Jedro

V procesni situaciji, ko gre za molk pritožbenega organa in bo tožena stranka morala v izvrševanju izpodbijane sodbe izpeljati še postopek na drugi stopnji in odločiti o tožnikovi pritožbi, se sodišče v tem upravnem sporu - ne na prvi, ne na drugi stopnji - ne more spuščati v vprašanje, ali tožniku gre oz. ne gre položaj stranke v samem upravnem postopku, pač pa mora o tem presoditi tožena stranka, ko bo odločala kot organ druge stopnje.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS z dne 12.1.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni odloči o njegovi pritožbi z dne 30.4.1996 zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave B. z dne 8.1.1996, s katero je organ prve stopnje prizadeti stranki dovolil izvedbo priglašenih del postavitve ograje. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema vsebino tožbe, odgovora na tožbo tožene stranke (o pritožbi ni odločila zato, ker ji organ prve stopnje ni poslal spisov) in vsebino odgovora prizadete stranke (ki v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik postopka pred izdajo odločbe ni udeleževal, zato mu ni mogoče priznati položaja stranke in je potrebno tožbo zavreči). V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena in da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), saj je iz tožbi priloženih listin kot tudi iz upravnih spisov razvidno, da je predpisani dvomesečni rok za izdajo odločbe potekel in da je tožnik po preteku tega roka ponovno zahteval izdajo odločbe o njegovi pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh, tožena stranka pa kljub temu odločbe ni izdala. Sodišče je zato zaradi molka pritožbenega organa tožbi na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugodilo.

Pritožnik S.K. v pritožbi ponavlja ugovor iz odgovora na tožbo in to, da tožnik v tem upravnem sporu ne more imeti položaja stranke, saj se prvostopna upravna odločba nanj sploh ne nanaša. Sicer pa tožnikova nepremičnina sploh ne meji s pritožnikovo parcelo, na kateri je ta postavil ograjo. Ker je pravno varstvo, ki jo tožniku daje izpodbijana sodba, brezpredmetno, pritožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, tožnik pa v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena ZUS, tožnikovi tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v odrejenem roku odloči o tožnikovi pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bili navedeni pogoji izpolnjeni, je skladen s podatki spisa. Ker je bila torej tožba zaradi molka upravičena, to pomeni, da tožniku ni bilo možno odreči položaja tožeče stranke v tem upravnem sporu. V nastali procesni situaciji, ko gre za molk pritožbenega organa in bo tožena stranka morala v izvrševanju izpodbijane sodbe izpeljati še postopek na drugi stopnji in odločiti o tožnikovi pritožbi, se sodišče v tem upravnem sporu - ne na prvi in ne na drugi stopnji - ne more spuščati v vprašanje, ali tožniku gre oziroma ne gre položaj stranke v samem upravnem postopku, pač pa mora o tem presoditi tožena stranka, ko bo odločala kot organ druge stopnje.

Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu s 73. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.