Jedro

Odločitve in ravnanje sodnika kot odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru je 12. 10. 2020 zavrnila zahtevo okrožnega državnega tožilca J.L. za izločitev preiskovalnega sodnika S.G. To je storila s sklepom Su 509/2020. 2. Zoper sklep se je okrožni državni tožilec pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem in drugem odstavku 373. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da preiskovalnega sodnika izloči iz odločanja v vseh postopkih, ki so povezani z zahtevo za preiskavo opr. št. Kt 11053/2013 z dne 16. 8. 2018. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik se s predsedničino odločitvijo ne strinja zato, ker se predlog za izločitev preiskovalnega sodnika ni nanašal na vsebino odločanja ali postopanja sodišča, kot to izhaja iz razlogov napadenega sklepa, temveč na nerazumno dolgo obravnavanje zadeve, nekonkretizirano zahtevo za popravo zahteve za preiskavo z dne 28. 8. 2019, nekonkretizirano nestrinjanje z dne 20. 12. 2019, nekonkretizirani dopis senata okrožnega sodišča, ki je bil posledica pritožnikovega poizvedovanja pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ter na konkretizirano zavrženje z dne 14. 9. 2012, ki je po vsebini dejansko nestrinjanje z zahtevo za preiskavo in s tem povezano pristransko uporabo določb ZKP, ko bi moral preiskovalni sodnik že dne 28. 8. 2019 vložiti nestrinjanje z zahtevo za preiskavo, kar vse pri pritožniku ustvarja dvom o sodnikovi nepristranskosti.

5. Če pustimo ob strani, da ni jasno, kako je lahko ravnanje enega organa, konkretno izvenobravnavnega senata, razlog za dvom v nepristranskost drugega organa, konkretno preiskovalnega sodnika, je nedvomno, da se pritožnik tudi v pritožbeni obrazložitvi osredotoča na odločitve in ravnanja preiskovalnega sodnika s tem, da jim v uvodnem delu pripisuje nepravilnost v smislu uporabe določb Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju pa po večini nekonkretiziranost, ki jo je ob manjkajočem podrobnejšem opisu v obrazložitvi razumeti le kot drugače poimenovano nepravilnost. Na takšen način, in ko se pritožnik na koncu pritožbene obrazložitve posplošeno sklicuje na navedbe iz pritožbe z dne 21. 9. 2020, po katerih je "moč prepoznati vsebino posameznih odločitev preiskovalnega sodnika", znova izraža nezadovoljstvo z navedenimi odločitvami in ravnanji, ki po pravilni predsedničini ugotovitvi ne more biti eden od odklonitvenih razlogov za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Še zlasti tedaj, ko so odločitve in z njimi posredno ravnanja preiskovalnega sodnika pritožbeni preizkus prestala in jih je treba, vključno s posledicami sprejeti. Sicer vzporedno potekajoč postopek po zahtevi za izločitev sodnika postane dejansko (de facto) sredstvo za dosego tistega, kar v postopku o glavni stvari po pravu (de iure) ni bilo ali ni moglo biti doseženo.

6. Podobno kot zgoraj velja za zatrjevano nerazumno dolgo obravnavanje zadeve. Razlika je le, da so bila zatrjevana nekonkretizirana ravnanja preiskovalnega sodnika v postopku o glavni stvari po pravnem sredstvu že preizkušena, zatrjevana neupravičena dolgotrajnost ravnanj pa bo šele morala biti preizkušena v za to posebej določenem postopku, ki ga je pritožnik prav tako sprožil. 7. Glede na ugotovljeno, in ker v pritožbeni obrazložitvi niso navedena nova dejstva ali novi dokazi iz drugega odstavka 373. člena ZKP, zaradi katerih bi bilo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje o pritožbi okrožnega državnega tožilca J.L. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).