Jedro

Določbo 26. čl. ZIKS je mogoče uporabiti le v postopku odločanja o odložitvi izvršitve uklonilnega zapora.

O pritožbi proti sklepu, s katerim sodišče ni ugodilo predlogu za odlog nastopa uklonilnega zapora, ne odloča višje sodišče kot pritožbeno sodišče, ampak predsednik višjega sodišča. Če je storilec pri CSD izjavil, da splošno koristnega dela ne bo opravljal, je s tem pokazal, da nima interesa opravljati takega dela, s čimer je njegov predlog za nadomestitev globe z opravljanjem splošno koristnega dela izgubil svoj prvotni pomen in je utemeljeno uporabiti IV. odst. 202c. čl. ZP-1 ter šteti, da je storilec predlog za nadomestitev globe umaknil.

Izrek

Ob pritožbi storilca T. N. se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti tako, da se črta besedilo: “Storilec mora nastopiti izvrševanje uklonilnega zapora 10. dan po prejemu te odločbe sodišča”, v nespremenjenih delih pa se izpodbijani sklep prvostopnega sodišča potrdi in se storilčeva pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo o prekršku P. p. p. C. z dne 8.9.2005 je bil storilec T. N. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te odločbe. Ker ni plačal globe v znesku 60.000,00 SIT mu je Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom opr. št. PRuz 136/2007 z dne 26.4.2007 določilo uklonilni zapor. Proti temu sklepu je storilec vložil ugovor, ki ga je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. PRuz 136/2007 z dne 11.6.2007 zavrnilo kot neutemeljenega. Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. PRp 516/2007 z dne 10.8.2007 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvostopnega sodišča. Nato je bil storilcu poslan poziv, tedaj pa je storilec vložil predlog za preložitev prestajanja uklonilnega zapora in predlog za nadomestitev globe z izvrševanjem koristnih nalog. Prvostopno sodišče je nato CSD poslalo poziv, da izbere ustrezno organizacijo, pri kateri bo storilec lahko opravil javna dela ali dela v splošno korist, Center za socialno delo pa je dne 16.4.2008 obvestil sodišče, da se je storilec odzval na njihovo vabilo in podpisal zapisniško izjavo, da splošno koristnega dela ne bo opravljal in na takšni podlagi je prvostopno sodišče izdalo izpodbijani sklep.

Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo in obširno navajal nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v postopku o prekršku, grajal izrečene sankcije, navajal kršitve ustavnih pravic, ki naj bi mu bile povzročene in zaradi protiustavnosti izpodbijanega sklepa predlagal njegovo razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena, vendar pa je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep poseči po uradni dolžnosti v okviru uradnega preizkusa na podlagi 159. čl. ZP-1, saj je ugotovilo, da so bile v škodo storilca kršene materialne določbe zakona, ko je prvostopno sodišče v izreku izpodbijanega sklepa med drugim zapisalo, da mora storilec nastopiti izvrševanje uklonilnega zapora 10. dan po prejemu te odločbe sodišča. Določbe 26. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij je namreč mogoče uporabiti le v postopku odločanja o odložitvi izvršitve uklonilnega zapora, sicer pa storilec ne more biti prikrajšan za poziv na prestajanje uklonilnega zapora, seveda z ustreznimi pravnimi pouki, predvsem pa ne more biti prikrajšan za pravico po 24. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Res je sicer prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo tudi o prošnji za odlog nastopa uklonilnega zapora, vendar pri tem ni mogoče prezreti, da o pritožbi proti sklepu, s katerim prvostopno sodišče ni ugodilo prošnji za odlog nastopa uklonilnega zapora, ne odloča višje sodišče kot pritožbeno sodišče, ampak o pritožbi zoper odločbo, izdano na podlagi III. in V. odst. 25. čl. ZIKS odloča predsednik višjega sodišča, zaradi česar bo določbe iz 26. čl. ZIKS mogoče uporabiti v postopku odločanja o odložitvi izvršitve uklonilnega zapora in zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1 spremenilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča tako, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. IV. odst. 202. c čl. ZP-1 namreč med drugim določa, da če se kandidat neupravičeno ne odzove vabilu na razgovor pri centru za socialno delo ali se mu izmika, se šteje, da je umaknil predlog za nadomestitev globe, kar pomeni, da tudi nima več pravnega interesa v zvezi s predlogom za nadomestitev globe, pri čemer je po mnenju pritožbenega sodišča med takšne situacije mogoče šteti tudi situacijo, ko je storilec izrecno na zapisnik pri centru za socialno delo izjavil, da splošno koristnega dela ne bo opravljal, saj je tudi s tem očitno pokazal, da nima interesa opravljati določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, s čemer njegov predlog za nadomestitev globe z opravljanjem navedenih nalog izgubi svoj prvotni namen, v posledici pa tudi storilec nima več pravnega interesa za vložitev tega predloga, zaradi česar je bila po mnenju pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča v skladu z namenom tistih določb ZP-1, ki urejajo nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti. Zaradi tega tudi pritožbene navedbe ne morejo v ničemer spremeniti odločitve prvostopnega sodišča, še zlasti zato, ker obravnavani postopek ni postopek o prekršku, ampak je postopek določitve uklonilnega zapora in nadomestitve globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, kot sta urejena v določbah 202.b in 202.c čl. ZP-1, zaradi česar so popolnoma nerelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek o prekršku, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic, pa so tako splošne, da nanje ni mogoče odgovoriti drugače, kot v okviru uradnega preizkusa, ob katerem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 155. čl. ZP-1, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, še zlasti pa ni bila storilcu kršena pravica do poštenega sojenja, saj so mu bila v obravnavanem postopku zagotovljena vsa pravna jamstva, kot jih v okviru Ustave Republike Slovenije določa ZP-1, kakor tudi vsa pravna sredstva, ki jih za obravnavani postopek v okviru Ustave Republike Slovenije določa ZP-1, kar vse je razvidno iz spisovnega gradiva, zaradi česar tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je izpodbijani sklep protiustaven. Pritožbene navedbe storilca torej pritožbenega sodišča niso prepričale in niso vzbudile dvoma v pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča, zato je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno.