Jedro

Pravdna stranka mora za svoje trditve predlagati tudi dokaze (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze pomeni, da so upoštevni samo tisti dokazi, za katere stranka nepogojno predlaga, naj se izvedejo, čemur dikcija ″po potrebi″ ne ustreza.

Pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da se tekoči trak večkrat ustavi zaradi ovir na traku in da jih delavci sami odstranjujejo na nepravilen način, zato ne more biti uspešna niti v tem, da bi izpodbila zaključke sodišča prve stopnje, da ni izvajala nadzora nad delom na način, da bi pravočasno ukrepala in preprečila kršitve pri varnem načinu dela.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec poškodovanega delavca skladno z določbo 87. člena ZZVZZ dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo, vendar v višini 90% vtoževane terjatve ob upoštevanju soprispevka poškodovanega delavca.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 663/2015 z dne 11.5.2018 izreklo:: ″I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek v višini 7.849,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7 . 2015 dalje do plačila. II. V presežku za znesek 872,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2015 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 869,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu, odvetniški družbi, vložila pravočasno pritožbo tožena stranka in navaja, da izpodbija sodbo v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo dodatne postopkovne stroške, ki so toženi stranki nastali v tem pritožbenem postopku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka po izdaji sodbe pritožbenega sodišča dalje, do plačila, pod izvršbo.

3. Pritožba povzema odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožeča stranka utemeljeno zahteva v njeno breme plačane stroške zdravljenja, stroške zdravil ter nadomestila osebnega dohodka delavca, in sicer v višini 90% od skupaj zahtevanih 8.721,97 EUR. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, in sicer do višine 7.849,77 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem, za 872,20 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe), pa je zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil delavčev soprispevek k nastali škodi 10%.

4. Pritožba še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi kršitev ZVZD-1 s strani tožene stranke in zaradi ravnanja samega delavca. Ugotovilo je , da je tožena stranka kršila ZVZD-1, ker delavcu ni zagotovila varnosti in zdravja v zvezi z njegovim delom, s tem ko: ob nadgradnji formarskega stroja v letu 2012 ni izvedla teoretičnega in praktičnega usposabljanja delavca; v navodilih za varno delo ni bilo vsebine, kjer bi bil naveden delovni postopek, kako ravnati v primeru izrednih razmer oziroma ni bilo niti konkretnih navodil, kako ravnati v takšnih primerih, kakršne so se zgodile v obravnavanem primeru; ni zagotovila ali predvidela ustreznega pomožnega ročnega orodja ali mehanične naprave za varno odpravo napak; ni ustrezno organizirala konkretnega dela na stroju, saj je bila organizacija dela pomanjkljiva, navodil za delo v primeru izrednega dogodka ni bilo in ni bilo zagotovljeno pomožno orodje za varno odstranitev napake; ni ustrezno zaščitila stroja, saj je bila zaščitna mreža nameščena na ogrodje stroja tako, da je visela na kavljih in jo je bilo mogoče z lahkoto odstraniti brez orodja, poleg tega pa stroj ni bil zaščiten z ustrezno zavoro, ki bi preprečila kakršenkoli pomik traku zaradi notranje mehanske napetosti; je bil notranji nadzor nad varnostjo in zdravjem pri delu pomanjkljiv oziroma se ni izvajal skrbno in ni namestil ustreznih opozoril in navodil za varno delo. V posledici teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstaja krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je še, da je delavec tudi sam prispeval k delovni nezgodi, saj je bil poučen, da z roko v nevarno območje ne sme segati, pa je to vseeno storil, čeprav je opravil teoretično usposabljanje za varno delo, in je torej ravnal v nasprotju s pravili varnosti in zdravja pri delu. Ocenilo je , da je bil delavčev soprispevek k delovni nezgodi 10%.

5. Pritožba meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. V izpodbijani sodbi so podane kršitve, ki so pritožbeni razlogi, in sicer je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo in storilo bistvene kršitve pravil postopka.

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka so v tem, da je sodišče prve stopnje v zadevnem postopku glavno obravnavo končalo dne 11. 5. 2018, vendar je predmetno sodbo izdalo šele dne 30. 8. 2018. Sodišče v sodbi ni navedlo nobenih razlogov o tem, zakaj je sodbo izdalo šele dne 30. 8. 2018. Zaradi navedenega je sodba pomanjkljiva, saj bi moralo sodišče pojasniti, zakaj je svojo odločitev pridržalo za dobre tri mesece po končani glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi lahko izpovedal o tem, kakšna so bila navodila delavcem in kako ravnati v primeru napak. On bi lahko izpovedal, da so imeli delavci navodilo, da ne smejo sami posegati v stroj, ampak morajo v takem primeru poklicati pooblaščeni servis proizvajalca. Nadalje bi lahko zakoniti zastopnik izpovedal tudi o tem, da ga delavci na te napake, ki naj bi se večkrat dogajale, niso opozorili, ampak so jih odpravljali kar sami, torej v nasprotju z danimi navodili. Sodišče prve stopnje je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče pri utemeljevanju svojih zaključkov sploh ni pojasnilo, na izpovedbe katerih prič opira svojo odločitev, ampak samo navaja ″priče so izpovedale...″, pri čemer sploh ni ocenilo, zakaj je določeni priči poklonilo vero (glej npr. točko 16. obrazložitve sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ko je dokazu z izvedencem neutemeljeno podelilo večjo vlogo kot ostalim dokaznim sredstvom in se v celoti oprlo le na ugotovitve izvedenca, brez da bi samo napravilo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je torej povzemalo zaključke izvedenca, izvedenec pa je prevzel delo sodišča, kar je seveda nepravilno.

7. Pritožba trdi, da je sicer je dokazna ocena nepopolna in pomanjkljiva. Sodba ima 38 strani, dokazna ocena pa se nahaja v točki 17. obrazložitve sodbe, ki obsega dve strani. Pred tem, torej v točki 16. obrazložitve sodbe, sodišče le navaja ugotovitve izvedenca, česar ne moremo šteti za dokazno oceno, saj se sodišče do izvedenčevih zaključkov sploh ne opredeli. Poleg tega ni res, kar je navedlo sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku 15. točke obrazložitve sodbe, da nobena stranka ni predlagala postavitve novega izvedenca in da torej izvedensko mnenje v celoti sprejemata. Tožena stranka je postavitev drugega izvedenca predlagala že v vlogi z dne 7. 2. 2018, ko je podala pripombe na izvedensko mnenje. Tožena stranka nima dolžnosti, da mora po zaslišanju izvedenca še enkrat predlagati postavitev novega izvedenca. Tožena stranka zahteve za postavitev novega izvedenca po zaslišanju izvedenca tudi ni umaknila.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno, v posledici pa napačno zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, da je ravnala krivdno in da med škodo in ravnanjem tožene stranke obstaja vzročna zveza.

9. Pritožba podrobno očita zmotne dejanske zaključke sodišča prve stopnje in vztraja, da tožena stranka ni kršila predpisov, ki urejajo varstvo in zdravje pri delu, v posledici pa po mnenju pritožbe ni podan že prvi element odškodninske odgovornosti, to je protipravnost, saj je tožena stranka izkazala, da je ravnala skrbno in v konkretnih okoliščinah sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka škode, ki bi jo ob skrbnosti dobrega strokovnjaka morala in mogla predvideti. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati malomarnosti. Ker tožena stranka ni prekršila nobenega pravnega pravila, in sicer ni kršila predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, tudi vzročna zveza med domnevno opustitvijo dolžnega ravnanja tožene stranke in nastalo škodo ni podana. Poškodbe poškodovanca po splošnih življenjskih izkušnjah ni mogoče pripisati ravnanju tožene stranke, saj je poškodovanec kljub opozorilom in kljub jasnim navodilom, da tega ne sme storiti, z roko segel v gibljive dele stroja in se poškodoval. 10. Pritožba navaja, da je tožena stranka prepričana, da temelj zahtevka ni podan in trdi, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine v višini 8.721,97 EUR, saj je prispevek oškodovanca k nastanku škode, ki se je v posledici odrazila v stroških tožeče stranke, vsaj 90%. Iz dokaznega gradiva v spisu izhaja, da je poškodovanec naklepno kršil pravila za varno delo s strojem, s tem ko je odstranil zaščitno ograjo in segel z roko v prostor med fiksnimi in gibljivimi deli stroja, namesto da bi poklical servisno službo proizvajalca stroja, kot je bilo navedeno v navodilih. S tem je v večini (oziroma izključno) sam prispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka, saj če bi poškodovanec upošteval navodila za varno delo z delovnim sredstvom in opozorila na samem stroju, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožena stranka je poškodovanca seznanila z varnostnimi ukrepi in ukrepi zdravstvenega varstva ter poškodovanca usposobila za njihovo izvajanje. Poškodovančevo zdravstveno stanje je bilo primemo za delo na zadevnem delovnem sredstvu, tožena stranka pa je poškodovanca tudi usposobila za delo na njem. To vse izhaja iz listinske dokumentacije v spisu. Tudi izvedenec je ugotovil, da je bilo ravnanje poškodovanca, ko je z roko segel med gibljive dele stroja, napačno in torej v nasprotju s splošnimi pravili o varnosti in zdravju pri delu ter da je poškodovanec ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Glede na vse navedeno, lahko nastanek škodnega dogodka in posledično škode, pripišemo predvsem (oziroma v celoti) neskrbnemu ravnanju poškodovanca. Podani so namreč vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti na strani poškodovanca, in sicer protipravnost ravnanja (poškodovanec je z roko segel v gibljive dele stroja, čeprav je vedel, da tega ne sme početi, saj obstaja velika nevarnost poškodbe), vzročna zveza (med opustitvijo dolžnosti vzdržati se poseganja v gibljive dele stroja z roko in nastalo škodo) ter malomarno ravnanje delavca, ki je z roko segel v gibljive dele stroja, čeprav je vedel in bi mogel vedeti, da bo na ta način lahko prišlo do poškodbe (sploh glede na to, da je poškodovanec stroj zelo dobro poznal, saj je na njem delal več let). V podobnih primerih je sodna praksa že zavzela stališče, da se poškodovancu lahko pripiše visok soprispevek, zato tožena stranka meni, da njena ocena soprispevka poškodovanca ni pretirana (sodba VDSS Pdp 161/2016 in sodba VDSS Pdp 975/2017). Sodišče prve stopnje višine soprispevka sploh ni obrazložilo, zato se tožena stranka do prisojene višine soprispevka sploh ne more opredeliti.

11. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je po stališču pritožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in odločilo, da je tožena stranka kršila ZVZD-1 in Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Nadalje je sodišče prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo 179. člen ZDR-1, ter 131. in 171. člen OZ (ter vse relevantne člene iz 2. oddelka splošnega dela OZ). V posledici napačne odločitve, je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj je zmotno uporabilo določila 12. poglavja ZPP, ki ureja stroške postopka.

12. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

13. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

14. Pritožba ni utemeljena

15. Pritožbeno sodišče je štelo, da pritožba izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe, saj se s pritožbo zasleduje ugodnejši izid pravde za pritožnika, ta pa je s presojo pod II. točko izreka sodbe uspel in pritožbeni uspeh zanj ne more prinesti boljšega izida (350. člen ZPP)

16. Sodišče prve stopnje je uvodoma pojasnilo: (-) da tožeča stranka vtožuje povrnitev materialne (premoženjske) škode, ki jo predstavljajo v breme tožeče stranke izplačani stroški zdravljenja, stroški zdravil in nadomestila osebnega dohodka zavarovanca tožeče stranke in hkrati delavca tožene stranke D. L. (v nadaljevanju: delavec), ki se je dne 18. 4. 2013 pri delu telesno poškodoval, ko je odstranjeval zagozdeno hladilno kokilo pod napajalnim bobnom formarskega stroja; (-) da tožeča stranka uveljavlja plačilo na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) , ker zatrjuje, da je tožena stranka opustila ukrepe iz varstva pri delu in tako delavcu ni zagotovila varnosti in zdravja v zvezi z njegovim delom; (-) da materialnopravno podlago v obravnavani zadevi predstavlja določba prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), na podlagi katere je tisti, kdor drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, pri čemer je temeljno načelo odškodninskega prava, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega (tudi civilnega) delikta: 1. da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; 2. da je škoda sploh nastala; 3. da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; in 4. da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode in vsi pogoji morajo biti podani kumulativno; če manjka le eden od naštetih elementov, praviloma ni odškodninske odgovornosti; (-) da je sporno zadevo presojati še na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ, ki opredeljuje deljeno odgovornost in predpisuje, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine; (-) da so materialnopravna podlaga za razsojo v predmetni pravdi še prvi odstavek 87. člena ZZVZZ, iz katerega izhaja, da ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), torej tožeča stranka, pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, 89. člen ZZVZZ, kjer je določeno, da se v primerih iz prvega odstavka 87. člena zakona šteje, da je imel Zavod škodo, ne glede na to, da so nevarnosti zajete z zdravstvenim zavarovanjem po tem zakonu, 90. člen ZZVZZ, ki predpisuje, da se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno, 91. člen ZZVZZ, ki določa, da odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz 86., 87. in 88. člena tega zakona, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod in 92. člen ZZVZZ, ki določa, da v primeru, če Zavod ugotovi, da je nastala škoda, lahko zahteva od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku; če škoda ni povrnjena v določenem roku, pa uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pri pristojnem sodišču; (-) da je moralo za presojo o vprašanju, ali je v konkretnem primeru podana pravnorelevantna vzročna zveza, ugotoviti ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica teh kršitev ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

17. Na podlagi navedb strank in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo:(-) da se je dne 18. 4. 2013 pri delu pri toženi stranki poškodoval njen delavec D. L., vodja izmene na strojnem oblikovanju v obratu L., poškodoval se je na formarskem stroju št. 1868-2012 z nadgradnjo št. projekta 13/12 in letom izdelave 2012, natančneje na transportnem traku za doziranje peščene mešanice v vsipnik stroja, ki se nahaja v kleti pod formarsko linijo;(-) da je do poškodbe delavca prišlo, ko je med rednim delom prišlo do napake, zaradi česar se je transportni trak pod formarsko linijo ustavil, na komandni omari formarske linije pa se je prižgal alarm in se je delavec odpravil v kletne prostore, da bi ugotovil vzrok napake in jo odpravil;(-) da je delavec ugotovil, da je prišlo do zaustavitve traku zaradi tega, ker se je del železa - hladilna kokila zagozdila pod napenjalni boben transportnega traku in s tem preprečila vrtenje in vlečenje transportnega traku; (-) da je delavec najprej odstranil zaščitno mrežo, nato pa poskušal odstraniti napako tako, da je vzel železni drog, s pomočjo katerega je želel odstraniti hladilno kokilo, ker pa napake ni bilo možno odpraviti na takšen način, je nato hotel odstraniti hladilno kokilo z rokami; (-) ko je kokilo uspešno odstranil, mu je potegnilo levo roko med boben in transportni trak do komolca in pri tem je utrpel hujšo poškodbo leve roke; (-) da se je zaradi poškodb delavec zdravil v Splošni bolnišnici... in v Zdravstvenem domu ..., prejemal je zdravila ter bil dlje časa začasno nezmožen za delo in v breme tožeče stranke so bili plačani stroški zdravljenja v Splošni bolnišnici ... in v Zdravstvenem domu ..., plačani stroški zdravil, izplačani lekarnam ..., ter izplačana nadomestila osebnega dohodka za začasno zadržanost od dela, izplačana toženi stranki kot delodajalcu zavarovanca, vsa ta plačila predstavljajo škodo, povzročeno tožeči stranki, ki se vtožuje;

18. Sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo in presodilo: (-) da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so transportni trakovi zavarovani pred nenadnim dotikom z mrežnimi rešetkami, ki so pritrjene na stene stroja s pomočjo posebnih kavljev, posamezno rešetko (ki je dolžine 1,4 m, širine 0,35 m) je mogoče odstraniti tako, da se jo dvigne s kavljev in odstrani, zaradi dolžine stroja je nameščenih več rešetk in da se formarski stroj ustavi, če pride do napake na stroju (kot v obravnavani zadevi zagozditev hladilne kokile) ter se pojavi tako imenovani bočni zamik traku, trak se zaradi zagozditve horizontalno raztegne in se z robom nasloni na stikalo - senzor bočnega zamika transportnega traku, kar ustavi pogon traku; (-) da se je poškodba delavca pripetila zaradi skrite energije, ki se je sprostila ob tem, ko je poškodovanec odstranil kos železa, ki je bil zagozden pod tekoči trak, in čeprav je bila pogonska energija stroja izključena, se je trak zaradi notranje mehanske napetosti zavrtel in delavca poškodoval; (-) da takšno tveganje ni ugotovljeno v Analizi varnosti z oceno tveganja za formarsko linijo in tudi ni predviden poseben varnostni ukrep, ki je v tem, da bi imel stroj ustrezno zavoro, ki bi preprečila kakršen koli pomik traku med vzdrževalnimi deli, s takšnim varovanjem bi se preprečile poškodbe; (-) da je tožena stranka skrbela za varnost pri delu, vendar ne dovolj in praktično usposabljanje delavca je bilo ob zagonu nove tehnologije neustrezno; (-) da v Navodilih za varno delo ni vsebine, kjer bi bil naveden delovni postopek v primeru izrednih razmer, kakršne so se zgodile v obravnavanem primeru, ko se hladilna kokila zagozdi pod tekoči trak, pri čemer to ni bil prvi takšen dogodek, da je bilo potrebno odstranjevati hladilno kokilo, ampak se je to pogosto dogajalo; (-) da so si delavci sami iskali in izdelovali pripomočke, s pomočjo katerih so poskušali odstraniti napake, kar ne ustreza 7. členu Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ker bi morala tožena stranka kot delodajalec zagotoviti oziroma predvideti ustrezno pomožno ročno orodje, kar pa ni storila; (-) da tožena stranka kot delodajalec ni opravljala dovolj skrben notranji nadzor, ki bi lahko pravočasno ugotovil tako nepravilnosti pri delu delavcev in nevarnosti pri delu, ki so se kontinuirano pojavljale; (-) da je zaščitna mreža nameščena na ogrodje tako, da visi na kavljih in jo je z lahkoto brez orodja odstraniti, morala pa bi biti pritrjena tako, da jo je mogoče odstraniti z orodjem (ključ..), kar ni skladno s 23. členom Pravilnika o varnosti in zdravju pri delovni opremi, ki določa, da mora biti varnostna naprava (zaščitna mreža) takšna, da je ni mogoče z lahkoto odstraniti ali onemogočiti njeno delovanje; (-) da praktično usposabljanje po zagonu nove linije ni bilo ustrezno, saj pri toženi stranki ni dokumentacije, ki bi izkazovala izvedbo praktičnega usposabljanje delavcev z novo opremo; (-) da je v Analizi nevarnosti z oceno tveganja za formarsko linijo, izdelane april 2012, navedeno, da je stroj zaščiten z mrežami in dostopnimi vrati s stikali na ključ, vendar ob izvedenčevem ogledu na mestu poškodbe takšnega varovanja ni bilo; (-) da v času poškodbe na mreži, kjer je prišlo do poškodbe ni bilo table z opozorilom "Ne segaj z roko v nevarno območje" in »Odstranjevanje zaščite dovoljeno samo v primeru izklopljenih naprav"; (-) da je do nesreče pri delu prišlo zaradi s strani tožeče stranke zatrjevanih kršitev ZVZD-1 in zaradi ravnanja samega delavca; (-) da je delavec bil poučen, da z roko v nevarno območje ne sme segati, kar pomeni, da ni ravnal v skladu s pravili varnosti in zdravja pri delu, saj je opravil teoretično usposabljanje za varno delo in je s svojim ravnanjem delavec soprispeval k delovni nezgodi in se soprispevek ocenjuje na 10%; (-) da v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZZVZZ tožeča stranka pretežno utemeljeno zahteva, da povzročeno škodo povrne tožena stranka, ki je delodajalec dne 18. 4. 2013 pri opravljanju dela poškodovanega delavca D. L., ker je poškodba slednjega posledica tega, ker niso bili izvedeni vsi ustrezni ukrepi varstva pri delu, v smislu prvega odstavka 171. člena OZ pa je delavec tudi sam prispeval k nastanku škode v deležu 10%, zato ima tožeča stranka pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine; (-) da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen v višini 90% od vtoževanega zneska ali v višini 7.849,77 EUR, v presežku za znesek 872,20 EUR (10% od 8.721,97 EUR), vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2015 dalje do plačila, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je v tem obsegu sodišče prve stopnje zavrnilo.

19. Pritožbeni očitek tožene stranke, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izpodbijano sodbo izdalo 30.8.2018, čeprav je narok za glavno obravnavo zaključilo 11.5.2018 ne drži, saj sodišče tega ni dolžno pojasnjevati, zato se mu ni pripetila očitana bistvena kršitev določb. 20. Drži, da mora glede na določbo prvega odstavka 323. člena ZPP sodba biti pisno izdelana najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana,če sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 321. člena ZPPP odloči, da bo sodbo izdalo pisno. Tako je bilo v konkretni zadevi in to izhaja iz spisovnega gradiva. Zamuda roka pri izdelavi sodbe v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj zakon o pravdnem postopku zamude ne sankcionira z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, še manj z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka kot jo očita pritožba.

21. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču pripeti, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se sodba ne more preizkusiti in že ta splošna opredelitev pove, da se pomanjkljivosti nanašajo na odločitev v zadevi in na razloge za odločitev, nikakor pa na uvod sodbe, ki po določbi drugega odstavka 324. člena ZPP vsebuje tudi navedbo dneva, ko je bila končana glavna obravnava in dan, ko je bila sodba izdana, oboje pa izpodbijana sodba vsebuje. Določba 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pove, da se sodba zlasti ne more preizkusiti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba razlogov sploh nima ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali sami s sabo v nasprotju. Pomanjkljivosti se morajo nanašati na izrek ali obrazložitev sodbe, nikakor pa ne na uvod sodbe, zato se sodišču očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ni pripetila.

22. Sodišču prve stopnje se ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni pripetila niti zaradi tega, ker naj ne bi pojasnilo, na izpovedbe katerih prič opira svojo odločitev, saj je v 7. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, katere priče je zaslišalo in nato mu ni bilo potrebno ponavljati njihovih priimkov in imen, ko je povzelo, da so ″priče izpovedale″, saj je jasno, da je s tem mislilo vse zaslišane priče. 23. Sodišču prve stopnje se ni pripetila niti nadaljnja očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se mu pripetila s tem, da je toženo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke, ki bi izpovedal, da so imeli delavci navodilo, da ne smejo posegati v stroj, ampak morajo poklicati servis proizvajalca in da ga delavci na napake, ki naj bi se večkrat dogajale, niso opozorili.

24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sploh ni podala določnega dokaznega predloga z zaslišanjem direktorja tožene stranke, saj je podala zgolj dokazni predlog ″po potrebi zaslišanje direktorja tožene stranke″ pri IV. točki odgovora na tožbo, takšen dokazni predlog pa je neupošteven. Pravdna stranka mora za svoje trditve predlagati tudi dokaze (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze pomeni, da so upoštevni samo tisti dokazi, za katere stranka nepogojno predlaga, naj se izvedejo, čemur dikcija ″po potrebi″ ne ustreza.

25. Poleg tega tožena stranka stranki pri nekonkretiziranem dokaznem predlogu tudi ni podala trditev, da bo zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da so imeli delavci navodilo, da ne smejo posegati v stroj, ampak morajo poklicati servis proizvajalca in da ga delavci na napake, ki naj bi se večkrat dogajale, niso opozorili, kar pomeni, da je sicer pomanjkljiv dokazni predlog bil tudi nesubstanciran. Z dokazi se dokazujejo trditve strank in če trditev ni, jih tudi ni mogoče dokazovati.

26. Tožena stranka, če je štela, da je bil njen dokazni predlog substanciran, bi morala tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo grajati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, pa takšno grajanje ne izhaja iz spisovnega gradiva, zato je skladno z določbo 286.b člena ZPP prekludirana s pritožbenim očitkom, ker gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

27. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je kršilo 8.člen ZPP s tem, ker je poklonilo večjo vlogo dokazu z izvedencem, kot ostalim dokaznim predlogom in sploh ni naredilo dokazne ocene niti izvedenskega mnenja niti dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, temveč je zgolj v celoti povzelo izvedensko mnenje.

28. Sodišče prve stopnje je metodološko ravnalo tako, da je najprej v celoti povzelo izvedensko mnenje in izpovedbe prič (16. točka izpodbijane sodbe), potem ko je prej (15. točka sodbe) pojasnilo, zakaj sprejema izvedensko mnenje (ker ga šteje za logično in prepričljivo in ker ima oporo v dejstvih, ki jih je ugotovilo na podlagi drugih dokazov) in nato podalo dokazno oceno (17. točka sodbe), zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje različno vrednotilo izvedene dokaze in še manj, da bi sledilo zgolj izvedenskemu mnenju.

29. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da nobena stranka po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, ni predlagala novega izvedenca, ker da je tožena stranka postavitev drugega izvedenca predlagala že v pripombah na mnenje in da zato tega ni bila dolžna narediti ponovno po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, so neutemeljene.

30. Tožena stranka je v vlogi, v katerih je podala pripombe na izvedensko mnenje, navedla, da predlaga ali da se določi nov izvedenec ali pa da se mnenje dopolni (X. točka vloge) , slednje je sodišče prve stopnje naredilo in po ustni dopolnitvi bi moralo tožena stranka predlagati, če se z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni strinjala, novega izvedenca ali dopolnitev mnenja, drugačno stališče pritožbe je zmotno in v nasprotju z vlogo strank v pravdnem postopku.

31. Ko je dopuščen in izveden dokaz z izvedencem, predlog stranke, da se določi nov izvedenec ali dopolni izvedensko mnenje v okviru iste dokazne teme, ne pomeni, da se daje nov dokazni predlog, temveč se še vedno izvaja že dopuščeni dokaz z izvedencem, ko pa je predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja ali za določitev drugega izvedenca izčrpan, mora stranka podati nov predlog za dopolnitev mnenja ali za drugo izvedensko mnenje, če se z mnenjem še vedno ne strinja. Če takšen predlog ni podan, potem sodišče šteje, da je dokazovanje z izvedencem zaključeno, kolikor sodišče samo ne podvomi v ustreznost izvedenskega mnenja (določba 254.člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče štelo, da je izvedensko mnenje strokovno, jasno in popolno, stranke pa tudi niso imele več pripomb na mnenje, zato je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, ko je dokazovanje z izvedencem zaključilo.

32. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ob nadgradnji formarskega stroja v letu 2012 ni izvedla teoretičnega in praktičnega usposabljanja zaposlenih oziroma poškodovanega delavca za varno delo s tem strojem, pri tem pa spregledalo izpovedbo poškodovanega delavca, da to ni bilo potrebno, ker se je poškodovani izobraževal za delo s strojem pri proizvajalcu, je neutemeljen.

33. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, da bi tožena stranka delavce morala ob nadgradnji stroja teoretično in praktično usposobiti za varno delo skladno z določbo 38.člena ZVZD-1 in 12.členom Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, česar pa ni naredila, pritožba pa zmotno enači poškodovančevo usposobljenost za tehnološko rokovanje s posodobljenim strojem z usposobljenostjo za varno delo.

34. Pritožba sicer predloži dokazilo o tem, da je bilo usposabljanje pri toženi stranki izvedeno 19.1.2012 in da dokazne listine ni predložila do konca glavne obravnave, ker je mislila, da je listina izgubljena, pa je bila nato najdena, vendar s to dokazno listino tožena stranka ne more izpodbiti zaključka sodišča, da bi tožena stranka morala praktično usposabljanje izvesti na delovnem mestu po namestitvi in zagonu nove delovne opreme, zagon pa je bil z 12.4.2012. Preizkus z dne 19.1.2012 takšnemu usposabljanju torej ne ustreza.

35. Pritožba z dokazno listino, predloženo v pritožbenem postopku, ni uspela izpodbiti pravilnega dejanskega in materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi opustitve praktičnega usposabljanja za varno delo ob spremembi delovnega procesa ravnala v nasprotju z določbo 38.člena ZVZD-1 in 12. členom Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.

36. Pritožba očita zmotne dejanske zaključke sodišča prve stopnje tudi v delu, ko je zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko v navodilih za varno delo ni bilo vsebine, kjer bi bil naveden delovni postopek, kako ravnati v primeru izrednih razmer oziroma ni bilo niti konkretnih navodil, kako ravnati v takšnih primerih, kakršne so se zgodile v obravnavanem primeru. Tožena stranka poudarja, da je bil poškodovanec seznanjen z navodili za varno delo na delovnem sredstvu in torej tudi s postopkom dela v primeru, ko je potrebno odpraviti napako na delovnem sredstvu, vendar ga ni upošteval. Iz navodil za varno delo in vzdrževanje izhaja, da se lahko vsa vzdrževalna dela in napake v delovanju na napravah izvajajo le tedaj, ko naprava ne obratuje, pred tem pa je potrebno zagotoviti, da ne more priti do slučajnega vklopa naprave. Nadalje navodila izrecno določajo, da se ne sme nikoli položiti roke v prostor med fiksnimi in gibljivimi deli naprave, ko le ta obratuje (stran 156 in 157). Ni torej res, da ni bilo nobenih navodil, kako ravnati v zadevnem primeru, ampak so bila dana splošna navodila, da se z roko v gibljive dele naprave ne sme posegati. Dana so bila tudi navodila, da delavci na stroju sami ne smejo ničesar spreminjati, ampak morajo kontaktirati pooblaščeni servis proizvajalca. Ni res, da tožena stranka ni predvidela nevarnosti, ki se je v zadevnem primeru uresničila. V analizi nevarnosti z oceno tveganj so na strani 18 opisane prav te nevarnosti, v navodilih za varno delo pa je jasno navedeno, da se ne sme nikoli položiti roke v prostor med fiksnimi in gibljivimi deli naprave. Povsem neživljenjsko bi bilo od tožene stranke pričakovati, da bo natančno specificirala vse nevarnosti in za vsako posebej izdala specifično navodilo ravnanja. Nadalje je tožena stranka na 157. strani navodil za varno delo navedla, da je uporabnik, v kolikor naleti na težave, ki jih sam ne more opraviti, dolžan takoj kontaktirati servisno službo proizvajalca. Glede na vse navedeno, bi moral poškodovanec v takem primeru, ko se je kolika zagozdila, kontaktirati servisno službo proizvajalca, da on odpravi napako in da morda tudi razišče, zakaj do takih napak prihaja. Poškodovanec nikoli ni imel navodil, da mora take napake odpravljati sam in celo z roko, ampak je to storil povsem samovoljno. Poškodovanec je po lastni volji ravnal v neskladju s predvidenim postopkom reševanja napake na delovnem sredstvu in s tem kršil njemu znana navodila za varno delo na delovnem sredstvu. Poškodovanec je sicer stroj izklopil, kar je bilo skladno z navodili, po tem pa je povsem samovoljno snel zaščitno mrežo in med gibljive dele naprave segel s svojo roko. Glede na to, da je bil poškodovanec zelo dobro seznanjen z delovanjem stroja in je delo na tem stroju opravljal že več let, nazadnje celo kot vodja izmene, ni ravnal dovolj skrbno, ko je najprej snel zaščitno mrežo in napako želel odpraviti sam z roko. Dejstvo, da je več prič izpovedalo, da niso imele konkretnih navodil, kako ravnati v zadevnem primeru, še ne pomeni, da navodila niso obstajala. O tem, da so bila delavcem dana jasna navodila, da ob napaki ne smejo sami spreminjati stroja in da ne smejo z roko segati med gibljive dele stroja, ampak morajo poklicati pristojni servis proizvajalca, bi lahko izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, sicer pa to izhaja tudi iz navodil za varno delo in vzdrževanje stroja. Kot je tožeča stranka že pojasnila, so navodila obstajala, le da so jih delavci očitno pozabili in so se pač samovoljno odločali, kako ravnati v takem primeru. Iz tega razloga tožena stranka tudi ni bila seznanjena s tem, da naj bi do te napake večkrat prišlo.

37. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj temelji na pritožbenih novotah, ker tožena stranka šele v pritožbi prvič trdi, da so bila dana tudi navodila, da delavci na stroju sami ne smejo ničesar spreminjati, ampak morajo kontaktirati pooblaščeni servis proizvajalca in da ni res, da tožena stranka ni predvidela nevarnosti, ki se je v zadevnem primeru uresničila. V analizi nevarnosti z oceno tveganj so na strani 18 opisane prav te nevarnosti, v navodilih za varno delo pa je jasno navedeno, da se ne sme nikoli položiti roke v prostor med fiksnimi in gibljivimi deli naprave.

38. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da so bila dana tudi navodila, da delavci na stroju sami ne smejo ničesar spreminjati, ampak morajo kontaktirati pooblaščeni servis proizvajalca in te trditve niso mogle biti preizkušene, ne pove pa pritožba, zakaj teh trditev tožena stranka ni mogla pravočasno podati, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337.člen ZPP).

39. Pritožba s pritožbeno novoto in zgolj pavšalno izpodbija odločilni zaključek sodišča prve stopnje, ki je potem, ko je ugotovilo (stran 28 in 29 sodbe), da je do poškodbe prišlo zaradi skrite energije, ki se je sprostila ob tem, ko je poškodovanec odstranil kos železa (hladilna kokila, zagozdena pod tekoči trak). To se je zgodilo, čeprav je bila pogonska energija stroja izključena, vendar se je trak zaradi notranje mehanske napetosti zavrtel in delavca poškodoval. Takšno tveganje pa ni ugotovljeno v Analizi varnosti z oceno tveganja za formarsko linijo in ne predviden poseben varnostni ukrep za takšne izredne razmere, čeprav to ni bil prvi takšen dogodek in se je pogosto dogajalo.

40. Pritožba ob izostanku konkretne Analize tveganja za izredni dogodek in posledično konkretnih Navodil za varno delo ob teh izrednih dogodkih, ki se po zaključku sodišča ob upoštevanju izvedenskega mnenja dajo predvideti in so predvidljivi tudi ukrepi za varno delo (stroj mora imeti ustrezno zavoro, ki bi preprečila kakršenkoli pomik traku med vzdrževalnimi deli) zgolj s pavšalnimi navedbami ne more prepričati v zmotne dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, da je s tem tožena stranka ravnala v nasprotju z 19.členom ZVZD-1 in 23. členom Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.

41. Na pritožbeni novoti (da so bila dana tudi navodila, da delavci na stroju sami ne smejo ničesar spreminjati, ampak morajo kontaktirati pooblaščeni servis proizvajalca), glede katere se je pritožbeno sodišče že izreklo, temelji nadaljnji pritožbeni očitek glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni zagotovila ali predvidela ustreznega pomožnega ročnega orodja ali mehanične naprave za varno odpravo napak, s čemer naj bi kršila 19. člen ZVZD-1 in 7. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Pritožba pa ne zanika, da takšno orodje ni bilo predvideno niti zagotovljeno, zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

42. Pritožba nadalje meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ustrezno organizirala konkretnega dela na stroju, saj je bila organizacija dela pomanjkljiva, navodil za delo v primeru izrednega dogodka ni bilo in ni bilo zagotovljeno pomožno orodje za varno odstranitev napake, s čemer naj bi kršila 5. člen ZVZD-1. Pritožba trdi, da tožena stranka tega predpisa ni kršila, saj je delo na stroju organizirala skladno z analizo nevarnosti z oceno tveganja in skladno z navodili za varno delo. Z zadevnim strojem so lahko upravljale samo usposobljene osebe (vzdrževalec in operater linije), ki so bile seznanjene z navodili za varno uporabo in vzdrževanje tega stroja. Poškodovanec je sam izpovedal, da je bil zelo podrobno seznanjen z delovanjem zadevnega stroja, to da je bil poškodovanec seznanjen tudi z navodili za varno uporabo in vzdrževanje tega stroja, pa niti ni sporno. Iz navodil za varno delo jasno izhaja, da spremembe v načinu delovanja ali konstrukcije naprav, ki bi lahko poslabšale ali ogrozile varno delovanje naprav, niso dovoljene (156. stran) ter da je uporabnik, v kolikor naleti na težave, ki jih sam ne more opraviti, dolžan takoj kontaktirati servisno službo proizvajalca (157. stran). Glede na vse navedeno, bi moral poškodovanec v takem primeru, ko se je kokila zagozdila, kontaktirati servisno službo proizvajalca, da ona odpravi napako in da morda tudi razišče, zakaj do takih napak prihaja.

43. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, je pritožbena navedba, da je uporabnik, v kolikor naleti na težave, ki jih sam ne more opraviti, dolžan takoj kontaktirati servisno službo proizvajalca pritožbena novota, pritožbena novota pa so tudi pritožbene trditve, da iz Navodil za varno delo jasno izhaja, da spremembe v načinu delovanja ali konstrukcije naprav, ki bi lahko poslabšale ali ogrozile varno delovanje naprave, niso dovoljene, zato s temi pritožbenimi novotami (ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati glede na 337.člen ZPP) pritožba ne more uspešno izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o izostanku Analize in Navodil za varno delo ob okoliščinah kot so bile v konkretnem primeru.

44. Pritožba nadaljuje z očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kolikor je sodišče presodilo, da tožena stranka ni ustrezno zaščitila stroja, saj je bila zaščitna mreža nameščena na ogrodje stroja tako, da je visela na kavljih in jo je bilo mogoče z lahkoto odstraniti brez orodja, poleg tega pa stroj ni bil zaščiten z ustrezno zavoro, ki bi preprečila kakršenkoli pomik traku zaradi notranje mehanske napetosti, s tem pa naj bi kršila 19. člen ZVZD-1 in 23. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Pravilnik določa, da morajo biti varnostna varovala takšna, da jih ni mogoče zlahka odstraniti, tožena stranka pa je mnenja, da 30kg težka mreža, ki je nataknjena na 4 kavlje ni takšno varovalo, ki se zlahka odstrani. Glede na to, da je bil poškodovanec vešč dela z zadevnim strojem, je zaščitno mrežo odstranil lažje, kot bi jo nekdo drug, vendar to še ne pomeni, da jo je zlahka odstranil. Tudi sicer so imeli delavci jasna navodila o tem, da na stroju ne smejo ničesar spreminjati, ampak morajo v takem primeru poklicati pristojni servis proizvajalca (156. in 157. stran navodil). Poškodovanec (in ostali delavci) v nobenem primeru zaščitne mreže ne bi smeli odstraniti, saj je že sama odstranitev mreže v nasprotju z navodili za ravnanje v takem primeru.

45. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca , da bi tožena stranka moral imeti mrežo privijačeno, tako da bi jo bilo mogoče odstraniti z orodjem, ne pa zgolj dvigniti s kavljev, kar za poškodovanca gotovo ni predstavljalo zahtevnega dela, pritožbena navedba, da je poškodovance bil seznanjen da mora pri zaustavitvi tekočega traku poklicati servisno službo proizvajalca pa je pritožbena novota.

46. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje nebi smelo upoštevati mnenja izvedenca za področje varstva pri delu kolikor je ta izvedenec zaključil, da bi morala tožena stranka stroj zavarovati še z dodatno ustrezno zavoro. O tem bi lahko mnenje podal izvedenec strojne stroke, zato sodišče tega zaključka izvedenca niti ne bi smelo upoštevati. Le izvedenec strojne stroke bi namreč lahko pojasnil, če bi bilo v zadevnem primeru sploh mogoče vstaviti neko zavoro, ki bi onemogočila mehansko silo tudi v primeru, ko bi se tujek odstranil iz gibljivih delov. Sodišče prve stopnje je ta zaključek storilo na podlagi mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu, kar je napačno. Če bi tožeča stranka želela dokazati, da je tožena stranka kršila predpise s tem, ko v stroj ni vgradila dodatne zavore, bi morala to dokazovati z izvedencem strojne stroke, saj je dokazno breme glede tega na njeni strani. Ker tega ni storila, bi moralo sodišče prve stopnje tako dejstvo šteti za nedokazano.

47. Pritožbeni očitek je neutemeljen, ker je neupoštevna pritožbena novota, saj tožena stranka pri sojenju na prvi stopnji ni nikoli trdila, da izvedenec za varstvo pri delu ne more podati mnenja o ustreznosti zavarovanja tekočega traku z zavoro, čeprav je imela vso možnost, da takšne pomisleke pravočasno poda, zato pritožbeno sodišče novot ne sme upoštevati, pritožba pa z drugimi argumenti zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija.

48. Pritožba ni utemeljena v delu, ko očita napačne dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje glede opustitve dolžnosti tožene stranke kot delodajalca, da opravlja nadzor nad delom in ko trdi, da ni res, da tožeča stranka ni izvajala notranjega nadzora nad varnostjo in zdravjem pri delu. Tožena stranka je, po navedbah pritožbe izvajala vse z analizo predvidene varnostne ukrepe in tudi vse ukrepe predvidene v navodilih za varno delo in vzdrževanje ter redno izvajala nadzor nad spoštovanjem teh ukrepov ter delavca večkrat in sprotno seznanjala in opozarjala na nujnost spoštovanja vseh varnostnih ukrepov. Nadzor bi skladno z opisom njegovih del moral izvajati tudi poškodovanec, ki je bil vodja izmene, vendar je sam kršil navodila za varno delo z delovnim sredstvom, čeprav je vedel, kako mora ravnati v zadevnem primeru. Poškodovanec je tudi sam priznal, da za nesrečo ne krivi toženo stranko in da je tožena stranka ukrenila vse potrebno, da ga zavaruje pred poškodbami, kar izhaja iz vprašalnika tožeče stranke št. 7111-2/14-CE/13. Glede na navedeno je tožena stranka ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti, zato je očitek, da je tožena stranka kršila 7. točko prvega odstavka 29. člena ZVZD-1, neutemeljen.

49. Pritožba ne izpodbija bistvenega zaključka sodišča prve stopnje, da mora delodajalec opravljati ustrezen notranji nadzor nad delom in nad izvajanjem predpisov o varnosti in zdravju pri delu tako, da lahko pravočasno ukrepa, če ugotovi nepravilnosti. Pravočasen notranji nadzor lahko pravočasno ugotovi nevarnosti in nepravilnosti pri delu, s tem se je mogoče pravočasno izogniti posledicam poškodbe pri delu. Ustrezen notranji nadzor bi lahko ugotovil, da delavci na nepravilen način odstranjujejo hladilno kokilo, ko se ta pojavi pod trakom, da nimajo ustreznega orodja in da na nepravilen način posegajo z roko v nevarno območje in odstranjujejo napako. Pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da se tekoči trka večkrat ustavi zaradi ovir na traku in da jih delavci sami odstranjujejo na nepravilen način, zato ne more biti uspešna niti v tem, da bi izpodbila zaključke sodišča prve stopnje, da ni izvajala nadzora nad delom na način, da bi pravočasno ukrepala in preprečila kršitve pri varnem načinu dela.

50. Obširne pritožbene navedbe, da opozorilne table ne bi prispevale k varnemu načinu dela, merijo na lastno dokazno oceno pritožbe, po stališču pritožbenega sodišča pa s tem ne more izpodbiti pravilnega dejanskega in materialno pravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko na delu, kjer je prišlo do škodnega dogodka ni imela opozorilne table: ″Ne segaj z roko v nevarno območje″ in ″Odstranjevanje zaščite dovoljeno samo v primeru izklopljenih naprav″, kršila zahteve po zagotavljanju varnega dela delavcev.

51. Pritožba po povedanem neutemeljeno trdi, da tožena stranka ni kršila predpisov, ki urejajo varstvo in zdravje pri delu in da zato v njenem ravnanju ni zaslediti protipravnosti niti ostalih elementov civilnega delikta (škoda, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo), prav tako pa ne more biti uspešna v zatrjevanju, da ni ravnala malomarno, ker je dokazni postopek pokazal prav nasprotno.

52. Pritožba je tako neutemeljena glede obstoja temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke, neutemeljena pa je tudi glede višine soprispevka poškodovanega delavca, saj je sodišče prve stopnje pravilno sledilo svojim ugotovitvam, da je tožena stranka dalj časa vedela, da njeni delavci opravljajo delo ob pomanjkljivih varnostnih ukrepih in ni ukrepala ter ni ničesar storila v smeri varnega dela, zato je soprispevek poškodovanega delavca, ki je ob škodnem dogodku kršil pravilo o varnem delu, da ne sme posegati v nevarno območje stroja (ne segati z roko v prostor med fiksnimi in gibljivimi deli stroja) tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj 10%, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo ((17.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), drugačna presoja v drugih zadevah, pa stališča pritožbenega sodišča ne more spremeniti, saj ne gre za povsem primerljive zadeve v smislu dejanskih okoliščin in v smislu ugotovljenih kršitev.

53. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je poškodovani delavec soprispeval k nastanku škode in da je ta prispevek v višini 10% k nastali škodi.

54. Po določbi 171.člena OZ1 gre za pravilo, ki določa podlago za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe v primerih, ko je tudi ravnanje oškodovanca (so) prispevalo k nastanku škode. Pravilo se uporablja za razbremenitev odgovornosti tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo2. Določba 86.člena ZZVZZ3 ureja regresno pravico Zavoda, ne pa odškodninske odgovornosti v primeru delovnih nezgod, za ugotavljanje krivdne povzročitve škode se uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika, vključno z določbo 171.člena OZ o deljeni odgovornosti4. 55. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec poškodovanega delavca skladno z določbo 87. člena ZZVZZ dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo, vendar v višini 90% vtoževane terjatve ob upoštevanju soprispevka poškodovanega delavca.

56. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

57. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

58. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške postopka (prvi odstavek 165.člena ZPP).

1 Določba 171.člena OZ z naslovom Deljena odgovornost se glasi:“1) Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. (2) Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. 2 Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 964 3 Določba 86.člena ZZVZZ se glasi: ″1)Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. 2)Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec. 3)Povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka ima Zavod pravico zahtevati tudi od delavca, če je povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe s kaznivim dejanjem.″ 4 Primerjaj sklep VS RS III Ips 1/2014 z dne 25.2.2014 in sklep III Ips 122/2011 z dne 25.2.2014.