Jedro

Čeprav je bila toženčeva izjava, da je tožnik nameraval posel opraviti s podkupovanjem, podana pri zaslišanju na sodišču, to je v manjšem krogu oseb, je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve. Ta okoliščina, "teža" izrečenih besed, ugotovljeno trajanje in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin ter sodna praksa v drugih podobnih primerih opravičujejo odškodnino v višini 400.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 38.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki mu jih je povzročil toženec z izjavo, podano pri zaslišanju na sodišču v zadevi Pg 206/94. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Čeprav tožena stranka v svoji pritožbi, vloženi po pooblaščenki, navaja, da se pritožuje zoper "izpodbijano sodbo v celoti", je iz njenih nadaljnih pritožbenih navedb razumeti, da izpodbija le ugodilni sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, naj se tožniku prisojena odškodnina zniža. Navaja, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo in ni izvajalo nobenih dokazov o tem, ali je tožnik izpolnil svoje pogodbene obveznosti do družbe E., pa je kljub temu zaključilo, da naj bi tožnik svoje obveznosti izpolnil. Toženec še vedno vztraja, da je tožnik za družbo E. opravil le eno pot v Ljubljano, da družba E. poslovnih prostorov, pri katerih je tožnik posredoval, ni kupila, da pa je tožnik kljub temu za to opravilo iztržil 50.000 DEM. Pri svojem posredovanju pa je kupnino celo zvišal in ne znižal. Prvostopnemu sodišču tudi očita, da toženčeve izpovedbe ni upoštevalo in da je v celoti nekritično sledilo le izpovedbi tožnika. Ta pa je zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih trpel zaradi toženčeve izjave, opisal tako, da je govoril o pomembnosti, ki jo ima zaupanje strank v njegovem poklicu ter da bo v bodoče pazil, s katerimi strankami bo posloval. Svoje duševno stanje je torej opisal kot poduk in ne kot duševne bolečine. Poduk pa mu v življenju lahko samo koristi.

Postopek, v katerem je prišlo do sporne izjave, kot tudi nadaljni kazenski postopek in ta postopek, je sprožil tožnik sam, zato bi se moral zavedati, čemu gre nasproti in si je torej morebitno trpljenje zaradi teh postopkov sam povzročil. Poleg tega tožnik ni opredelil in izkazal trajanja zatrjevanih duševnih bolečin. Sodba zato o tem tudi nima potrebnih razlogov. Svoje občutke je tožnik izrazil z besedami "bil sem šokiran, nisem vedel, kako bi se obnašal, bil sem zmeden, razmišljal sem, s kom bom delal, izgubil sem kompas, bil se zaprt, manj sem govoril, bil sem poklapan in slabo sem se počutil". Tako opisana občutja pa po prepričanju toženca niso duševne bolečine, ki jih ima v mislih 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožnikova umiritev in razmišljanje, s kakšnimi strankami bo delal, tudi ni ustrezna obrazložitev za nespečnost, o kateri je tožnik povedal šele na izrecno in sugestibilno sodničino vprašanje. Glede vpliva toženčeve izjave na tožnikove družinske odnose pa pritožba navaja, da je sicer sprva tožnik res izjavil, da je sporna izjava vplivala na njegove odnose doma, vendar je takoj zatem pojasnil, da je družini takoj po izjavi razložil situacijo in podal svojo razlago dogodka. Iz njegove izpovedbe je očitno, da so mu doma verjeli, pa tudi sam ne zatrjuje poslabšanja družinskih odnosov. Tožnik je tudi povedal, da so izjave toženca ostale v krogu oseb, ki so bile na obravnavi prisotne. Mnenje odvetnika, ki je zastopal družbo E., v tem postopku pa tudi toženca, ne more biti relevantno. V kolikor si je odvetnik ustvaril kakšno mnenje o tožniku, si ga je ustvaril tekom vseh postopkov, ko je zastopal tožniku nasprotno stranko, sicer pa je odvetnik tudi dolžan varovati kot tajnost to, kar mu je stranka zaupala. Glede drugega odvetnika pa pritožba navaja, da je potrebno upoštevati, da je bil R.M., ki naj bi tega odvetnika s spornimi izjavami seznanil, prisoten tudi pri pogovoru v bifeju konec oktobra 1993. Torej je bil prisoten ob dogodku oziroma izjavah, ki jih je toženec na obravnavi opisal z uporabo besede podkupovanje. R.M. natančno ve in je vedel, kaj je bilo v bifeju izrečeno in kaj ne. Če je torej svojemu odvetniku govoril o podkupovanjih, je to storil zato, ker je sporni razgovor tudi on tako razumel. Odvetnik G. si torej zaradi toženčevih izjav na obravnavi ni mogel ustvariti nobenega negativnega mnenja in to je tožnik dobro vedel. Sicer pa sodišče ni niti ugotavljalo, ali je bil ta odvetnik sploh s sporno izjavo seznanjen. Pomembno je, da toženec tožniku ni nikoli očital, da naj bi podkupoval. Celo izrecno je pri zaslišanju povedal, da kolikor ve, tožnik ni podkupoval. Jasno je rekel, da denar najverjetneje ni bil porabljen za podkupnine, ker se je opravila dražba za prodajo spornih nepremičnin. Ves dogodek je toženec le opisal tako, kot ga je razumel, za to ne more biti odškodninsko odgovoren. Tudi višina odškodnine je po mnenju pritožbe sporna. Pri odmeri pravične denarne odškodnine namreč sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera, zlasti tega, da so bile izjave podane v sodni dvorani zgolj v prisotnosti sodnika, zapisnikarice, zagovornikov in tožnika. Samo nelagoden občutek ob namišljeni možnosti, da bi se lahko po mestu razširile govorice o tem, da je toženec njegove izjave v bifeju o tem, kako bi lahko uredili nek posel, opisal kot možnost podkupovanja, po mnenju pritožbe ne more imeti za posledico denarne odškodnine. Po mnenju toženca tožnik ni vložil tožbe zato, ker bi bil dejansko užaljen, temveč zato, da bi ustrahoval toženca oziroma vršil nanj pritisk in s tem posredno na toženo stranko v pravdi zadevi P 487/96, to je na družbo E. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. Glede na to, da je tožena stranka v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo v celoti, v odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrženje pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka. V preostalem delu predlaga zavrnitev pritožbe in predlaga naj se ji povrnejo stroški odgovora na pritožbo. V odgovoru navaja, da prvostopna sodba vsebuje vse pravno relevantne navedbe in dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev. Gre za vzorno, kratko, jasno in jedrnato obrazložitev, ki dokazuje pravilno uporabo 8. člena ZPP. Ne drži, da sodišče ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka izpolnila pogodbene obveznosti do družbe E. Da so bile te obveznosti izpolnjene, je razvidno iz pravnomočno odločitve, potrjene tudi po Vrhovnem sodišču RS v zadevi P 487/96. Tožena stranka tudi zlorablja pisno napako v zapisniku pri zapisu znižanja kupnine, saj je tožeča stranka dosegla znižanje z 2,3 na 1,8 milijona DEM, ne pa zvišanje na 2,8 milijona DEM. Pritožba zlonamerno očita sodišču, da naj bi opozorilo tožečo stranko, da njene do tedaj izpovedane duševne bolečine nimajo narave pravno upoštevnih duševnih bolečin, kot tudi, da je bil tožnik pred zaslišanjem poučen, kako naj izpove glede družinskih odnosov. Krog oseb, ki je bil seznanjen s trditvami tožene stranke, je tožeča stranka prikazala po resnici in brez razmišljanja, kaj bi ji ustrezalo. Če ne bi bilo tako, bi lahko krog razširila še z domnevami, kdo je vse še zvedel za obremenilne trditve tožene stranke. S svojimi izjavami pa se nasprotno tožena stranka pogreza iz zadeve v zadevo vse globje. Seznanjenost odvetnika G. s trditvami tožene stranke je razvidna iz dopisa z dne 12.6.1996 v spisu P 487/96, zato je nasprotno razglabljanje tožene stranke brezpredmetno.

Trditev v pritožbi, da je R.M. odvetniku govoril o podkupovanjih, je zavajajoča. R.M. se je namreč z odvetnikom posvetoval le o reakciji na trditve, da je bil tudi on vpleten v podkupovanje. Toženčeva navedba na obravnavi dne 28.5.1996, da kolikor ve, da tožnik ni podkupoval, ne more razbremeniti toženca odgovornosti za predhodne trditve o podkupovanju. Toliko slabše, da nekdo, ki sicer misli, da podkupovanja ni bilo, neresnično trdi, da je bil izražen tak namen.

Glede višine prisojene odškodnine pa ocenjuje, da je ta primerna stopnji in trajanju duševnih bolečin po obstoječi sodni praksi. V kolikor pa bi se govorice o podkupovanju razširile po celotnem mestu, ne bi zadoščala niti desetkrat višja odškodnina. Pritožbene navedbe o namenu vložitve tožbe pa po mnenju tožeče stranke ne zaslužijo posebnega odgovora, kljub temu pa pripominja, da se je zadeva P 487/96 za tožečo stranko vseskozi ugodno razvijala in je pravdo tožeča stranka na koncu tudi dobila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni izvedlo celovite dokazne ocene. Ravno nasprotno, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenjevalo vse dokaze, ki jih je izvedlo in na njihovi podlagi ter na podlagi celovite dokazne ocene sprejelo tudi pravilni dokazni zaključek. Ta pa je, da je toženec posegel v tožnikovo osebnostno pravico, pravico do časti in dobrega imena, zaradi česar je tožnik upravičen do odškodnine za prestane duševne bolečine, povzročene zaradi izrečenih neresnic o podkupovanju. Ne drži, da sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik izpolnil pogodbene obveznosti, ki jih je imel do družbe E., saj je imelo podlago za zaključek o tem, da je tožnik svoje obveznosti izpolnil in da je bil zato njegov zahtevek do te družbe iz naslova plačila za opravljeno storitev utemeljen, v zadevi, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. Pg 206/94 (nato pa pod št. P 487/96). S prebranjem tega spisa v dokaznem postopku se je prvostopno sodišče prepričalo, da je tožnik svoje obveznosti izpolnil in mu je zato bil prisojen (še preostali) v pogodbi dogovorjen znesek, zadeva pa je "uspešno prestala tudi preizkus z revizijo". Pritožba se tudi neutemeljeno obregne v (očitno zmoten) zapis, da je za družbo E. tožnik znižal kupnino za poslovne prostore z 2,3 milijona DEM na približno 2,8 milijona DEM. Da je šlo za očitno pomoto v zapisniku, jasno izhaja iz sodbe, izdane v prej navedeni pravdni zadevi, sicer pa ta okoliščina za odločitev v obravnavani zadevi niti nima nikakršne teže. Pritožbene navedbe, da imajo duševne bolečine, ki jih je tožnik opisoval v zvezi s spornimi toženčevimi izjavami, le naravo poduka, ki lahko tožniku pri opravljanju njegove dejavnosti samo koristi ter da so zatrjevane tožnikove duševne bolečine, ki naj bi trajale še ob teku sodnih postopkov, rezultat tožnikovega ravnanja, ki je te postopke sprožil, pa tudi ne terjajo resnega obravnavanja.

Tudi ne drži, da tožnik pri zaslišanju svojega stanja ni opisal v smislu prestajanja duševnih bolečin. Pri zaslišanju je jasno povedal in to je ugotovilo tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, da je zaradi toženčeve izjave trpel, bil prizadet, zmeden, da je njegovo stanje vplivalo na njegove odnose doma in v službi, da je bil nerazpoložen, zaprt ipd. Poleg tega so izrečene besede tudi po objektinih kriterijih žaljive. Okoliščina, da je bila toženčeva izjava dana v manjšem krogu oseb (sodnica, zapisnikarica, odvetnik in stranke), je bila v postopku v zadostni meri upoštevana. Drži sicer, da mora odvetnik varovati kot tajnost to, kar mu je stranka zaupala, vendar pa je v konkretnem primeru imela navzočnost odvetnika na počutje tožnika vpliv v tem smislu, da je imel ob naslednjih srečanjih s tem odvetnikom, ki je zastopal njegove druge poslovne partnerje, zelo nelagodne občutke. Tudi seznanjenost drugega odvetnika z zadevo je imela pri tožniku za posledico nelagodje, povsem nesprejemljive pa so pritožbene navedbe, ki skušajo seznanjenosti tega odvetnika s toženčevo izjavo odvzeti vsako vrednost. Očitno sprenevedanje je tudi pritožbena trditev, da toženec tožniku ni nikoli očital, da naj bi podkupoval, temveč, da je izjavil celo, da kolikor ve, tožnik ni podkupoval. Katere so bile besede, ki predstavljajo poseg v tožnikovo čast in dobro ime, je bilo v izpodbijani sodbi jasno in zanesljivo ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče še ocenjuje, da je prvostopno sodišče upoštevalo ob odmeri višine odškodnine vse potrebne kriterije, to je tako "težo" izrečenih besed oziroma obdolžitve, okoliščine, v katerih so bile te besede izrečene, kot trajanje in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin ter sodno prakso v drugih podobnih primerih. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe namreč kakšnih pomanjkljivosti v postopku ni ugotovilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, tožeča stranka pa je podala argumentiran odgovor na pritožbo, je slednji pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbenega postopka. Te je na podlagi odvetniške in taksne tarife odmerilo na 38.250,00 SIT (sestava odgovora na pritožbo 375 točk x 90,00 SIT, taksa 4.500,00 SIT).