Jedro

Stroške potovanja mora plačati naročnik, če tretji ki je obljubil plačilo, ne izpolni obveznosti. V takem primeru se obveznost ne presoja po določilih pogodbe v korist tretjega, temveč določilih pogodbe o organiziranju potovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožencev zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 3.091,00 DEM z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 59.535,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je nepravilen zaključek prvega sodišča, da je poslovni odnos sklenjen z družbo XXX, saj se poslovni odnos med družbama sklepa na podlagi pismenega naročila. Družba ne more naročiti potovanja kot zastopnik mladoletnih otrok. Med strankama je bilo dogovorjeno, da je plačnik navedena družba in ker družba fakture ni poravnala, je bila tožba vložena zoper toženca. Turistična storitev je bila opravljena za toženca, ki sta storitev dolžna plačati. Ravnanje tožencev je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Toženca sta obogatena. V kolikor bi bila tožena družba XXX, bi bil odgovor, da navedena družba ni ničesr naročila. Slednja vtoževane fakture v svojih knjigah ne more izkazovati kot strošek, niti tožena stranka ni predložila listine, iz katere bi bilo razvidno, da je prvotoženka pri tej družbi najela kredit, čeprav sta se toženca k temu zavezala. Sodišče se je brez dokazov postavilo na stališče, da je šlo za pogodbo v korist tretjega, čeprav sklenitev pogodbe v korist tretjega ni bilo kavze.

Pritožba je utemeljena.

Med strankama ni spora, da tožeča stranka vtožuje plačilo turističnega potovanja v Pariz, ki sta se ga udeležila toženca skupaj z obema otrokama od 2. do 6.11.1994. Med strankama je sporno, kdo je plačnik opravljenih storitev toženca ali XXX d.o.o. Pravna podlaga za odločitev v sporu so določbe pogodbe o organiziranju potovanja, ki jih ureja ZOR v čl. 859-874 ZOR in ne določbe pogodbe v korist tretjega (čl. 149-153 ZOR), na katere je oprlo svojo odločitev sodišča prve stopnje. S pogodbo v korist tretjega se ena stranka zaveže drugi stranki, da pogodbo izpolni tretjemu. V konkretnem primeru za tako situacijo ne gre, saj tožena stranka v ničemer ne zatrjuje in dokazuje, da se je dogovorila z drugo stranko, da bo izpolnila plačilo tretjemu, to je tožeči stranki. Tožena stranka pri pogodbi v korist tretjega ne more imeti položaja tretjega kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, saj bi v takem primeru toženca lahko zahtevala izpolnitev obveznosti od tožeče stranke, za tako situacijo v konkretnem primeru ne gre. Pravna podlaga za rešitev so kot že omenjene določbe ZOR, ki urejajo pogodbo o organiziranju potovanja. Vkolikor je tožena stranka naročila potovanje, pa je bilo dogovorjeno, da ga bo plačal tretji (XXX d.o.o.) in če tretji ni izpolnil obveznosti, se toženca ne moreta razbremeniti svoje obveznosti. Da pa je XXX d.o.o. naročil potovanje, pa zaenkrat ne obstoji nikakršen dokaz, saj bi v takem primeru morale obstajati listine in bi moral to obveznost imeti XXX d.o.o. knjiženo v poslovnih listinah kot pravilno opozarja tožena stranka. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo navedenih okoliščin je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je bilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 370. ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče ugotoviti, kdo je naročil potovanje in v kakšnem svojstvu in kdo se je zavezal k plačilu. Če tretji (XXX) ni izpolnil obveznosti, le-ta še vedno bremeni naročnika. Da je naročnik tožena stranka, kaže na to, da je bilo potovanje izvedeno v korist tožene stranke in članov njene družine.

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166. ZPP.