Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožbo zoper sklep organa prve stopnje, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, v zvezi z zamudo roka za vloženo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje (v davčnem postopku) zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker navedeni sklep, izpodbijan s tožbo, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 176/2002-5 z dne 28.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - v nadaljevanju: ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 19.12.2001, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vloženo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada N.G. z dne 4.10.2001. Po mnenju tožeče stranke v tožbi je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v vseh pogledih upravičen in utemeljen in ni bil vložen prepozno, saj je tožeča stranka ugotovila, da je v zamudi šele z vročitvijo sklepa tožene stranke z dne 9.11.2001, s katerim je bila njena pritožba zoper odločbo z dne 4.10.2001 kot prepozna zavržena, ki ga je prejela dne 12.11.2001. Tožeča stranka je menila, da zaradi tega tudi skupaj s pritožbo ni mogla vložiti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je sodišču prve stopnje predlagala, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep tožene stranke z dne 19.12.2001 ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 1. člena ZUS, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, pri čemer je za dokončni posamični akt šteti akt, ki ga je izdal organ druge stopnje, kar izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 4. člena ZUS, po kateri upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Po mnenju sodišča prve stopnje je upravni spor zoper prvostopni akt dopusten le v stvareh, v katerih je pritožba izključena. Po 1. odstavku 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa ima stranka zoper odločbo, izdano v upravnem postopku na prvi stopnji, pritožbo vedno, razen, kadar ni z zakonom v posameznih upravnih stvareh izključena, če je na drug način zagotovljeno varstvo pravic in zakonitosti. V obravnavanem primeru ni dovoljena posebna pritožba zoper izpodbijani prvostopni sklep (1. odstavek 258. člena ZUP), ker ga stranka lahko izpodbija s pritožbo zoper odločbo, s katero se postopek konča, v tem primeru zoper sklep, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2001 zavržena kot prepozna. Zato po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka nima prav, ko trdi, da ji je kratena pravica do pravnega sredstva. Ker torej izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je zato sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

V pritožbi tožeča stranka ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Poudarja, da tožena stranka brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje obravnava ločeno od postopka v zvezi z inšpekcijsko odločbo z dne 4.10.2001, v katerem je tožeča stranka podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Več kot očitno je torej, da tožena stranka poskuša v postopku storiti prav vse, da bi prikrila svojo napako, ki jo je storila pri vročanju inšpekcijske odločbe z dne 4.10.2001 in da ji ne bi bilo potrebno upoštevati pritožbe tožeče stranke. Ob celostnem pogledu v postopke, ki so se sprožili zgolj zaradi nepravilne vročitve oziroma nevročitve inšpekcijske odločbe, je razbrati, da je celotna zadeva zrela za upravnega inšpektorja, poleg tega pa bo tožeča stranka po pridobitvi še nekaterih podatkov, ki bodo potrdili njene sume, sprožila tudi ustrezne postopke zoper toženo stranko ter njenega delavca. V postopku storjenih ravnanj toženi stranki namreč ne gre pripisati zgolj malomarnosti ampak tudi nepoznavanje temeljnih zakonov, kot sta ZUP in Zakon o davčnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške upravnega spora tožeče stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 2. odstavka 1. člena in 2. odstavka 4. člena ZUS ter na določbi 1. odstavka 13. člena in 1. odstavka 258. člena ZUP. Pravilno in na te določbe oprto je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni dovoljena posebna pritožba zoper izpodbijani sklep z dne 19.12.2001 (3. odstavek 106. člena ZUP), ker ga stranka lahko izpodbija s pritožbo zoper odločbo, s katero se postopek konča, v tem primeru zoper sklep z dne 9.11.2001, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke zavržena kot prepozna. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da tožeča stranka nima prav, ko v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep trdi, da ji je bila kratena pravica do pravnega sredstva.

Glede na navedeno je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke z dne 19.12.2001, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vloženo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2001 (sklep tožene stranke z dne 9.11.2001), zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker s tožbo izpodbijani akt ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.