Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe za prvo kaznivo dejanje določilo zaporno kazen, za drugo kaznivo dejanje pa denarno kazen, ni pa uporabilo določb o steku iz 53. člena KZ-1 in obdolžencu ni določilo enotne kazni, kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP).
Navedeno kršitev kazenskega zakona je pritožbeno sodišče odpravilo po uradni dolžnosti tako, da je skladno z določbo 6. točke 2. odstavka 53. člena KZ-1 določeno denarno kazen prištelo k določeni kazni zapora in je v tem obsegu denarna kazen dobila naravo stranske kazni.
Ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženega A. A. in državnega tožilca se:
1. izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o kazenski sankciji za obdolženo B. B. in obdolženega A. A. spremeni tako, da se - obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi ob upoštevanju določenih kazni deset mesecev zapora in 750,00 EUR denarne kazni na podlagi 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi e n o t n a k a z e n 10 (deset) mesecev zapora in 750,00 EUR denarne kazni, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
- Obdolženi B. B. v izrečeni pogojni obsodbi ob upoštevanju določenih kazni šest mesecev zapora in denarne kazni 360,00 EUR na podlagi določbe 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi e n o t n a k a z e n 6 (šest) mesecev zapora in 360,00 EUR denarne kazni, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja.
2. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba pod točko II in stroškov kazenskega postopka pod točko III, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
4. Obdolženi A. A. je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani pod točko I obdolženo B. B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije, storjene v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 20 KZ-1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Obdolženki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje krive ovadbe določilo 20-dnevnih zneskov denarne kazni po 18,00 EUR, to je skupno 360,00 EUR s preizkusno dobo dve leti. Obdolženega A. A. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije, storjenega v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 20 KZ-1 in napeljevanja h kaznivemu dejanju krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena v zvezi s členom 37 KZ-1. Obdolženemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju krive ovadbe pa mu je določilo 30-dnevnih zneskov denarne kazni po 25,00 EUR, to je 750,00 EUR, preizkusno dobo je določilo na tri leta. Ugodilo je premoženjskopravnemu zahtevku Z., da sta obdolženi A. A. in B. B. dolžna Z., d.d. plačati znesek 33.640,73 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Pod točko II. je obdolženo B. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, obdolženega C. C. pa oprostilo obtožbe napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s členom 37 KZ-1. Pod točko III je prvostopno sodišče odločilo o stroških kazenskega postopka. Odločilo je, da stroški oprostilnega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženih B. B. in C. C. ter potrebni izdatki ter nagrada zagovornika C. C. obremenjujejo proračun. Obdolženo B. B. je oprostilo plačila stroškov obsodilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov, ki jih je povzročila krivdno in bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Glede obdolženega A. A. je odločilo, da je dolžan povrniti sorazmerni del stroškov obsodilnega dela kazenskega postopka ter vse stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi.
Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovorniki obdolženega A. zaradi kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanjain odločbe o kazenski sankciji in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolžena spozna za kriva očitana jima kaznivega dejanja ter jima izreče primerno kazen.
Pritožba zagovornikov obdolženega A. ni utemeljena, pritožba državnega tožilca je utemeljena. Pritožbeno sodišče je obsodilni del sodbe v odločbi o kazenski sankciji spremenilo po uradni dolžnosti.
K obsodilnemu delu sodbe Po preizkusu izpodbijane sodbe v obsodilnem delu v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in svoje razloge za izrek obsodilne sodbe prepričljivo obrazložilo, prav tako v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Prvostopno sodišče je obdolženega A. utemeljeno spoznalo za krivega na podlagi prepričljivih in skladnih zagovorov obdolžene B. in obdolženega C., ki sta potrjena z izpovedbama prič Z. E. in B. K. ter listinsko dokumentacijo. Soobdolžena sta tako v predkazenskem postopku, kakor tudi v kazenskem postopku prepričljivo povedala, da sta ob prvem razgovoru z obdolženim A. le-tega seznanila z okoliščino, da je bil avtodom, ki ga je B. najela v podjetju X, katerega solastnik je obdolženi A., najet za tretjo osebo, H. K., ki je avtodom odtujil. Povedala sta, da so se o tej okoliščini pogovarjali na sedežu podjetja X, kjer je bil navzoč tudi B. T. A. sta povedala, da sama ne razpolagata s sredstvi, s katerimi bi pokrila oziroma plačala vrednost odtujenega avtodoma. Pojasnila sta še, da jima je A. povedal, da v kolikor bi ob prijavi tatvine povedali po resnici, da je avtodom vozil in odtujil nekdo tretji, ki ni bil upravičenec po najemni pogodbi, zavarovalnica ne bi izplačala odškodnine. Navedeno je potrdila predstavnica zavarovalnice B. K. Oba sta povedala, da je bil prav obdolženi A. tisti, ki je predlagal, da sklenejo fiktivno pogodbo za ponoven najem že ukradenega avtodoma ter zatem B. poda kazensko ovadbo, da je bil avtodom ukraden v L. Opisala sta, da je obdolženi A. izdelal celoten načrt goljufije. Z namenom prepričljivosti ovadbe za tatvino avtodoma je C. izročil podoben avtodom, katerega je C. nato prepeljal na stalno prebivališče B. in ga zatem ponoči vrnil A. izven sedeža podjetja X. Slednje je potrdil tudi kot priča zaslišan Z. E. Oba sta povedala, da so tako ravnali z namenom, da bo podjetje X prejelo zavarovalnino za odtujeni avtodom.
Upoštevaje vse navedeno pritožniki s povzemanjem iz konteksta iztrganih delov zagovora obdolženega C., katerega je potrebno ocenjevati kot celoto, ne morejo izpodbiti pravilne dokazne ocene. Oba soobdolženca sta na glavni obravnavi dne 13. maja 2013 izrecno povedala, da je pobudo za kaznivo dejanje goljufije dal obdolženi A., zato je drugačno pritožbeno zatrjevanje protispisno. Brezuspešno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da priča T. ni potrdil, da je bil ob dogovorih navzoč in tudi ni obremenil obdolženega A., saj gre za pričo, ki je solastnik podjetja X, d.o.o., ki je bilo s kaznivim dejanjem posredno obogateno. Soobdolžena sta povedala, da je priča T. v razgovoru, v katerem je bil skovan načrt za podajo kazenske ovadbe in storitev kaznivega dejanja goljufije, sodeloval. Irelevantne so pritožbene navedbe, da podjetje X ni bilo zadolženo in da je z oddajo avtodoma dobro služilo, zaradi česar ni imelo poslovnega interesa za odtujitev avtodoma in izvršitev kaznivega dejanja. Vozilo je bilo odtujeno in podjetje z njim ni moglo več razpolagati, zato je bilo v njegovem interesu, da se s tem, ko bo izplačana zavarovalnina, razbremeni obveznosti za plačilo leasing obrokov.
Pritožniki brezuspešno uveljavljajo, da je obdolženi A. predlagal zgolj podaljšanje najemne pogodbe za avtodom ter, da glede na to, da avtodom ni bil vrnjen, ni mogel podpisati fiktivne najemne pogodbe. Iz ugotovitev dokaznega postopka, tudi listin v spisu, z gotovostjo izhaja, da je bil avtodom odtujen in že tudi prodan naprej pred sklenitvijo fiktivne najemne pogodbe, ki je predmet tega kazenskega postopka. Tudi obdolženi A. v zagovoru priznava, da je bil s strani soobdolženih seznanjen, da je avtodom odtujen. Ker torej podjetje X ni bilo več posestnik avtodoma, le-tega tudi ni moglo oddati v najem in torej podaljšati najemne pogodbe že pojmovno ni bilo več mogoče. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, zakaj se je le-to odločilo za izrek obsodilne sodbe obdolženemu A., ki jo pritožniki s podajo drugačne dokazne ocene ne morejo uspešno izpodbiti. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi izvedene dokaze povzelo in ocenilo skladno z vsebino teh dokazov, kot so bili izvedeni na glavni obravnavi oziroma kot izhajajo iz listin v spisu, zato s strani zagovornikov zatrjevano precejšnjo nasprotje med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, ni podano. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zagovornikov obdolženega A. zavrnilo kot neutemeljeno.
Pritožniki so se pritožili tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar tega pritožbenega razloga niso obrazložili, zato je pritožbeno sodišče obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo skladno z določbo drugega odstavka 383. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno vrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste kazenske sankcije in dolžino le-te. Obdolžencu je prvostopno sodišče utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v pogojni obsodbi določena kazen deset mesecev zapora za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije in denarna kazen za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju krive ovadbe v višini trideset dnevnih zneskov po 25,00 EUR sta primerna teži obe kaznivih dejanj, stopnji obdolženčeve krivde in ugotovljenim okoliščinam, v kateri je obdolženi kaznivi dejanji storil. Prav tako je primerna preizkusna doba v trajanju tri leta.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu ugotovilo, da je prvostopno sodišče ob izreku kazenske sankcije obdolženemu A. prekršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP). Ob tem, ko je za prvo kaznivo dejanje določilo zaporno kazen, za drugo kaznivo dejanje pa denarno kazen, ni uporabilo določb o steku iz 53. člena KZ-1 in obdolžencu ni izreklo enotne kazni. Navedeno kršitev kazenskega zakona je pritožbeno sodišče odpravilo po uradni dolžnosti. Obdolžencu je ob uporabi določb o steku v pogojni obsodbi določilo enotno kazen. Skladno z določbo 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je denarno kazen prištelo h kazni zapora in je v tem obsegu denarna kazen dobila naravo stranske kazni.
Ker je enako kršitev Kazenskega zakonika prvostopno sodišče zagrešilo tudi pri izreku kazni obdolženi B., ki se zoper sodbo ni pritožila, je pritožbeno sodišče ob uporabi pravila o tako imenovanem benificiju, ki je določena v 387. členu KZ, sodbo spremenilo tudi za to obdolženko. Obdolženki je ob uporabi določbe 6. točke drugega odstavka 53.člena KZ-1 v pogojni obsodbi določilo enotno kazen za obe kaznivi dejanji. Enako kot pri obdolženemu A. je denarno kazen prištelo k zaporni kazni nje tako denarna kazen dobila naravo stranske kazni.
Oprostilna sodba Po preizkusu oprostilnega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje državnemu tožilcu, da je prvostopno sodišče preveliko težo, dalo vsebini zagovorov obdolženega C. in B., katera sta v zagovoru priznala in opisala tako kaznivo dejanje goljufije na škodo Z., kakor tudi krive ovadbe, za katera je bila obdolžena B. spoznana za krivo. Ob tem pa se izpodbijana sodba do dokazov, ki se nanašajo na kaznivo dejanje goljufije na škodo X, d.o.o. in so za obdolženca obremenilni, sploh ni opredelila.
Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je B. ob najemu avtodoma vedela, da le-tega ne najema zase, kot je lažno zatrjevala najemodajalcu, temveč da bo avtodom uporabljal poslovni partner njenega izvenzakonskega partnerja. Do te okoliščine se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo, pri čemer ni videti razloga, zakaj obdolženca ob najetju avtodoma nista povedala, da ga bo uporabljal K. in zakaj ni navedeni avtodoma sam prevzel, glede na to, da ga je, upoštevaje njun zagovor prevzel v L. Prvostopno sodišče se do okoliščin, da je bilo vozilo oddano v podnajem, ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do dokazov, ki se nahajajo v spisu, to je, da so nemški policijski organi ugotovili, da naj bi bil H. K. dejansko Hu. K., po čigar naročilu je podjetje Y, ki je predmet tega kazenskega postopka prodajalo v Nemčiji (list. št. 120). Nemški organi so posredovali fotografijo in prstne odtise navedenega, pri čemer prvostopno sodišče obdolženega C. sploh ni vprašalo ali je to oseba, kateremu je izročil avtodom. Pritožnik tudi utemeljeno uveljavlja, da se prvostopno sodišče tudi do okoliščine, da se v spisu nahaja prodajna pogodba, ki izkazuje, da je bil avtodom že naslednji dan po sklenitvi najemne pogodbe prodan v Sloveniji in čez štiri dni registriran v Nemčiji, ni opredelilo. Pritožnik sicer protispisno navaja, da obdolženi C. ni vedel povedati telefonske številke, na katero je klical K., saj je telefonsko številko povedal v predkazenskem postopku, vendar tudi navedeno v dokaznem postopku ni bilo obdolžencu predočeno.
Ker torej razlogi prvostopnega sodišča, ki je obdolženega C. in obdolženo B. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije, niso prepričljivi in se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov v spisu, je bilo potrebno ugoditi pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti.
V ponovljenem postopku, bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, ki se nanašajo na kaznivo dejanje goljufije, za katero sta bila obdolženca oproščena in po potrebi dokazni postopek dopolniti. Zatem bo moralo sodišče skrbno oceniti vsak dokaz posebej in njihovo medsebojno povezavo ter zatem ponovno odločiti, ali je obdolžencema očitano kaznivo dejanje dokazano. Za svojo odločitev bo moralo navesti prepričljive razloge.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega A. zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi državnega tožilca je ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o enotni kazni za obdolženega A. in B. spremenilo po uradni dolžnosti, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, to je odločbe o krivdi za obdolženega A. in B. ter stroških obsodilnega dela sodbe, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Ker zagovornik obdolženega A. s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče upoštevaje premoženjske razmere obdolženega, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, to je, da obdolženi ni prejemnik denarne socialne pomoči, le-temu naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka. Pri tem je kot podlago za odločitev upoštevalo znesek 250,00 EUR skladno s tar. št. 7112 ZST-1.