Jedro

Ni mogoče šteti, da bi tožnica v predsodnem postopku uveljavljala pravice A.A., umrlega dne 24. 8. 2018, temveč izvedeno premoženjsko pravico, ki je v trenutku njegove smrti prešla nanjo. Že sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo ne gre le za pravico po ZZVZZ, temveč tudi po 137. členu ZDR-1. V bistvu gre za premoženjsko pravico delavca-zavarovanca za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Denarno dajatev praviloma obračunava in izplačuje delodajalec, izplačane zneske za odsotnost, daljšo od 30 dni pa refundira od nosilca in izvajalca obveznega zdravstvenega zavarovanja, tj. tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 25. 3. 2019 in sklep št. ... z dne 9. 1. 2019 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka), ker je presodilo, da zavrženje zahteve za izplačilo denarne dajatve ni zakonito. Toženo stranko je zavezalo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o zahtevi za izplačilo nadomestila za mesec julij in avgust 2018 (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 603,90 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklicuje se na člene 28 do 35 Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju1 (ZZVZZ) ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja2 (Pravila), ki opredeljujejo kdo ima pravico do nadomestila plače, osnovo za izračun nadomestila, primere, ko zavarovanec ni upravičen do nadomestila in da o začasni nezmožnosti po 81. členu ZZVZZ odloča imenovani zdravnik, o pritožbi pa zdravstvena komisija. Glede na 85. člen ZZVZZ se pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku3 (ZUP). Po 125. členu ZUP se postopek začne na zahtevo stranke ali po uradni dolžnost, v skladu z 42. členom ZUP pa je stranka vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava. Aktivna je lahko stranka, na zahtevo katere se uvede postopek zaradi uveljavitve kakšne njene pravice. Pravico do nadomestila plače za začasno nezmožnost za delo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko uveljavlja le zavarovana oseba in ne dedič po zavarovani osebi. V predmetni zadevi tožnica ne uveljavlja svoje pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ampak kot dedinja po pokojnem možu A.A.. Napačno je stališče sodišča, da gre za izvedeno premoženjsko pravico. Sklicevanje na 137. člen Zakona o delovnih razmerjih4 (ZDR-1) ni utemeljeno. Gre za nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in ne v breme delodajalca. Izpostavlja zadevo Psp 565/2013, po kateri za prenos pravice na dediča ni zakonske podlage. Tožničina zahteva je bila na temelju 129. člena ZUP zakonito zavržena.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, sklicuje se na 2. člen Zakona o dedovanju, po katerem je po zapustnikovi smrti pridobila vtoževano pravico in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku5 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je presojeno, da zavrženje zahteve v upravnem postopku ni zakonito, zato sta izpodbijana posamična upravna akta na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno predsodno odločanje.

6. Toženkino stališče, da je potrebno zahtevo z dne 28. 12. 2018 za izplačilo nadomestila v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni, pripadajoče A.A. pred njegovo smrtjo za julij in avgust do 24. 8. 2018 na podlagi 1. odstavka 129. člena ZUP zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije iz procesnih razlogov zavreči, v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za izvedeno premoženjsko pravico po pokojnem A.A.. Iz sklepa o dedovanju opr. št. D 663/2018 z dne 25. 10. 2018 izhaja, da zapuščina obsega tudi terjatev do ZZZS iz naslova neizplačanega nadomestila za bolniški stalež za mesec julij in avgust do smrti A.A. 24. 8. 2018. Dolžnost spoštovanja pravnomočne sodne odločbe zavezuje tudi toženo stranko.

8. Ni mogoče šteti, da bi tožnica v predsodnem postopku uveljavljala pravice A.A., umrlega dne 24. 8. 2018, temveč izvedeno premoženjsko pravico, ki je v trenutku njegove smrti prešla nanjo. Že sodišče prve stopnje v 6. do 9. točki obrazložitve sodbe pravilno razloguje, da pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo ne gre le za pravico po ZZVZZ, temveč tudi po 137. členu ZDR-1. V bistvu gre za premoženjsko pravico delavca-zavarovanca za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Denarno dajatev praviloma obračunava in izplačuje delodajalec, izplačane zneske za odsotnost, daljšo od 30 dni pa refundira od nosilca in izvajalca obveznega zdravstvenega zavarovanja, tj. tožene stranke.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil A.A. začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 22. 3. 2017 do smrti 24. 8. 2018, da po Sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča Celje z dne 25. 10. 2018 (A/4) v zapuščino spada tudi terjatev do ZZZS iz naslova neizplačanega nadomestila za čas trajanja bolniškega staleža za mesec julij in avgust 2018 in da je toženi zavod A.A. že od 1. 1. 2018 do 30. 6. 2018 neposredno izplačeval nadomestilo plače za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, ker tega ni izvrševal delodajalec. V sodnem spisu sta uradni "Potrdili o upravičeni zadržanosti od dela" zaradi bolezni, izdani na ime A.A. od 1. 7. 2018 do 31. 7. 2018 (A/6) in od 1. 8. 2018 do 24. 8. 2018 (A/7).

Še več. V upravnem spisu sta celo zahtevi, s katerima je A.A. še za časa življenja dne 4. 7. 2018 ter 6. 8. 2018 zahteval neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni. Vendar o navedenih zahtevah toženec iz neznanega razloga ni odločil, zahtevo dedinje, vloženo po zavarovančevi smrti pa iz procesnih razlogov nezakonito zavrgel. Odločilnih dejanskih in pravilnih pravnih razlogov za odpravo toženčevih upravni aktov, obrazloženih v izpodbijani sodbi (od 10. do 12. točke), pritožbeno sodišče ne ponavlja znova.

Povzemanje določb ZZVZZ in ZUP ter sklicevanje toženke na zadevo Psp 565/2013, ki že po predmetu spora ni identična ne glede na stališče o neobstoju stvarne legitimacije dedičev za plačilo stroškov zdravljenja v tujini, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi kasatorno sodbo sodišča prve stopnje.

V ponovljenem upravnem postopku bo tožena stranka dolžna upoštevati materialnopravno stališče, usmeritve ter napotke prvostopenjskega sodišča. Dopolniti bo morala dokazni postopek ter odmeriti in izplačati denarno dajatev iz naslova neizplačanega nadomestila za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni meseca julija in avgusta do smrti zavarovanca A.A. 24. 8. 2018 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 21/2013. 5 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.