Jedro

Dejanje nelojalne konkurence po členu 13/3-8 ZVK lahko stori samo ena pogodbena stranka nasproti drugi pogodbeni stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka prenehati s poseganjem v pogodbena razmerja tožeče stranke z enajstimi pogodbenimi partnerji, prenehati s poseganjem v sporazum oziroma z motenjem sporazuma, sklenjenega med tožečo stranko in družbo I. E. iz Dunaja, se v nadalje vzdržati vsakega takšnega dejanja pod pretnjo plačila 1,000.000,00 SIT za vsako kršitev obveznosti po sodbi, objaviti sodbo v treh dnevnikih in plačati odškodnino 78,030.000,00 SIT.

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo iz vseh pritožbenih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče lahko prekine postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 213. člena ZPP), vendar tega ni dolžno storiti, ker lahko predhodno vprašanje tudi samo reši (prvi odstavek 12. člena ZPP). Zato sodišče ni kršilo nobene določbe ZPP, ker ni prekinilo postopka do pravnomočne odločitve v pravdi med tožečo stranko in družbo I. E. iz Dunaja. Pri vsem tem pa je s strani tožeče stranke sploh izostalo pojasnilo, kako bi odločba v omenjeni pravdi lahko vplivala na opredelitev, ali so neka dejanja tožene stranke (tožeča stranka jih sploh ni konkretizirala) v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Tožeča stranka je kot prizadeti udeleženec v prometu blaga in storitev na trgu (prvi odstavek 26. člena Zakona o varstvu konkurence - Ur. list RS, štev. 18/93; v nadaljevanju: ZVK) vložila tožbo proti toženi stranki zaradi nelojalne konkurence - to je dejanj tožene stranke pri nastopanju na trgu, ki naj bi bila v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (drugi odstavek 13. člena ZVK). Za presojo utemeljenosti takšne tožbe so pomembne samo tiste navedbe strank spora, ki se nanašajo na zatrjevana dejanja nelojalne konkurence. Takšnih navedb pa je bilo v pritožbi izredno malo. Tožeča stranka se je v njej v glavnem ukvarjala z vprašanji, nanašajočimi se na pogodbeno razmerje med njo in dunajsko družbo I. E.. Ta vprašanja pa na opredelitev dejanj tožene stranke kot takšnih, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem, ne vplivajo. To je pritožbeno sodišče tožeči stranki dovolj obširno pojasnilo. Revizijska trditev, da v izpodbijani odločbi ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe, zato ni točna. Opustitev odgovora na navedbe, ki za odločitev sploh niso relevantne, pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Izvede samo tiste, glede katerih tako odloči (drugi odstavek 220. člena ZPP). S tem, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato sodišče ni kršilo nobene procesne določbe. Katero pa je tisto ravnanje sodišča, ki naj bi tožeči stranki onemogočilo predlaganje dokazov, pa tožeča stranka ni povedala. Revizijsko sodišče je pri presoji utemeljenosti revizije vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitvi pritožbenega sodišča (primerjaj: tretji odstavek 385. člena ZPP). Upoštevajoč to dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da dejanja nelojalne konkurence po osmi alinei tretjega odstavka 13. člena ZVK ni. Do njega bi namreč lahko prišlo samo, če tožena stranka neupravičeno ne bi izpolnjevala, ali bi razdirala pogodbo, ki jo je ona sama sklenila s tožečo stranko. Takšnega pogodbenega razmerja strank spora pa tožeča stranka ni nikoli zatrjevala.

Na strani tožene stranke pa tudi ni zaslediti dejanja nelojalne konkurence po sedmi alinei tretjega odstavka 13. člena ZVK. Če so za to izpolnjene zakonske predpostavke, je določeno dejanje možno opredeliti kot dejanje nelojalne konkurence samo, če je bilo storjeno. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz spisa ne izhaja, da bi se tožena stranka kakorkoli vmešavala v pogodbena razmerja tožeče stranke, to je, da bi sploh storila kakšno takšno dejanje. Ob takšni dejanski ugotovitvi zato odpade nadaljnja presoja, ali je dejanje možno opredeliti kot dejanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ker takšnega dejanja sploh ni, s tem pa tudi ne zatrjevane nelojalne konkurence.

Iz zgoraj navedenega sledi, da ni uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi tistih revizijskih razlogov ni, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, revizijo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo (393. člen ZPP).