Jedro

Dogovor o načinu izvrševanja solastnine je pravni posel in če je tožnik uporabljal sporne nepremičnine na podlagi tega spornega pravnega posla (s katerim plačilo uporabnine ni bilo dogovorjeno), tožbeni zahtevek ne more temeljiti na določbah neupravičene pridobitve, ne more biti verzijski zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se v 1., 3. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo s sodbo pod 1. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek K. Z., da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 2095/26 in 2095/27, obe k.o. ..., zaradi česar mu je toženec A. D. dolžan izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice v zemljiško knjigo primerno listino, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka je naložilo K. Z. v plačilo A. D. znesek 8.341,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2005 dalje, in pod 4. točko izreka K. Z. naložilo v povrnitev A. D. pravdne stroške v znesku 2.282,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, medtem ko je s sklepom pod 2. točko izreka dopustilo objektivno spremembo nasprotne tožbe.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev s sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku pritožnika, zavrne pa tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Navaja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sklicuje na določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in Obligacijskega zakonika (OZ), medtem ko bi moralo uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki sta veljala v času sklenitve spornega dogovora. ZOR za razliko od sedaj veljavnega OZ v času sklenitve spornega dogovora med strankama ni določal obvezne obličnosti pogodb v zvezi s prenosom in ustanovitvijo pravice na nepremičninah (v 455. čl. ZOR je bila takšna obveznost določena le za družbeno pravne osebe). Zato je zadostoval med strankama sklenjeni ustni dogovor o razdelitvi solastnine, katerega veljavnost sta stranki izkazali tudi z lastnimi dejanji, ko sta ogradili svoji nepremičnini. V kolikor bi šlo takrat le za dogovor o uporabi solastnine, stranki ne bi postavljali zidanih ograj, ker bi se zavedali možnosti spremembe meje. Vse od takrat do danes sta uporabljali in uživali nepremičnine v skladu s takrat sklenjenim dogovorom. Tožeča stranka je v zvezi z dogovorom, ki ga je sklenila s toženo stranko, menila, da so med strankama urejena vsa medsebojna razmerja, ter da ena stranka do druge nima nobenih zahtevkov. Ves čas je bila v dobri veri, da je lastnik nepremičnin, ki jih ima v posesti. Če stranki po sklenitvi dogovora nista uredili zemljiškoknjižnega stanja, to nima vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku glede priposestvovanja spornih nepremičnin. Pritožnik nadalje meni, da nasprotna stranka ni upravičena do plačila uporabnine, ker je pritožnik spornih 93,5 m2 uporabljal v skladu z dogovorom s toženo stranko. Do uporabnine bi bila nasprotna stranka upravičena le v primeru, če bi se to stranki dogovorili, kar pa se nista. Temelj za plačilo uporabe tuje stvari na podlagi 198. čl. OZ je tuja stvar. Ker sta pravdni stranki po ugotovitvi sodišča prve stopnje solastnika spornega zemljišča, pritožnik ni uporabljal tuje stvari in zato odločitev o plačilu ne more temeljiti na 198. čl. OZ. Pritožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabnino presojati po kriterijih v času sojenja. Plačilo uporabnine se zahteva od leta 1998 naprej in bi moral izvedenec ugotoviti, koliko bi znašala v vsakem posameznem letu. Sodišče tudi ne bi smelo utemeljevati svoje odločitve v opombah odločbe, ker opomb ni možno šteti za del obrazložitve.

Pritožba je utemeljena.

V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zaradi lažjega razumevanja tožečo stranko (po nasprotni tožbi tožena stranka) imenovalo z enotnim izrazom tožeča stranka ali tožnik in toženo stranko (po nasprotni tožbi tožeča stranka) z enotnim izrazom tožena stranka ali toženec.

Ni ovire, da sodišče ne bi podajalo dela svoje utemeljitve odločitve tudi v opombah odločbe. Navedba v opombi se namreč upošteva v tistem delu odločbe, v katerem se ta na določeno opombo sklicuje. Torej je opomba sestavni del tistih navedb v odločbi, pri katerih je sklicevanje na opombo podano. Seveda pa oblikovanje sodnih odločb z ločenimi opombami lahko vpliva na težjo preglednost same odločbe, kar ne vpliva na njeno razumevanje in torej ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

Prav ima pritožba, vsaj v pretežnem delu, da je v obravnavani pravdi uporabiti določbe ZOR in ZTLR, ne določb OZ in SPZ, kot jih materialnopravno zmotno v pretežnem delu uporabi sodišče prve stopnje. Na takšno uporabo napotita 1060. čl. OZ in 266. ter 267. čl. SPZ.

Nadalje je pritožbi slediti v njenih pripombah glede odločitve o plačilu uporabnine na temelju 198. čl. OZ oziroma pred tem enake določbe 219. čl. prej veljavnega ZOR, v kolikor je med strankama veljal dogovor o uporabi njune solastne stvari, pri čemer ni bilo nadaljnjega dogovora o morebitnem plačilu uporabnine za tisti del nepremičnin, kot jih ena od strank uporablja v večjem obsegu. Dogovor o načinu izvrševanja solastnine je namreč pravni posel in če je tožnik uporabljal sporne nepremičnine na podlagi tega spornega pravnega posla (s katerim morebitno plačilo uporabnine ni bilo dogovorjeno), tožbeni zahtevek ne more temeljiti na določbah neupravičene pridobitve, ne more biti verzijski zahtevek. Verzijski zahtevek je namreč možen pri ustvarjanju koristi oziroma njeni izgubi brez pravne podlage oziroma če ta pravna podlaga pozneje odpade ali se ne uresniči (190. čl. OZ oziroma pred tem glede tega bistveno enako 210. čl. ZOR). Če je tožnik uporabljal sporne nepremičnine na podlagi dogovora strank, je imel pravni temelj za to uporabo, ki pozneje ni odpadel (tega vsaj ni bilo ugotovljenega). Torej toženec nima verzijskega zahtevka do tožnika za uporabo spornih nepremičnin, čeprav je njihov obseg večji od obsega nepremičnin, ki pa jih na podlagi istega dogovora uporablja toženec. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje, če upoštevamo obstoj v izpodbijani odločbi ugotovljenega dogovora o načinu uporabe solastnine med strankama, pri odločitvi o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (3. točka izreka izpodbijane odločbe) zmotno uporabilo materialno pravo (četudi upoštevamo, da odločitev temelji na 219. čl. ZOR).

Ima pa pritožbeno sodišče pomisleke tudi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, da sporni dogovor med strankama predstavlja dogovor o načinu izvrševanja solastnine in ne dogovora o delitvi solastnine. Najprej je potrebno pojasniti, da je bil dogovor sklenjen v začetku 80-tih let, ko po ZOR ni bila predpisana obličnost takega posla. Samo ravnanje strank ob sklenitvi dogovora kaže bolj na to, da sta si stranki solastnino med seboj dogovorno razdelili, ne pa, da sta se dogovorili o izvrševanju solastnine (razdelitev prej enotne parcele v več parcel in delitev teh parcel med stranki; izgradnja betonske ograje med zemljišči, ki jih uporablja vsaka od strank; dogovor o plačilu vrednosti zemljišča, v kolikor ga ena od strank prejme več). Od opredelitve spornega dogovora pa sta odvisna tudi odgovora na vprašanji dobrovernosti in zakonitosti posesti tožnika med zatrjevano dobo priposestvovanja, ki sta po določbi 2. odst. 28. čl. ZTLR pogoja za 10 letno priposestvovalno dobo lastninske pravice.

Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj podanih ugotovitev o zmotni uporabi materialnega prava in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, kar je lahko imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava, pritožbi tožeče stranke ugodilo, odločitev s sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno razsojalo o tožbenih zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in razišče dejansko stanje še v nakazani smeri, nakar naj se ponovno opredeli o pravnorelevantnih dejstvih in na podlagi njih odloči ob pravilni uporabi materialnega prava. Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo s končno odločbo glede na končni uspeh strank v postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP in je tudi odločitev o njih pridržana za končno odločbo zaradi končnega uspeha strank v postopku.