Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega D. D. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 39662/2016 z dne 15. 6. 2018 D. D. spoznalo za krivega storitve šestih kaznivih dejanj jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen 10 dnevnih zneskov, to je 100,00 EUR ter mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka in tretjega odstavka v zvezi s 5. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen 55 dnevnih zneskov, to je 550,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen je vštelo čas pridržanja in odločilo, da je izrečeno denarno kazen obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki jo bo, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo en dan zapora. Na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1B v zvezi s 74. členom KZ-1B mu je v plačilo naložilo znesek 1.200, 00 EUR, ki ustreza s kaznivimi dejanji pod točkami II 2 – 5 pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Odločilo je, da mora plačati sodno takso, oprostilo pa ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Z navedeno sodbo sta bila zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine po drugem odstavku 262. člena KZ-1B obsojena še J. H. in U. T. Obtožbo za eno kaznivo dejanje po drugem odstavku 261. člena KZ-1B zoper D. D. je sodišče na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo. Iz istega razloga je zavrnilo tudi obtožbo zoper obtoženega M. J. zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 262. člena KZ-1B. V istem postopku sta bila po priznanju krivde na predobravnavnem naroku spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 262. člena KZ-1B D. B. in M. P. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov D. D. in J. H. zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega D. D., v kateri na splošni ravni zatrjujejo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb kazenskega zakona, kršitev pravice do obrambe, do poštenega sojenja, sodišču očitajo arbitrarno odločanje in kršenje človekovih pravic. Konkretno pa trdijo, da so bili dokazi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov nezakonito pridobljeni, da v zadevi ni odločal zakoniti oziroma naravni sodnik in je bil v tej zvezi nedopustno zavržen predlog za izločitev sodnika, nasprotujejo dokazni oceni sodišča glede zagovora obsojenca in izpovedbe priče P. in izpodbijajo primernost izrečene kazni. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ugotavlja, da so navedbe vložnikov glede nezadostne ravni suma za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov pavšalne, saj ne navajajo konkretnih delov obrazložitve, ki naj bi bili pomanjkljivi, niti ne navajajo konkretnih kršitev zakona v tej zvezi. Določene navedbe v zahtevi pa so po presoji tožilca pod strokovnim nivojem, ki ga terja vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja še, da priznanje krivde in sprejetje tega priznanja samo po sebi ne more biti razlog za izločitev sodnika in da obrazložitvi obeh sodišč kažeta na temeljito prizadevanje, da so razlogi glede vseh spornih okoliščin prepričljivi in objektivni. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu D. D. in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Vložniki trdijo, da je preiskovalni sodnik na predlog tožilstva izdal odredbo za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer pa niso bili podani niti razlogi za sum in ti v predlogu niso bili obrazloženi. Menijo, da za obstoj razlogov za sum in izdajo predloga za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov ne zadostuje, da oškodovanec na policiji naznani kaznivo dejanje. Trdijo, da odredba ni bila obrazložena glede obstoja razlogov za sum in razlogov za izdajo odredbe in da bi bilo potrebno presojati tudi druge klasične policijske metode, ki bi utemeljevale izdajo takšnega ukrepa. Odredbo označujejo za arbitrarno. Vložniki nasprotujejo tudi ugotovitvi sodišč, da je bilo delovanje priče S. P. kot tajnega delavca in koordinatorja izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, kriminalista L. P., zakonito. Pri tem pa očitka konkretneje ne obrazložijo, torej ne pojasnijo, v katerem delu in iz katerih razlogov naj bi bila izvedba prikritih preiskovalnih ukrepov nezakonita.

6. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede zakonitosti izvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov ugotovilo, da je bila podlaga za odreditev ukrepov podana ustna ovadba S. P., ki je v ovadbi podrobno opisal potek sestanka z obsojencem in da iz nje nedvoumno izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da D. D. izvršuje kaznivo dejanje jemanja podkupnine. Odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj pa je zelo težavno, saj storilca praviloma nimata interesa izdati organom pregona, da sta storila kaznivo dejanje, največkrat pa pri podkupovanju ni prič. Izvedbo ukrepov je sodišče v točki 25 sodbe tudi natančno povzelo, ravno tako navedbe priče S. P. (točka 26 sodbe), ki je deloval kot tajni delavec, in L. P. (točka 28 sodbe), ki je bil koordinator načrtovanja in izvedbe prikritih preiskovalnih ukrepov, ki je povedal, da je bil S. P. večkrat opozorjen, da ne sme izzivati kriminalne dejavnosti in mu je bilo tudi pojasnjeno, kaj to pomeni, pri čemer jim je P. že sam povedal, da mu je obsojenec naročil, kdaj in kje naj mu izroči podkupnino in so taktiko temu dogovoru tudi prilagodili. S. P. je o tajnem delovanju in izročitvi podkupnine napisal tudi poročilo. Na podlagi dokumentacije, ki se nanaša na prikrite preiskovalne ukrepe in izpovedbe prič S. P. in L. P., je sodišče zaključilo, da so bili ukrepi izvedeni zakonito in dejavnost P. kot tajnega delavca ni bila takšne narave, da bi obsojenca zmamila v kriminalno dejavnost, temveč nasprotno, obsojenec je bil v nadrejenem položaju in je narekoval dogajanje, enako kot v drugih dejanjih pod točkami II 1-5 izreka sodbe. Sodišče je tudi v tem delu sledilo izpovedbi S. P., katerega izpovedbo je ocenilo za verodostojno. Takšnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa vložniki s posplošenimi navedbami, da prikriti preiskovalni ukrepi niso bili izvršeni zakonito, ne morejo izpodbiti.

7. Predlog in odredba za izvedbo ukrepov tajnega opazovanja in tajnega delovanja mora skladno s sedmim odstavkom 149.a člena ZKP in petim odstavkom 155. člena ZKP vsebovati tudi utemeljitev oziroma ugotovitev utemeljenih razlogov za sum in utemeljitev in ugotovitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da je priča S. P. dne 4. 11. 2014 na Sektor kriminalistične policije, Policijska uprava Kranj, podal ustno kazensko ovadbo zoper D. D. Iz kazenske ovadbe izhaja natančen opis celotnega prekrškovnega postopka in relevantnih okoliščin v zvezi s tem postopkom, ki ga je kot uradna oseba vodil obsojenec, ravno tako podroben opis dogajanja v zvezi z zahtevano podkupnino obsojenca v tem prekrškovnem postopku in dogovora o plačilu le te. V dokaz svojih navedb je priča priložila „Obvestilo in pouk pravni osebi, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška“ z dne 21. 10. 2014, podpisanega s strani obsojenca kot uradne osebe Finančne uprave Republike Slovenije ter izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 27. 10. 2014. Na navedeni podlagi je istega dne Okrožno sodišče v Kranju izdalo odredbo za hišno preiskavo, preiskavo osebnih vozil in osebno preiskavo obsojenca. Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije pa je z odredbo na podlagi predloga Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Kranj dovolilo izvedbo ukrepov tajnega opazovanja na podlagi 149.a člena ZKP, tajnega delovanja na podlagi 155.a člen ZKP in navideznega dajanja podkupnine po 155. členu ZKP zoper obsojenca, in sicer za čas od 4. 11. 2014 do 4. 1. 2015. V odredbi tožilstva je natančno povzeta vsebina kazenske ovadbe S. P. z istega dne, ugotovljeno je, da je ovaditelj svoje navedbe podkrepil z listinskimi dokazi, ki se nanašajo na predmetni prekrškovni postopek, ki ga je vodil obsojenec, povzete so tudi ugotovitve policije glede zaposlitve obsojenca kot so izhajale iz izpisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Na navedeni podlagi je tožilstvo sklepalo, da obsojenec z določenimi pritiski, ki jih je izvedel tudi nad S. P., povzroči, da mu oškodovanci zaradi izreka milejše sankcije plačujejo podkupnine. Sklepalo je, da obsojenec takšnega kaznivega dejanja ni storil prvič, pri čemer gre za zelo skrito in načrtno pogojevanje izvedbe določenega javnega pooblastila in s tem različnega potencialnega sankcioniranja z namenom pridobitve premoženjske koristi v obliki podkupnine. Sklepalo je, da se izvrševanje takšnih kaznivih dejanj z veliko stopnjo verjetnosti ne bo končalo, saj je imel obsojenec kot uradna oseba dnevno večkratne priložnosti, da si preko manjših zneskov podkupnin sčasoma pridobi večjo protipravno premoženjsko korist. Iz navedenih dokazov in iz njih izhajajočih podatkov tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je obsojenec izvrševal kaznivo dejanje jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1, obstoj katerega je v odredbi primerno obrazložen. Kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že višje sodišče, je ovadbo podala znana oseba, v njej je navedla dovolj preverljivih podatkov in ovadbi priložila listine, ki so se nanašale na predmetni prekrškovni postopek in hkrati na obsojenca. Državni tožilec je v odredbi tudi obsežno pojasnil, zakaj je ukrep neogibno potreben oziroma zakaj dokazov ni mogoče zbrati s klasičnimi preiskovalnimi metodami policije. Tako je med drugim navedel, da je pri korupcijskih kaznivih dejanjih storilce težko odkriti in jim dokazati vpletenost v kaznivo dejanje, pri čemer ima D. D. očitno stalen stik s svojimi strankami in zoper njih vodi prekrškovne carinske postopke in je očitno izjemno dobro poučen v postopkih, ki jih vodi zoper stranke ter možnostih, ki jih ima v okviru postopkov, ki jih vodi. Zgolj s kombinacijo vseh treh ukrepov je zato mogoče zbrati kvalitetne dokaze, ugotoviti in dokazati modus operandi storilca in ugotoviti višino premoženjske koristi. Kaznivih dejanj dajanja in jemanja podkupnine že po sami naravi ni mogoče odkriti in dokazati samo z uporabo klasičnih policijskih pooblastil. Ukrepi so smiselni, še posebej v konkretnem primeru, ko je obsojenec že zahteval denarni znesek od ovaditelja, in se s kombinacijo ukrepov lahko ugotovi vloga obsojenca in zberejo dokazi, tudi o mestu predaje, višini premoženjske koristi in o morebitnih drugih vpletenih in njihovih vlogah. Ob navedenem se kot neutemeljen izkaže očitek vložnikov, da bi bila odredba za izvedbo navedenih prikritih preiskovalnih ukrepov neobrazložena glede razlogov za odreditev oziroma nujnosti takšnih ukrepov in glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec izvršuje kaznivo dejanje po 261. členu KZ-1B.

9. Z navedbami, da ni pravilna in zakonita ugotovitev višjega sodišča, da je zagovor obsojenca neprepričljiv, izpovedba priče P. pa verodostojna, saj je imela priča interes oziroma je nastopala v lastno korist in je bila nastrojena proti obsojencu, vložniki nasprotujejo dokazni oceni sodišča in s tem v pravnomočni sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Po drugem odstavku 420. člena ZKP pa je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje se je do zagovora obsojenca in izpovedbe priče S. P. v okviru dejanja pod točko I izreka sodbe obširno opredelilo na straneh 18 do 25 sodbe, nasprotovanje takšni oceni pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je v zadevi odločal sodnik, ki ni bil zakoniti sodnik, saj sta dva obsojenca na predobravnavnem naroku priznala krivdo, sodnik pa je njuno priznanje sprejel, kar je vplivalo na njegovo subjektivno in objektivno nepristranskost. Po presoji vložnikov je sodnik ravnal nezakonito in je kršil obsojenčevo pravico do obrambe s tem, ko je predlog za njegovo izločitev označil kot prepozno, čeprav je bila podana le nekaj dni po seznanitvi z razlogi za izločitev.

11. Stranka kazenskega postopka sme skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP vse izločitvene razloge za izločitev sodnika uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar pa je zaradi hitrejšega poteka kazenskega postopka oziroma preprečevanja zlorabe te pravice zavezana, da izločitev sodnika zahteva takoj, ko izve za razlog izločitve. Torej mora razloge, ki so obstajali že pred začetkom glavne obravnave in so bili stranki znani, uveljavljati pred začetkom glavne obravnave.1 Razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP pa sme med glavno obravnavo uveljavljati le, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave, sicer pa le, če ji ni bil znan in ji tudi ni mogel biti znan. Sodišče skladno s petim odstavkom 42. člena ZKP zavrže zahtevo za izločitev sodnika, če je ta podana prepozno ali če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča. 12. V obravnavani zadevi je obramba obsojenega D. predlog za izločitev sodnika podala dne 14. 5. 2018 na naroku za glavno obravnavo, pred njenim formalnim začetkom, z obrazložitvijo, da je podan tako subjektivni kot tudi objektivni element pristranskosti sodnika, ob dejstvu, da je v predmetni zadevi, ki je povezana vsaj po opisih kaznivih dejanj in po dejanskem stanju, sprejel priznanje krivde v isti zadevi obtoženih, pri čemer oba opisa kaznivih dejanj navezujeta podobna dejanja, kot se očitajo D., sodnik pa se je na podlagi vseh podatkov v spisu in predloženih dokazov opredelil do kaznivih dejanj, kar vpliva na njegovo poštenost. Sodnik je na naroku zahtevo skladno s petim odstavkom 42. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZKP zavrgel kot podano z namenom zavlačevanja postopka. Odločitev je sodnik na naroku obrazložil z navedbami, da je že sprejeta sodna praksa, da sodnik, ki je sprejel priznanje krivde nekaterih obtožencev, lahko sodi ostalim obtožencem na glavni obravnavi. Bistveno je, da se v sodbi ne opredeli do krivde tistih obtožencev, ki krivde niso priznali, četudi so v tesni povezavi. To je razvidno tudi iz sodbe, izrečene B. in P. v konkretnem primeru, v kateri se sodnik do dokazov ne opredeljuje na način, da bi to povzročilo dvom v njegovo nepristranskost, izrek pa je v konkretnem delu opisa oblikovan tako, da je jasno razvidno, da se nanaša zgolj na obsojena B. in P. Kot bistveno pa je sodnik navedel, da je bil predobravnavni narok, na katerem sta obsojena P. In B. priznala krivdo, opravljen že 23. 4. 2018, zagovornik D. D. pa je v spis vpogledal dne 9. 5. 2018 in se tedaj nedvomno seznanil z dejstvom, da sta soobtoženca krivdo priznala, zato je zahteva za izločitev, podana 14. 5. 2018, podana prepozno in po oceni sodnika z namenom zavlačevanja. Tudi v izpodbijani sodbi je sodišče odločitev o zavrženju zahteve o izločitvi sodnika obrazložilo z navedbami, da je bila zahteva podana prepozno in z namenom zavlačevanja, zato jo je bil sodnik dolžan zavreči, ker je stranka ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 41. člena ZKP. Višje sodišče je pritrdilo stališču, da je bila zahteva podana prepozno in dodalo, da je glede na zakonsko zahtevo, da mora stranka izločitev zahtevati takoj, nerelevantno, koliko dni je poteklo od seznanitve z razlogom do podane zahteve za izločitev.

13. Iz obrazložitve odločitve o zahtevi za izločitev sodnika je razvidno, da je sodišče primarno takšno zahtevo štelo za prepozno, hkrati pa iz vsebinske obrazložitve zavrženja zahteve izhaja, da jo je sodišče ocenilo tudi kot očitno neutemeljeno, podano zgolj z namenom zavlačevanja postopka. Iz podatkov spisa izhaja, kot sta pravilno ugotovili nižji sodišči, da je zagovornik obsojenega D. v spis vpogledal v sredo dne 9. 5. 2018, zahtevo za izločitev pa je podal v ponedeljek 14. 5. 2018, ko je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo, pred sklepom sodišča, da se opravi glavna obravnava. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine konkretnega primera zahteva za izločitev sodnika ni bila podana prepozno. Narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan le nekaj dni po vpogledu obsojenčevega zagovornika v spis, pri čemer gre pri zahtevi za izločitev sodnika za tako pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in zato tudi čas za pripravo obrambe. Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka zahtevo za izločitev zahtevati takoj, ko zanjo izve, pa je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine zadeve, okoliščin konkretnega primera in upoštevajoč druge procesne pravice strank postopka. Z razlago, da bi moral zagovornik podati predlog za izločitev v istem trenutku kot je izvedel za njen razlog, bi bila obsojencu v konkretnem primeru kršena pravica do učinkovite obrambe oziroma do njene priprave. V konkretnem primeru je bilo glede na navedene okoliščine povsem razumno pričakovanje zagovornika, da lahko pravočasen predlog za izločitev sodnika poda na prvem naroku za glavno obravnavo, pred njenim dejanskim začetkom, saj je bila ta že razpisana in to le nekaj dni pozneje kot se je zagovornik seznanil z razlogom, zaradi katerega je nato zahteval izločitev, pri čemer je zahtevo podal na začetku zasedanja senata pred začetkom glavne obravnave. Sklepati je tudi, da pisna zahteva za izločitev, ki bi jo zagovornik podal že naslednjega dne, na sodišče ne bi prispela pred petkom, to pa je le en delovni dan pred razpisanim narokom za glavno obravnavo in se torej sodnik bistveno prej z zahtevo niti ne bi seznanil. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa gre pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev očitno neutemeljena. Razumna je tudi ocena, da je bila zahteva podana zgolj z namenom zavlačevanja postopka, zaradi česar je sodišče zahtevo za izločitev sodnika zavrglo. Zahtevo je namreč zagovornik obsojenega D. utemeljil zgolj z okoliščino, da je isti sodnik sprejel priznanje dveh soobtožencev, očitki katerim so povezani z očitki D. D. ZKP pa v 39. členu kot absolutni razlog izločitve ne določa primerov, ko sodnik sprejme priznanje krivde, zato se ta okoliščina lahko uveljavlja le kot relativni razlog izločitve po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Pri tem razlogu pa mora stranka, ki izločitev zahteva, tudi utemeljiti razloge, iz katerih izhajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost. Samo dejstvo, da je isti sodnik sprejel priznanje krivde soobtožencev, za izločitev ne zadošča.2 Kakšnih dodatnih okoliščin pa vložnik ni navedel ne v sami zahtevi za izločitev sodnika, kot tudi ne v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč le posplošeno navaja, da je sprejem priznanja krivde od soobtožencev vplivalo na subjektivno in objektivno nepristranskost sodnika. Kot je razvidno iz sodbe zoper D. B. in M. P., ki sta krivdo priznala, se sodišče do krivde kasneje obsojenega D. D. ni opredeljevalo. Sodba namreč ni vsebovala obrazložitve, niti glede kazenske sankcije ne, saj so se stranke pritožbi odpovedale. V izreku sodbe je pri konkretnem opisu dejanj obsojenih D. B. in M. P. res vsebovan tudi očitek zoper obsojenega D. D., vendar kot je Vrhovno sodišče že razsodilo v sodbi I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018 zgolj prepis opisa kaznivega dejanja iz obtožnega akta v prejšnji sodbi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča.3 Iz izpodbijane sodbe pa je razvidno, da se sodišče pri presoji oziroma dokazni oceni glede kaznivih dejanj, pri katerih sta prej obsojena D. B. in M. P. nastopala kot dajalca podkupnine, torej pri dejanjih pod točkami II-3 in II-4 izpodbijane sodbe, ni opiralo na sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde, temveč je opravilo obsežno samostojno dokazno oceno, pri kateri je poleg listinske dokumentacije (glede teka in posebnosti prekrškovnih postopkov in glede prisotnosti obsojenih prič pri D. D., potrdila o dvigu gotovine) upoštevalo izpovedbe že obsojenih D. B. in M. P., ki sta jih podala v preiskavi kot obdolženca in kot priče na glavni obravnavi (po pravnomočnosti sodbe zoper njiju). Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen tudi sicer posplošen očitek o obstoju dvoma v nepristranskost sodnika, ki je izdal izpodbijano sodbo.

15. Z navedbami, da je izrečena kazen več kot nesorazmerna, ker obsojenec do te obsodbe ni bil kaznovan ali v drugem postopku, ker je bil vzoren uslužbenec, vložniki izpodbijajo primernost izrečene sankcije. To je, ali so bile ugotovljene dejanske okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člen ZKP, s katerim se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče zato ni preizkušalo očitkov, s katerimi vložniki zatrjujejo, da je izrečena kazen zapora previsoka.

16. Vložniki tudi navajajo, da sta sodišči napačno razlagali in utemeljili določbe kazenskega zakona, saj gre glede na njuno obrazložitev lahko le za nadaljevano premoženjsko kaznivo dejanje. Navedbe vložnika v tej zvezi pa so v tolikšni meri nejasne, očitek pa posledično neobrazložen tako, da ga ni mogoče presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, delno pa je bila po vsebini zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec brez zaposlitve in premoženja, trenutno pa je na prestajanju zaporne kazni, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

1 mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, komentar k 41. členu ZKP, str. 103. 2 Po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki ji sledi tudi sodna praksa Ustavnega sodišča (Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019) in Vrhovnega sodišča RS (glej npr. I Ips 14015/2013-96 z dne 6. 11. 2014, I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017, I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018), okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim v enotnem kazenskem postopku, samo po sebi ne pomeni zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku. V skladu s prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobtoženca vsebuje vrednotenje konkretnih ravnanj obtoženca, ki je predmet presoje v kasnejšem postopku zoper njega. ESČP pa v ozir vzame tudi sodbe, ki so bile kasneje izdane zoper soobtožence (pritožnike), pri čemer je relevantno, da sodišče v tem kasnejšem postopku opravi lastno presojo očitkov zoper pritožnike, pri odločitvi pa se opira le na dokaze, ki so bili izvedeni na sojenju zoper pritožnike. 3 Tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-709-15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 ni ugotovilo kršitve objektivnega vidika nepristranskosti sojenja, četudi so bili očitki soobdolžencema in pritožniku povezani, saj se je sodba na podlagi priznanja krivde nanašala le na soobdolženca, ki sta krivdo priznala.