Jedro

Zaradi v pravdnem postopku uveljavljenega razpravnega načela je v tem postopku sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank, ki predstavlja okvir prvostopnega raziskovanja dejanskega stanja. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja(1). V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 534,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 dalje do plačila in ji povrniti nastale pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 101,02 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek s strani toženke prerekan v smislu kršenja izrecne določbe zavarovalne pogodbe oz. splošnih pogojev. Toženka je v okviru svoje trditvene podlage zahtevku po temelju nasprotovala, ker naj bi dejansko stanje izkazovalo izključitev v smislu splošnih pogojev zavarovanja, drugih ugovorov pa glede temelja zahtevka ni podala. Po prepričanju pritožnika je prvostopno sodišče brez vsakršne pravne in dejanske podlage ter brez kakršnekoli trditvene podlage toženke ali kakršnegakoli dokaza v spisu povsem samovoljno ugotovilo, da naj bi tožnik škodo dobil plačano pri Z.T. d.d., zato po obravnavani tožbi naj ne bi bil upravičen do odškodnine. Tožnik poudarja, da te škode od Z.T. d.d. ni dobil plačane, sicer pa tega toženka niti ni zatrjevala. Izpostavlja, da je sodišče v pravdi vezano izključno na trditveno podlago pravdnih strank, ki je v zvezi z izplačilom zavarovanja s strani Z.T. d.d. nikoli ni bilo, neobstoja trditvene podlage pa niti izpoved (stranke) ne more nadomestiti. Prvostopnemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev procesnih določb, ki naj bi jo zagrešilo s tem, ko je samo ugotovilo določena dejstva, ki jih toženka ni nikoli zatrjevala niti za to ponudila nobenega dokaza. Prvostopno sodišče je prekoračilo pooblastila, ki jih ima v zakonu, ugotovitve sodišča pa so protispisne. Pritožnik nadalje navaja, da za dokazovanje škode kalkulacija škode popolnoma zadostuje, poleg tega je bil v obravnavani zadevi postavljen tudi izvedenec, ki je ugotovil višino škode in je s tem tožnik svoj zahtevek v celoti izkazal. Sicer pa bi lahko kakršnekoli dvome prvostopno sodišče razčistilo v okviru procesnega vodstva, pa tega ni storilo. Neutemeljeno naj bi bil zavrnjen zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov tožnikovega pooblaščenca. Graja prvostopni zaključek, da naj tožnik za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri toženki ne bi najel odvetnika, saj tega toženka v okviru svoje trditvene podlage ni prerekala, prvostopno sodišče pa naj bi tudi v tem delu protispisno ugotavljalo dejansko stanje po svoje, mimo ustrezne trditvene podlage pravdnih strank. Primarno pritožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 7, 14, 20). Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. V obravnavani zadevi se je toženka tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je povzročil konj zavarovanca toženke, ob siceršnjem priznavanju zavarovalnega razmerja z lastnikom konja (zavarovanje odgovornosti iz posesti konja) prvenstveno zoperstavljala z navajanjem razlogov za izključitev zavarovalnega kritja po splošnih pogojih, prerekala pa je tudi aktivno legitimacijo tožnika, ker naj ne bi dokazal lastništva poškodovanega vozila, ter podrejeno višino škode. Utemeljena je zato pritožbena graja, da je prvostopno sodišče z zaključkom, da naj bi tožnik škodo že dobil povrnjeno s strani Z.T. d.d. iz naslova kasko zavarovanja, zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Glede na trditveno podlago toženke sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo pravno relevantnega dejanskega stanja in s tem v zvezi raziskalo vprašanja, ali je glede na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti (ABHP 2010/ Stopnja 1 - v nadaljevanju splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe med toženko in njenim zavarovancem, odgovornost toženke izključena, čeprav je bil prav to nosilni argument toženke, s katerim se je zoperstavljala tožbenemu zahtevku. Po prvostopni ugotovitvi o izkazanem obstoju škode v obliki manjvrednosti vozila zaradi poškodb, ki jih je povzročil konj, ter strošku odprave le-te (dejanski zaključek, ki ni pritožbeno sporen in v postopku v sporu majhne vrednosti niti ne more biti predmet pritožbene graje), je bil nadaljnji prvostopni zaključek, da naj bi tožnik to škodo že dobil povrnjeno s strani druge zavarovalnice iz naslova kasko zavarovanja, sprejet v nasprotju s podatki v spisu oziroma povsem brez trditvene podlage pravdnih strank v tej smeri. Čeprav bi morebiti sporni zaključek izhajal iz izpovedbe kot stranka zaslišanega tožnika, ni mogoče spregledati, da nobena od pravdnih strank tovrstnih trditev ni podala. Zaradi v pravdnem postopku uveljavljenega razpravnega načela je v tem postopku sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank, ki predstavlja okvir prvostopnega raziskovanja dejanskega stanja. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja(2). V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje. Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, in zgolj okoliščina, da se neko dejstvo mimo navedb strank odkrije v dokaznem postopku (npr. ob izpovedbi priče), strank ne odvezuje omenjene odgovornosti. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe(3). Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, sicer pa sodišče svoje odločbe tudi v primeru navedene izjeme od razpravnega načela ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

7. Tudi glede odločitve o delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov z najemom odvetnika za pravno svetovanje, je utemeljena pritožbena graja, da toženka trditev, da naj tožnik za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri toženki ne bi najel odvetnika, sploh ni podala. Zato je tovrstni prvostopni zaključek, sprejet mimo trditvene podlage v spisu, prav tako nezmožen preizkusa in s tem obremenjen z že zgoraj izpostavljeno absolutno bistveno kršitvijo procesnih določb. Tudi v tem delu zahtevka pa se prvostopno sodišče z okoliščinami, ki jih je kot razlog za zoperstavljanje zahtevku navajala toženka, neutemeljeno ni dovolj izčrpno ukvarjalo.

8. Vse navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje zgoraj izpostavljene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju omejitev glede navajanja novih dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti v okviru že podane trditvene podlage pravdnih strank ugotovi pravno relevantno dejansko stanje in pojasni razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bo sodišče v novem postopku sprejelo ustrezno odločitev.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Tako Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 65. Op. št. (2) : Tako Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 65. Op. št. (3) : Povzeto po Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 69.