za sestavo pravil ni čutil dovolj usposobljenega in je predlagal, da naj bi pravila izdelala pravnica. Z upoštevanjem vseh izvedenih dokazov in njihovo medsebojno oceno, bi tako sodišče moralo ugotoviti, da je bil zadolžen samo za prilagoditev programa promocijskih aktivnosti proizvajalcev vin in ne tudi za izdelavo pravil novoustanovljene organizacije proizvajalcev vin. Tožnik je imel tako samo eno nalogo, ki bi jo v dveh delovnih dneh lahko izpolnil. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pravno zmotne so pritožbene navedbe, da roki za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določeni v 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) niso prekluzivni roki. Zakon namreč določa, da mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. To pomeni, da po navedenih rokih pravica izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz teh razlogov ugasne, to pa pomeni, da gre za prekluzivni rok, saj po izteku roka delodajalec ni več upravičen iz teh razlogov izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Da je tako razlogovanje sodišča pravilno, izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS (primerjaj npr. sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 33/2006).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zmoten dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe dne 20.7.2004, ko je direktor tožene stranke s tožnikom opravil razgovor, temveč da bi sodišče moralo šteti, kot rok, od katerega je začel teči 15-dnevni rok šele 31.7.2004, ko je potekel rok za oddajo vloge na ministrstvo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je direktor tožene stranke tožniku postavil rok 19.7.2004, da izvrši naloge, ki so bile nato zaradi njihove neizvršitve razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 20.7.2004 je direktor tožene stranke na razgovoru s tožnikom izvedel, da tožnik nalog ni opravil. Zato je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tega dne pričel teči 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele dne 13.8.2004, to je po izteku 15-dnevnega subjektivnega roka, je bila ta odpoved podana prepozno in zato nezakonita. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je za kršitev zvedelo šele 31.7.2004, ko je potekel rok za oddajo vloge na ministrstvo, saj iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi po izteku roka 19.7.2004, za izvršitev naloge tožena stranka tožniku določila še dodaten rok. V takem primeru pa bi prišlo do situacije, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, kajti v tem primeru razgovora z dne 20.7.2004 ni mogoče šteti kot zagovor za očitano kršitev z dne 31.7.2004. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno ukvarjati še z vsebinskimi razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj že odpoved podana po izteku prekluzivnega roka, narekuje njeno razveljavitev. Zato pritožbeno sodišče tudi na ostale pritožbene navedbe v zvezi s samo utemeljenostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odgovarja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v postopku v individualnih delovnih sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja delodajalec vedno sam krije svoje stroške postopka.