Jedro

Po prvem odstavku 64. člena ZDen so morale fizične osebe vložiti zahtevke za denacionalizacije do 7. 12. 1993. V zahtevku je bilo treba jasno navesti ime upravičenca, akt o podržavljenju in druge obvezne sestavine vloge (62. člen ZDen), pri čemer je bilo mogoče vlogo glede bistvenih sestavin (upravičenec, premoženje, vlagatelj) dopolnjevati do 7. 12. 1993, vlogi pa je bilo treba priložiti tudi predpisana dokazila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila denacionalizacijski zahtevek za vračilo gradu S parc. št. 1 vl. št. 57 k.o. A, ki jo je vložila AA po svojem pravnem zastopniku. Zahtevek je bil zavrnjen zato, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je BB umrl še pred podržavljanjem, in sicer 17. 9. 1942, zato se v skladu z 11. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, torej ženi CC. Za njo pa je s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da ob podržavljenju ni imela jugoslovanskega državljanstva. Podržavljenje je bilo izvedeno z zaplembno odločbo Okrajne zaplembne komisije B, desni breg, opr. št. 1173/45 z dne 29. 8. 1945, in sicer na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, in sicer grofu BB. Ker se torej po 11. členu ZDen šteje, da je bilo premoženje podržavljeno pravni naslednici, ta pa ob podržavljenju ni imela jugoslovanskega državljanstva oziroma se je ni štelo za jugoslovansko državljanko na dan 9. 5. 1945, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena ZDen, zato je bilo treba zahtevo za denacionalizacijo zavrniti.

Tožnica je pravna naslednica CC in vlaga tožbo iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Navaja, da je pri izdaji denacionalizacijske odločbe tožena stranka kršila določbe ZDen, v katerem je v 65. členu določeno, da mora upravni organ pred izdajo odločbe izdati poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki se osebno vroči strankam. Stranke pa imajo pravico na poročilo dati ugovore v 15 dneh. Tožena stranka tega ni storila, zato tožnica ni mogla posredovati svojih pripomb, zato jih uveljavlja šele s tožbo. Neizdaja poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve v smislu 65. člena ZDen pa pomeni takšno kršitev, ki je v konkretnem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost izdaje odločbe in je iz tega razloga treba odločbo odpraviti. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa, stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi št. U 758/92 z dne 17. 11. 1992. Dejstvo je, da je BB v času svoje smrti imel še hčer DD, ki bi lahko na temelju določila 11. člena ZDen prav tako vstopila v postopek kot upravičenka. Tožnica opozarja upravno sodišče še na okoliščino, da je Vrhovno sodišče RS zavrglo pritožbo tožnice zoper odločitev Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1561/2000 z dne 14. 2. 2001, s katero je bilo odločeno glede državljanstva CC, pri čemer je tožnica zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS dne 4. 6. 2002. Čeprav ustavna pritožba ni devolutivno pravno sredstvo, je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da bo po pravnomočni zavrnitvi denacionalizacijske zahteve prišlo do razpolaganja z nepremičnino, na katero meri zahtevek za denacionalizacijo, in bi v primeru, da Ustavno sodišče RS ugodi ustavni pritožbi, prišlo do nepopravljive škode. Zato tožnica predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa priglasilo svojo udeležbo v tem postopku.

V navedeni zadevi je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije na sodišče dne 23. 9. 2002 priporočeno po pošti poslalo prošnjo za prednostno obravnavanje zadeve, in sicer glede na to, da je upravljavec spornega objekta, ki pa nezadržno propada in je nevaren za okolico, zato je bila izdana inšpekcijska odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote B, na podlagi katere je upravljavec objekta dolžan objekt popraviti, česar pa brez gradbenega dovoljenja ni mogoče, gradbenega dovoljenja pa ni mogoče izdati, ker je v teku denacionalizacijski postopek.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 64. člena ZDen so morale fizične osebe vložiti zahtevke za denacionalizacije do 7. 12. 1993. V zahtevku je bilo treba jasno navesti ime upravičenca, akt o podržavljenju in druge obvezne sestavine vloge (62. člen ZDen), pri čemer je bilo mogoče vlogo glede bistvenih sestavin (upravičenec, premoženje, vlagatelj) dopolnjevati do 7. 12. 1993, vlogi pa je bilo treba priložiti tudi predpisana dokazila.

V obravnavanem primeru je zahtevo za denacionalizacijo 26. 11. 1993 vložil odvetnik in kot upravičenko navedel le CC, kot vlagateljico pa AA, in navedel, da drugega pravnega naslednika, ki bi prišel v poštev za vlaganje zahtevkov, ni. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila vloga za denacionalizacijo v predpisanem roku dopolnjena in da bi se kot upravičenka za denacionalizacijo navajala tudi hči BB, to je DD, niti ni razvidno, da bi bil vložen v njenem imenu kakšen drug denacionalizacijski zahtevek. Glede na to, da je bilo torej v obravnavanem zahtevku zahtevano le premoženje, ki naj bi bilo podržavljeno CC, za katero pa je bilo nesporno ugotovljeno, da ob podržavljenju ni bila jugoslovanska državljanka in se tudi ni štela za jugoslovansko državljanko, temu ne ugovarja niti tožnica, je torej pravilno odločeno, ko je bil zahtevek za to upravičenko zavrnjen, ker ne izpolnjuje pogojev državljanstva, predpisanih z 9. členom ZDen.

Tožnica se tudi moti, ko meni, da je bila storjena bistven kršitev pravil postopka, ker v obravnavnem primeru ni bilo izdelano in strankam vročeno poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve. To poročilo po določbah 65. člena ZDen izdela komisija za denacionalizacijo, to pa je organ, ki se po drugem odstavku 54. člena ZDen ustanovi le v upravni enoti. Glede na navedene določbe je poročilo obvezno le v primeru, ko zadevo na prvi stopnji rešuje upravna enota. Pa tudi če bi bilo poročilo izdelano oz. bi bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe obveščena o tem, da v obravnavnem primeru niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, bi bila za spreminjanje denacionalizacijskega zahtevka z navajanjem upravičenke DD prepozna, saj je, kot že navedeno, rok za vlaganje oz. spreminjanje zahtevkov potekel 7. 12. 1993. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.