Jedro

Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za izvrševanje kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena, in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka ter ali prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in 109. člena Kazenskega zakonika (KZ) prošnjo tožnice za pogojni odpust kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pravi, da tožnica prestaja enotno kazen 7 let in 5 mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v A. z dne 6. 5. 2005. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je komisija ob upoštevanju določil 109. člena KZ sprejela odločitev, da je pogojno ne odpusti, ker je podan utemeljen sum s strani policije, da je storila večje število kaznivih dejanj v času prestajanja kazni in zato ni mogoče z utemeljenostjo pričakovati, da kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bo ponovno storila.

Tožnica v tožbi pravi, da v času prestajanja kazni ni bil uveden kazenski postopek zoper njo. Podala je poizvedbe na tožilstvo, kjer odgovora do vložitve tožbe ni prejela. Navedbe policije torej ne izkazujejo utemeljenega suma, zato meni, da je prikrajšana za koriščenje izven zavodskih ugodnosti, čeprav si le-te pridobiš z obnašanjem med prestajanjem kazni. Pravi, da je korektna do uslužbencev zavoda in soobsojenk, nima konfliktov z nikomer, izpolnjuje načrt individualnega tretmaja ter hišni red, vendar se njeno stanje ne upošteva, niti ko je bila zaradi bolezni operirana. Pravi, da je zaradi pritiskov okolice spremenila okolje bivanja, se odmaknila od družine, ki je, čeprav ni nič kriva, prestajala njeno kazen. Da bi jih zaščitila se je odmaknila, razvezala. Pravi, da je poravnavala materialno škodo (delno), ker je prodala lokal, ves čas med prestajanjem kazni vrača določene stroške kazenskega postopka (obročno), tako da izpolnjuje pogoje. Je prvič na prestajanju kazni in kot vsak posameznik meni, da si zasluži še eno priložnost. Pravi, da bo psihoterapevt izdelal osebnostno strukturo in podal mnenje, ali je njena ponovna vključitev v družbo res tako nemogoča. Ne ogroža okolice in ni nevarna nikomur.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvi stavek določila 4. odstavka 109. člena KZ (Uradni list RS, št. 95/2004) pravi, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. To je splošna opredelitev materialnega pogoja za odločanje o pogojnem odpustu. Drugi stavek določila 4. odstavka 109. člena KZ pa pravi, da se pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. To določilo pa opredeljuje, katera dejstva se predvsem upoštevajo pri ugotavljanju materialnega pogoja za odločanje o pogojnem odpustu.

Glede na naravo upravne stvari, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi U 1689/2004 z dne 27. 10. 2004 zavzelo stališče, da je presoja zakonitosti tovrstnih odločb s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre namreč za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena (2. odstavek 107. člena ZIKS, Uradni list RS, št. 22/2000, 52/2002-ZDU-1), in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka (2. odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2005) in če prestane preizkus t.i. testa očitne (ne)razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila, ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja; preizkus uporabe tega kriterija v upravnem sporu na konkretnih okoliščinah primera pa mora pokazati, da uporaba omenjenih kriterijev s strani tožene stranke ni očitno nerazumna.

V konkretnem primeru je tožena stranka ključen argument za zavrnitev tožničine prošnje oprla na dejstvo, ki naj bi izhajalo iz 9. in 12. točke Poročila Zavoda za prestajanje kazni zapora v B., in sicer, da je podan utemeljen sum s strani policije, da je tožnica storila večje število kaznivih dejanj v času prestajanja kazni. Iz točke 9. omenjenega poročila res izhaja, da Zavod za prestajanje kazni v B. "razpolaga z informacijami, da so zoper obsojenko podane ovadbe za skupno 14 kaznivih dejanj ponarejanja in goljufij na škodo več različnih podjetij (PP iz C. 7. 12. 2004) in da je obsojenka osumljena storitve kaznivega dejanja tatvine, več kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin (PP iz C., 1. 11. 2005)"; iz 12. točke tega poročila pa izhaja, da gre v teh zadevah za utemeljen sum policije na storitev večjega števila kaznivih dejanj, ki naj bi jih tožnica storila med prestajanjem kazni zapora. Tožnica ima sicer glede na ta dejstva prav, da v teh primerih še ne teče kazenski postopek, ker gre šele za (utemeljen) sum v fazi policijske preiskave, kar med strankama tudi ni sporno. To pomeni, da tožena stranka odločbe ni oprla na nobeno dejstvo iz določila drugega stavka 4. odstavka 109. člena KZ. Vendar, ker je zakonodajalec v določilu drugega stavka 4. odstavka 109. člena KZ določil, da se pri presoji utemeljenega pričakovanja, ali bo obsojenec ponovil kaznivo dejanje upošteva med drugim tudi kazenski postopek, ki teče zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, je povsem razumno, da tožena stranka pri presoji splošnega materialnega pogoja za odločanje o pogojnem odpustu (prvi stavek 4. odstavka 109. člena KZ) lahko upošteva tudi utemeljen sum policije, da je obsojenka med prestajanjem kazni storila kaznivo dejanje oziroma več kaznivih dejanj, ki so sorodne kaznivim dejanjem, zaradi katerih obsojenec prestaja kazen. Tožnica pa ne zanika, da ni storila nobenih kaznivih dejanj med prestajanjem kazni, ampak je njen ključni tožbeni ugovor, da zoper njo ne teče noben kazenski postopek. Ta okoliščina, da zoper tožnico ne teče kazenski postopek v smislu določb ZKP, pa v zadevi ni pravno relevantna, ker je po presoji sodišča pravno pomembno tudi, ali je podan utemeljen sum s strani policije, da je tožnica storila več kaznivih dejanj med prestajanjem kazni; poleg tega je dejstvo, da tožnica ne prereka, da bi storila kaznivo dejanje med prestajanjem kazni relevantno tudi zaradi tega, ker je obstoj ovadb zoper obsojenko v spisu razviden samo posredno preko poročila omenjenega zavoda, in v spisu ni drugega dokaza o obstoju teh ovadb. Ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja, da ni storila nobenega kaznivega dejanja med prestajanjem kazni, je sodišče lahko odločilo brez nadaljnjega razčiščevanja dejstva, ali res obstaja utemeljen sum policije, da je tožnica storila kazniva dejanja, ali ne. To dejstvo je torej med strankama ostalo neprerekano.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnico oprostilo plačila sodnih taks.