Jedro

Tožnikov pravni položaj se zaradi teka postopka razveljavitve dovoljenja ni v ničemer spremenil. Izpodbijani sklep v ničemer ne vpliva na obravnavo tožnikove prošnje za podaljšanje dovoljenja oziroma si tožnik tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu in odpravo izpodbijanega sklepa svojega položaja v postopku podaljšanja dovoljenja ne more izboljšati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožnik nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavila postopek razveljavitve tožnikovega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (I. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški niso zaznamovani (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka 25. 3. 2022 prejela predlog za uvedbo postopka razveljavitve tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki mu je bilo izdano za obdobje od 6. 10. 2021 do 6. 10. 2022 (v nadaljevanju dovoljenje), ker je bil tožniku izrečen ukrep zavrnitve vstopa na schengensko območje po 24. členu Uredbe EU 1987/2006. Toženka je ugotovila, da je dovoljenje za prebivanje in delo prenehalo veljati na podlagi prve alineje prvega odstavka 57. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ker je potekla njegova veljavnosti. Na podlagi 49. člena in prvega odstavka 42. člena ZUP ter 56. člena ZTuj-2 je toženka po ugotoviti, da tožnik ne more biti več stranka v postopku, ker je dovoljenje prenehalo veljati, ustavila postopek na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP.

_Tožbene navedbe_

3. Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnik v bistvenem navaja, da mu je do 2. 7. 2024 izrečen ukrep zavrnitve vstopa na schengensko območje. Tožnik ugotavlja, da izpodbijani sklep sicer ne vsebuje vsebinske odločitve o veljavnosti dovoljenja, meni pa, da je toženka kršila določbo 222. člena ZUP, ker je prekoračila rok za odločanje, ker je prvi dopis toženke prejel aprila 2022, izpodbijani sklep pa je bil izdan šele oktobra 2022. Tožnik meni, da je pasivna legitimacija tožnika zato prenehala zaradi ravnanja toženke. Drži, da je bilo dovoljenje izdano za določen čas od 6. 10. 2021 do 6. 10. 2022, vendar je tožnik avgusta 2022 zaprosil za podaljšanje dovoljenja. Toženka bi zato po njegovem mnenju morala najprej odločiti o podaljšanju dovoljenja, ne pa da je ustavila postopek. Šele, če bi predlog za podaljšanje predhodno zavrnila, bi dovoljenje prenehalo 6. 10. 2022. Poudarja, da je toženka tožniku 1. 9. 2022 izdala potrdilo o vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Tožnik izpodbija tudi dejanske ugotovitve oziroma pravna naziranja toženke in izpostavlja, da izrečen ukrep zavrnitve vstopa v schengensko območje ne predstavlja avtomatične podlage za razveljavitev dovoljenja v katerikoli članici schengenskega območja.

**K I. točki izreka** Tožba ni dovoljena.

5. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

6. Sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče ravna enako, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. Sodišče je tožbo zavrglo, ker izpodbijani sklep očitno nima nobenih posledic za tožnika (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) in očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bil postopek razveljavitve ustavljen, ker je med postopkom dovoljenje zaradi poteka časa prenehalo veljati.1 Pravilno tožnik navaja, da z izpodbijanim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o veljavnosti dovoljenja. Tako niso relevantne tožnikove navedbe o kršitvah in nepravilnih pravnih stališčih toženke, ker niti tek postopka niti njegova ustavitev namreč nista imela nobenega vpliva na prenehanje veljavnosti dovoljenja.

8. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je pravočasno vložil predlog za podaljšanje dovoljenja na podlagi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2, ki določa, da se lahko enotno dovoljenje iz tretjega odstavka 37. člena Ztuj-2, po poteku veljavnosti lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja, kot to za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje določa prvi odstavek prejšnjega člena, in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti, pa sodišče pojasnjuje, da tudi ta predlog ne dokazuje, da izpodbijani sklep posega v tožnikov pravni položaj. Tožnikov pravni položaj se namreč zaradi teka postopka razveljavitve dovoljenja ni v ničemer spremenil, izpodbijani sklep v ničemer ne vpliva na obravnavo tožnikove prošnje za podaljšanje dovoljenja oziroma si tožnik tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu in odpravo izpodbijanega sklepa svojega položaja v postopku podaljšanja dovoljenja ne more izboljšati.2

9. Sodišče je po ugotoviti, da izpodbijani sklep očitno nima nobenih posledic za tožnika in očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

**K II. točki izreka**

10. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik trpi svoje stroške postopka.

1 Prva alineja prvega odstavka 57. člena ZTuj-2. 2 Tako tudi Kerševan v Kerševan, E. (ur): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV založba, 2019, str. 49, kjer je izrecno navedeno, da stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti (kar se v obravnavanem primeru je), saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in ne bo poseženo v pravni položaj stranke.