Jedro

Za odmero nagrade po tarifni številki 3100 OT ni pomembno, ali je stranka že vložila kakšno vlogo oziroma opravila navzven zaznavno dejanje, saj pravica do nagrade nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 838,94 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da toženec ni upravičen do povračila stroškov nagrade pooblaščenca za pritožbo ter stroškov sodnih taks za pritožbo, saj so slednji nastali izključno kot posledica napačne odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je dolžnikov ugovor zavrnilo kot neobrazložen. Tožencu tudi ne pripadajo stroški nagrade za postopek, ker se ta sploh še ni začel. Pooblaščenec toženca v pravdnem postopku ni opravil niti ene pravne storitve, zato do nagrade ni upravičen. Takšno je bilo tudi stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cpg 608/2011. Tožencu bi sodišče lahko priznalo le stroške sodne takse za ugovor v višini 40,00 EUR, v ostalem bi moralo njegov predlog za povračilo stroškov zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je tožnica zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Toženec je zoper izdani sklep o izvršbi ugovarjal, sprva neuspešno (sklep Okrajnega sodišča VL 29081/2013), po vloženi pritožbi pa mu je višje sodišče ugodilo ter sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, nato pa zadevo odstopilo v nadaljnje reševanje pravdnemu sodišču. Toženčev ugovor zoper izdani sklep o izvršbi in pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora sta bila torej nedvomno potrebna, saj je z njima dosegel končni uspeh v postopku, kar je tudi temeljni kriterij pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov. Te naj namreč krije tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Zato je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno priznalo stroške, ki jih je imel s sestavo ugovora in pritožbe (40,00 EUR takse za ugovor, 100,00 EUR takse za pritožbo in 174,60 EUR stroškov sestave pritožbe) in je stališče pritožnice, da ni dolžna povrniti teh stroškov, ker so posledica napačne odločitve sodišča prve stopnje, zmotno.

5. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba. Ta je bila tožencu vročena že v okviru izvršilne zadeve pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zadeva pa je bila nato odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Novem mestu s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3343/2013. Pravdni postopek se je torej začel, zato je toženec upravičen tudi do povračila odvetniških stroškov za postopek na prvi stopnji, čeprav je bila tožba zavržena, ker je tožnica ni dopolnila tako, kot ji je bilo naloženo. Po tarifni številki 3100 nagrada za postopek predstavlja tudi nagrado, ki nastane za pregled ter pripravo gradiva, za posvete, nasvete ter mnenja, povezana z zadevo, pri čemer nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek (opomba 3/1 tretjega dela Odvetniške tarife). Ni torej pomembno, kot zmotno meni pritožba, ali je toženec v pravdnem postopku že vložil kakšno vlogo oziroma opravil navzven zaznavno pravdno dejanje, temveč da se je pravdni postopek že začel ter je toženec v njem imel pooblaščenca. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne strinja z odločitvijo I Cpg 608/2011, ki jo prilaga pritožnik, pri čemer poudarja, da gre za izjemo ter obstoji tudi nasprotna sodna praksa (odločbe VSL I Cpg 368/2013, VSC Cp 415/2013). Nagrade po tarifni številki 3100 tudi ni mogoče znižati skladno z določilom tar. št. 3001, saj ta predvideva zgolj znižanje količnika v primeru prenehanja pooblastila pooblaščenca pred zaključkom zadeve in ne za predčasen zaključek zadeve (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/2012). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožencu utemeljeno priznalo nagrado po tar. št. 3100 v višini 378,30 EUR, povečano za davek na dodano vrednost. 6. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.