Up-86/02 - 4

13. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž. na seji senata dne 25. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 53/2001 z dne 11. 12. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča, s katero je to potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači in o zavrnitvi zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Pri tem se je sklicevalo na to, da vrednost uveljavljane denarne terjatve za plačilo razlike v plači ne presega z zakonom določenega zneska za dopustnost revizije, glede pavšalne odškodnine pa vrednost spornega predmeta sploh ni bila navedena.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej navaja, da vrednost njegovih zahtevkov presega znesek za dopustnost revizije, kar pokaže že preprost seštevek njegovih zahtevkov za plačilo razlike v plači, plačilo pavšalne odškodnine in povrnitev stroškov postopka. V ustavni pritožbi nadalje obširno pojasnjuje, zakaj naj bi bila vsebinska odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi njegovih zahtevkov nepravilna, in opozarja na postopkovne nepravilnosti, ki naj bi jih storili nižji sodišči.

Zatrjuje tudi, da sojenje ni bilo končano v razumnem roku.

Uveljavlja kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave ter kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Predlaga razveljavitev sklepa Vrhovnega sodišča in zahteva, naj mu zaradi kršitve človekovih pravic Ustavno sodišče prisodi odškodnino.

B.

3.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Predmet presoje v tej zadevi so lahko zato le navedbe ustavne pritožbe, ki se nanašajo na odločitev o zavrženju, ne pa tudi navedbe o zatrjevani vsebinski nepravilnosti sodbe Višjega sodišča, zoper katero je bila vložena revizija, oziroma navedbe o postopkovnih nepravilnostih, ki naj bi jih storili nižji sodišči. Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da je nepravilno zavrglo njegovo revizijo, ker seštevek njegovih zahtevkov presega zakonsko določen znesek za dopustnost revizije. Takšen pritožnikov očitek se nanaša zgolj na nepravilno uporabo procesnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča.

Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s pravilno uporabo določb procesnega prava presoja le, ali temelji izpodbijana odločba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati.

Stališče, po katerem mora zato, da je revizija dopustna, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati zakonsko določen znesek, ni v neskladju z Ustavo, saj pravica do vložitve revizije sploh ni ustavna pravica. Zgolj v pojasnilo pritožniku pa Ustavno sodišče dodaja, da je revizija dovoljena le, če vrednost samega izpodbijanega (zavrnilnega) dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), pri čemer se upošteva vrednost vsakega posameznega izmed zahtevkov (drugi odstavek 41. člena ZPP).

4.V zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) Ustavno sodišče ugotavlja, da je s sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča morebitna kršitev te ustavne pravice prenehala. Ko je postopek pred sodiščem končan, namreč kršenja te pravice ni več in ga tudi v bodoče ni več mogoče preprečiti. Povračilo morebitne škode iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik ni izkazal, da bi to možnost sodnega varstva izkoristil, kar pomeni, da procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS za odločanje o tem delu ustavne pritožbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

5.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave), zato je pritožnikov očitek o kršitvi te konvencijske pravice Ustavno sodišče presojalo v okviru presoje o zatrjevani kršitvi ustavne pravice.

6.V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da lahko odškodninske zahtevke zaradi morebitne škode, ki bi mu bila povzročena, uveljavlja pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), šele po izčrpanju pravnih sredstev v tem postopku pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

7.Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan