Jedro

Izhodišče pri presoji kriterija sorazmernosti kot ustavnega načela vsakršnega omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nedopustnost zavarovanja (neproporcionalno) večjega obsega premoženja, kot je premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku.

Kljub temu, da procesni zakon izrecno ne opredeljuje vsebine oškodovančevega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti nobenega dvoma, da je trditveno in dokazno breme v smeri vseh opredeljenih predpostavk na oškodovancu kot predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa.

V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da upravičenega sklepanja o nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi obstajala v trenutku podaje predloga za začasno zavarovanje in za (bodoče) obdobje, za katerega je bilo predlagano zavarovanje, ni mogoče utemeljevati z ravnanji obdolženca, ki segajo (pre)daleč v preteklost. V predlogu pa je izostala vsaka opredelitev, kolikšna je sploh vrednost nepremičnega premoženja (stanovanja), na katerem se predlaga začasno zavarovanje, s čimer bi šele bilo mogoče presoditi sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahtevka (28.557,72 EUR)5 in vrednostjo zavarovanega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Velenju zavrnilo predlog pooblaščenca oškodovanke A. A. za odreditev začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka v višini 28.557,72 EUR zoper obdolženega B. B. na način, da se slednjemu z vpisom zaznambe v zemljiško knjigo za čas šestih mesecev od izdaje sklepa do višine 28.557,72 EUR prepove odtujitev in obremenitev lastniškega deleža (1/1) nepremičnine, tj. dela stavbe z ID znakom 000-4903-23, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 23 v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., in katerega lastnik je obdolženec do celote (1/1).

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke, kot je uvodoma navedel, zaradi „napačne uporabe materialnega prava“ po določilih 2. in 3. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka z zemljiškoknjižno prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine predstavlja poseg v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), tj. pred zaključkom kazenskega postopka in v procesni fazi, ko obdolženca še varuje domneva nedolžnosti, ki je prav tako jamstvo konvencijskega in ustavnega ranga (27. člen Ustave). Naslovno sodišče je že v sklepu III Kp 11635/2019-132 z dne 11. 10. 2022, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, natančno pojasnilo (točka 4 obrazložitve), glede katerih vsebin se mora substancirano in konkretizirano opredeliti vsaka (sodna) odločba, s katero se na obravnavani način poseže v lastninsko pravico. Poleg obrazloženega stališča o obstoju dokaznega standarda utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in pridobil premoženjsko korist v očitani višini, izbranem načinu zavarovanja ter trajanju ukrepa, mora iz podlage odločitve za uvedbo stvarnega omejevalnega ukrepa izhajati tudi: (1) v konkretnih okoliščinah utemeljena nevarnost, da bi obdolženec sam ali prek drugih oseb premoženje, na katerem je predlagano začasno zavarovanje, uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost, skril, uničil, odtujil ali razpolagal z njim, s čimer bi onemogočil ali precej otežil izvršitev potencialno prisojenega premoženjskopravnega zahtevka – prvi odstavek 502. člena v zvezi z drugim odstavkom 109. člena ZKP; (2) utemeljena primernost in nujnost ukrepa ter sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahtevka in vrednostjo premoženja, na katerem se predlaga zavarovanje; (3) utemeljen vpliv ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca. Izhodišče pri presoji kriterija sorazmernosti kot ustavnega načela vsakršnega omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nedopustnost zavarovanja (neproporcionalno) večjega obsega premoženja, kot je premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku.1

5. Kljub temu, da procesni zakon izrecno ne opredeljuje vsebine oškodovančevega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti nobenega dvoma, da je trditveno in dokazno breme v smeri vseh opredeljenih predpostavk na oškodovancu kot predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa. Ker je zoper sklep o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka predviden ugovorni postopek v okvirih t. i. naknadne kontradiktornosti (peti odstavek in nasl. 502.a člena v zvezi z drugim odstavkom 109. člena ZKP), je že z vidika uresničevanja enakega varstva pravic v kazenskem postopku (22. člen Ustave) očitno, da je predlagatelj ukrepa tisti, ki mora vse pogoje za odreditev v zadostni meri izkazati. Sodišče namreč odloča izključno v okvirih predloga oškodovanca in utemeljitve njegovega predloga.2 Kolikor je utemeljitev vsaj glede enega od kriterijev za odreditev ukrepa (kaj šele glede več njih) pavšalna, nepreverljiva ali sploh neobstoječa, sodišče predlogu ne sme ugoditi.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje navedenim izhodiščem pravilno sledilo in utemeljeno zaključilo, da pooblaščenec oškodovanke v predlogu za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka z dne 21. 11. 2022 ni konkret(izira)no izkazal obstoja nevarnosti, da bi obdolženec z razpolaganjem z nepremičnim premoženjem, natančneje s stanovanjem na naslovu ..., onemogočil ali vsaj v precejšnji meri otežil izvršitev premoženjskopravnega zahtevka. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče,3 da upravičenega sklepanja o nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi obstajala v trenutku podaje predloga za začasno zavarovanje in za (bodoče) obdobje, za katerega je bilo predlagano zavarovanje, ni mogoče utemeljevati z ravnanji obdolženca, ki segajo (pre)daleč v preteklost. Okoliščina, da naj bi obdolženec s premoženjsko koristjo, pridobljeno na škodo oškodovanke A. A. (19.400,00 EUR), porabil za nakup nepremičnine (stanovanja), na kateri se predlaga začasno zavarovanje, prvenstveno ne izpriča ničesar o tem, da bi taisto stanovanje (v katerem ima prijavljeno stalno prebivališče) nameraval odtujiti, prav tako pa gre za ravnanja iz leta 2018, tj. kar štiri leta pred vložitvijo predloga. Konkretne nevarnosti razpolaganja s premoženjem ni mogoče utemeljevati niti z dejstvom, da je obdolženec približno v istem preteklem časovnem obdobju, torej pred več leti, prepisal lastništvo vozila Audi A6 na C. C., ki ga je zatem prodala tretji osebi. Naposled pa tudi (izolirana) izjava obdolženca, da nima nepremičnega ali premičnega premoženja, neposredno ne kaže na namero oziroma nevarnost, da bo „storil vse, kar je v njegovi moči, da bo preprečil morebitni odvzem protipravne premoženjske koristi“. Naslovno sodišče je v že omenjenem sklepu III Kp 11635/2019-132 izpostavilo (točka 6 obrazložitve), da je obdolženec na naroku za glavno obravnavo 20. 3. 2022 pri podajanju osebnih podatkov navedel, da je poleg predmetnega stanovanja tudi lastnik dveh dvojnih garaž, osebnega vozila znamke BMW, dveh motornih koles in apartmaja v Crikvenici na Hrvaškem. Drugih navedb v smeri nevarnosti razpolaganja z nepremičnim premoženjem predlagatelj ukrepa ni ponudil, zato je sodišče prve stopnje tehtno ugotovilo, da eden (ključnih) pogojev za odreditev začasnega zavarovanja ni izpolnjen. Nobena od predpostavk za vsebinsko obravnavanje predloga ne more temeljiti na subjektivnih prepričanjih ali pričakovanjih oškodovancev, prav to pa izhaja iz predloga v delu, kjer pooblaščenec navaja, da „oškodovanka zatrjuje, da je obdolženi B. B. brez dohodkov in zaposlitve ter ima kot premoženje zgolj motorno kolo in nepremičnino“. Če oškodovanka do podatkov, ki bi takšne domneve potrdili oziroma ovrgli, ne more priti, bi smela in morala pridobitev tovrstnih dokazov predlagati sodišču,4 saj je, kot že pojasnjeno, trditveno in dokazno breme na predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa. Tega pa ne oškodovanka ne pooblaščenec nista storila ne v predlogu za odreditev ukrepa niti v obravnavani pritožbi, ki posledično ne more izpodbiti pravilnosti sklepa sodišča prve stopnje.

7. Povzeta dejstva so relevantna tudi za presojo, ali je predlagani ukrep nujen, primeren in sorazmeren, pri čemer pritožbeno sodišče, izhajajoč iz ugotovitve o vezanosti sodišča na predlog pooblaščenca oškodovanke, pripominja, da je pooblaščenec v sklepnem delu sodišču prve stopnje predlagal, naj zemljiški knjigi odredi vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na zgoraj navedeni nepremičnini do celote obdolženčevega (lastniškega) deleža. V predlogu pa je izostala vsaka opredelitev, kolikšna je sploh vrednost nepremičnega premoženja (stanovanja), na katerem se predlaga začasno zavarovanje, s čimer bi šele bilo mogoče presoditi sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahtevka (28.557,72 EUR)5 in vrednostjo zavarovanega premoženja. Še več – iz spisovnih podatkov celo izhaja (list. št. 57 pridruženega spisa I K 58163/2019), da vrednost stanovanja za približno štirikrat presega višino premoženjskopravnega zahtevka, kar je že samo po sebi neproporcionalno. Prav tako je ostalo nerazjasnjeno, ali ima obdolženec v lasti tudi druge (manj vredne) nepremičnine, s čimer ni bila izkazana niti predpostavka, da mora biti predlagani ukrep primeren in nujen. Sodišče prve stopnje je predlog pooblaščenca tudi iz teh razlogov utemeljeno zavrnilo, pritožbene navedbe pa pravilnosti odločitve ne morejo izpodbiti. Ker je pooblaščenec predlagal zemljiškoknjižno zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine do celotnega lastniškega deleža (1/1), nimajo pomena pritožbena izvajanja, da naj bi oškodovanka prepoved odtujitve in obremenitve predlagala „omejeno“, tj. zgolj do vrednosti (premoženjskopravnega zahtevka) 28.557,72 EUR. Takšna (parcialna) zaznamba zemljiškoknjižno niti ni mogoča, saj se vpis prepovedi nanaša na celoten lastniški delež lastnika, zoper katerega prepoved odtujitve in obremenitve učinkuje.

8. Navsezadnje je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo tudi, da predlog za odreditev začasnega zavarovanja ni vseboval niti besede o vplivu predlaganega ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca, ki na naslovu stanovanja na ... tudi stalno prebiva. Pritožbene navedbe, da naj bi zahteva, da se predlagatelj omejevalnega ukrepa opredeli glede socialnega položaja obdolženca oziroma vpliva odrejenega ukrepa na socialni položaj, kršilo pravico oškodovanke do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), so premalo določne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti in nanje vsebinsko odgovoriti. Da naj bi obdolženec z izvršitvijo kaznivega dejanja posegel v socialni položaj oškodovanke in njenih dveh mladoletnih otrok, v tej fazi postopka ni izkazano na ravni, ki bi presegala dokazni standard utemeljenosti suma. Da bi predlagatelj uspel z odreditvijo ukrepa, ki posega v ustavno zagotovljene pravice obdolženca že pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka, pa mora preverljivo zatrjevati in v dovolj substancirani meri izkazati obstoj vseh kriterijev, ki jih za omejevalni ukrep zahtevajo ustavna in zakonska merila. Ker tem predpostavkam predlog pooblaščenca ni zadostil, je sklep sodišča prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. S pritožbenim vztrajanjem, da je bil predlog ustrezno koncipiran in konkretiziran, pa pritožnik iz pojasnjenih razlogov ne more uspeti.

9. Ker zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki 370. člena ZKP niso podane, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščenca oškodovanke A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker je oškodovanka upravičena do brezplačne pravne pomoči, jo je pritožbeno sodišče kljub neuspehu pooblaščenca s pritožbo oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Prim. sklep VSL II Kp 91593/2010 z dne 19. 1. 2016. 2 Prim. sklep VSL II Kp 43282/2011 z dne 7. 12. 2016. 3 Sklep VSL VII Kp 14727/2017 z dne 14. 2. 2018 (točka 8 obrazložitve). 4 Sklep VSL VII Kp 14727/2017 z dne 14. 2. 2018 (točka 6 obrazložitve). 5 Premoženjskopravni zahtevek vsebuje tudi postavko, ki ni v nobeni vsebinski zvezi s predmetnim kazenskim postopkom (obdolžencu domnevno izročena denarna sredstva za nakup dveh klimatskih naprav).