Jedro

Pri dodelitvi denarne socialne pomoči se dividende od vrednostnih papirjev kot občasen, neperiodičen dohodek upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka, če presegajo znesek minimalnega dohodka. Dividende, ki tega zneska ne presegajo, se ne vštevajo v lastni dohodek, pač pa se kot premoženje prosilca upoštevajo vrednostni papirji, ki te dividende prinašajo. Ker vrednost tožnikovega premoženja v obliki vrednostnih papirjev presega znesek 24 minimalnih plač, je tožbeni zahtevek (za dodelitev denarne socialne pomoči) neutemeljen.

Izrek

Revizija v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. 02061-1041/2005-4 z dne 12. 7. 2006 in št. 020-60-552-443/2005-2 z dne 1. 12. 2005 ter odločbi toženca št. 02061-309/2006-02 z dne 12. 7. 2006 in št. 020-60552-443/2005-02 z dne 16. 3. 2006 in da se tožniku prizna denarna socialna pomoč od 4. 11. 2005 do 30. 4. 2006 ter odškodnina v znesku 300,00 EUR za čas, ko ni prejemal denarne socialne pomoči. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, ki se sklicuje na 2. alineo 1. odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), in vztraja, da njegovo premoženje sicer presega 24 minimalnih plač, vendar pa premoženje, ki se upošteva, tega zneska ne presega. Navaja, da kot dijak ni prejemal štipendije, za študij pa je moral plačevati šolnino. Po končanem študiju tudi ni našel zaposlitve in ni prejemal denarne socialne pomoči. Sklicuje se na 25. člen Ustave Republike Slovenije (URS) in opozarja na pravico do socialne varnosti, za katero meni, da je ni bil deležen. Republika Slovenija za njega ni socialna država. Nadalje meni, da sta 23. in 31. člen ZSV v nasprotju, kar je že v presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Odločanje po prostem preudarku ni dopustno in s tem v zvezi opozarja na 14. člen URS. Poudarja, da prejema 655,00 EUR plače, zato mu je, ko ni bil zaposlen, nastala navadna škoda v višini 11.135,00 EUR, sodišče pa mu ni priznalo niti odškodnine v višini 3.400,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec z odločbo z dne 1. 12. 2005 zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči z dne 4. 11. 2005. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 12. 7. 2006. Toženec je namreč ugotovil, da tožnikovo premoženje v obliki vrednostnih papirjev presega višino 24 minimalnih plač, pri čemer je kot premoženje štel vse tožnikove vrednostne papirje, tudi tiste od katerih je tožnik zadnje tri koledarske mesece pred vložitvijo vloge prejel dividende v višini 23.581,00 SIT (oziroma 98,40 EUR). Postavil se je na stališče, da ker višina prejetih dividend ne dosega višine minimalnega dohodka, vrednostni papirji, ki te dividende dajejo, ne predstavljajo premoženja, ki daje dohodke. Tudi z odločbo z dne 16. 3. 2006 je bila zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev denarne socialne pomoči z dne 24. 2. 2006. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 12. 7. 2006. Tudi v tej odločbi je toženec ugotovil, da tožnikovo premoženje v obliki vrednostnih papirjev presega višino 24 minimalnih plač. Kot premoženje je štel vse tožnikove vrednostne papirje, pri čemer tožnik zadnje tri koledarske mesece pred vložitvijo vloge od teh vrednostnih papirjev ni prejel dividend. Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija obe dokončni odločbi toženca, št. 02061-1041/2005-4 z dne 12. 7. 2006 in št. 02061-309/2006-02 z dne 12. 7. 2006. Ob nespornem dejanskem stanju je v tej zadevi torej sporno, ali se vrednostni papirji vštejejo v tožnikovo premoženje. Hkrati tožnik vtožuje plačilo odškodnine v višini 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sprejelo toženčevo odločitev ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je podana v določbah Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZSV). Z denarno socialno pomočjo se na podlagi 19. člena ZSV upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Po 20. členu ZSV je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Do denarne socialne pomoči so na podlagi 21. člena ZSV upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. 23. člen ZSV določa, da se ne glede na druge določbe tega zakona denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 24 minimalnih plač. Kot premoženje v tem zakonu se med drugim po 2. alinei 2. odstavka tega člena ne upošteva premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. Način ugotavljanja prihrankov in premoženja po tem zakonu oziroma njegove vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo (3. odstavek 23. člena ZSV). V lastni dohodek po tem zakonu se na podlagi 1. odstavka 27. člena ZSV štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen tistih, ki so po tej določbi izrecno izključeni. 27.č člen ZSV določa, da se ne glede na druga določila tega zakona občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge, upoštevajo v višini prejetih dohodkov, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov. Občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu so dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Ugotavljanje prihrankov in premoženja ter njegove vrednosti na podlagi 3. odstavka 23. člena ZSV podrobneje ureja Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 68/2001 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se kot vrednostni papirji v premoženje upoštevajo vsi vrednostni papirji, tudi tisti, ki dajejo dividende, saj jih niti ZSV niti Pravilnik izrecno ne izključujeta. Po stališču pritožbenega sodišča pa je v konkretnem primeru bistvenega pomena, da vrednost tožnikovih dividend, ki jih je prejel zadnje tri koledarske mesece pred vložitvijo vloge z dne 4. 11. 2005 (v višini 23. 581,00 SIT oziroma 98,40 EUR) povprečno mesečno ne presega višine minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (46.981,00 SIT oziroma 196,04 EUR), oziroma da zadnje tri koledarske mesece pred vložitvijo vloge z dne 24. 2. 2006 dividend sploh ni prejel. Dividende namreč predstavljajo dohodke, ki se sicer po 1. odstavku 27. člena ZSV vštejejo v lastni dohodek, vendar pa se po izrecni določbi 27.č člena istega zakona kot občasni, neperiodični dohodki upoštevajo le, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov. Prejete dividende se tožniku torej ne upoštevajo pri ugotavljanju višine minimalnega dohodka, ki po določbi 21. člena ZSV predstavlja premoženjski cenzus za dodelitev denarne socialne pomoči. Tožnik tako nima lastnih dohodkov, ki bi presegali določen premoženjski cenzus, vendar pa ima po 23. členu ZSV premoženje v obliki vrednostnih papirjev, ki v (nesporni) višini 3.789.898,00 SIT (15.814,96 EUR) oziroma 3.673.893,00 SIT (15.330,88 EUR) presega višino 24 minimalnih plač (2.942.400,00 SIT oziroma 12.278,41 EUR), zato mu po tej izrecni določbi denarne socialne pomoči ni mogoče dodeliti. Z 2. alineo 23. člena ZSV je od premoženja po tem členu izključeno tisto premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. To sicer pomeni, da se ti dohodki od premoženja upoštevajo že pri ugotavljanju lastnega dohodka (po 21. členu ZSV), zato se samo premoženje, ki te dohodke daje, ne more upoštevati še pri ugotavljanju premoženja (po 23. členu ZSV), vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi, da se dividende kot občasen, neperiodičen dohodek iz vrednostnih papirjev (premoženja) po 27.č členu ZSV upoštevajo v lastni dohodek le, če presegajo znesek minimalnega dohodka. Če torej tega zneska ne presegajo, se po tem zakonu dividende ne vštevajo v višino lastnega dohodka, zato pa se vrednostni papirji, ki dajejo dividende, nižje od cenzusa iz 27.č člena ZSV, upoštevajo v premoženje po 23. členu ZSV, saj ne predstavljajo premoženja, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. Tožnikovo stališče, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da se tisti vrednostni papirji, od katerih je prejel dividende v višini 23. 581,00 SIT (oziroma 98,40 EUR), ne vštevajo v premoženje po 23. členu ZSV, je torej zmotno, pritožbene navedbe v tej smeri pa neutemeljene.

Tožnik neutemeljeno opozarja na določbo 31. člena ZSV, za katero meni, da je v nasprotju s 23. členom ZSV. Ta določba namreč ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi. Tudi sicer pa po stališču pritožbenega sodišča ti dve določbi ZSV nista v nasprotju. 23. člen ZSV namreč izrecno določa, da se prosilcu denarna socialna pomoč ne dodeli, če ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 24 minimalnih plač. Toženec torej v takšnem primeru prosilcu ne more dodeliti denarne socialne pomoči, ker zakon to izrecno izključuje. V 31. členu ZSV pa je tožencu skladno z 2. odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP) dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku v primerih, za katere je mogoče sklepati, da je prosilcu zagotovljen ali delno zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka. Tak primer je po 1. alinei tudi, če ima prosilec prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja v višini 24 minimalnih plač.

Glede na citirano materialnopravno podlago je za dodelitev denarne socialne pomoči bistveno le prosilčevo premoženjsko stanje, zato so pritožbene navedbe, da tožnik ni prejemal štipendije, da je moral plačevati šolnino in po končanem študiju tudi ni našel zaposlitve, za odločitev v tej zadevi brezpredmetne.

Toženec z izdajo izpodbijanih dokončnih odločb tudi ni kršil niti tožnikove pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami - v nadaljevanju: URS) niti drugih določb URS, na katere se tožnik neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Na podlagi 50. člena URS imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom. Tako toženec kakor sodišče prve stopnje sta pri odločanju pravilno upoštevala določbe ZSV, ki določajo pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 300,00 EUR. Izpodbijano sodbo je v tem delu obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne ponavlja. Pritožbena navedba, da je tožniku nastala navadna škoda v višini 11.135,00 EUR, predstavlja pritožbeno novoto, ki po določbi 337. člena ZPP ni dovoljena. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tožnik tega v pritožbi ni izkazal, zato pritožbeno sodišče te navedbe ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem socialnem sporu glede zahtevka na plačilo odškodnine dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek za plačilo odškodnine v višini 300,00 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije v tem delu ne dopusti.