Jedro

Prvostopenjski upravni organ je v ugotovitvenem postopku z več strokovnimi mnenji in odgovori ustreznih inštitucij ugotovil dejanski stan, ki ga določa 2. člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki kot pogoj dodelitve vodne pravice določa, da se s tem ne posega v izvajanje že obstoječih podeljenih vodnih ali drugih pravic. Tožeča stranka ne prereka dejstva, da ima Ribiška družina C. pridobljeno koncesijo za upravljanje na celotnem ribiškem okolišu, v katerega spada tudi Slivniško jezero (Uredba o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji), zato so po presoji sodišča brezpredmetna vsa nadaljnja navajanja, ki se nanašajo na vnaprejšnje dogovarjanje med toženo stranko oziroma upravnim organom ter Zavodom za varstvo narave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo tožene stranke je odločeno, da se zahtevek stranke, A. d.o.o. za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih in sicer v Slivniškem jezeru, ki se nahaja na zemljiščih s parcelnimi številkami 108, 141, 148, 198, 311, 429, 45 in 537/2 vse k.o. … ter na zemljiščih s parcelnimi številkami 1348/3, 1350/3 in 1358 vse k.o. ..., v Občini Šentjur, zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja potek celotnega postopka od vložene vloge za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih z dne 23. 1. 2013, ki se daje na podlagi 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Pravilnik o komercialnih ribnikih opredeljuje pogoje za pridobitev te vodne pravice, med drugim v prvi alinei, da se s tem ne posega v izvajanje obstoječih podeljenih vodnih ali drugih pravic. Podrobno pojasnjuje pridobljena strokovna mnenja in sicer Zavoda za ribištvo Slovenije na podlagi 12. točke prvega odstavka 45. člena in četrtega odstavka 19. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib) ter ugotavlja, da bo upravljanje z ribjimi populacijami s stališča ribištva in trajnostne rabe ribolovnih virov, ki je v skladu s ribiškim upravljanjem in načrtovanjem, kot ga v 10., 11. in 12. členih določa ta zakon boljše v primeru upravljanja ribnika s strani Ribiške družine C. To bo namreč bolje načrtovano v okviru Letnega programa in preverjanja s strani ZZRS. V nadaljevanju navaja, zakaj je izvajanje ribiškega upravljanja v Slivniškem jezeru s strani Ribiške družine C. bolj primerno in gospodarno, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

2. Tudi drugo strokovno mnenje Zavoda za ribištvo Slovenije z dne 27. 3. 2013 vsebuje navedbe, da je upravljanje z ribami bolje načrtovano v okviru Letnega programa, tudi vsako leto preverjeno, kar izvaja Ribiška družina C. Komercialni ribnik ne sledi tem ciljem, ker že 37. člen ZSRib določa, da je komercialni ribnik stoječa voda, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu. Za komercialni ribnik tudi ni treba izdelati ribiško gojitvenega načrta. Po ZZRS se v skladu z 19. členom ZSRib v sodelovanju z izvajalcem ribiškega upravljanja le izda mnenje o vplivu posega na stanje rib v postopku izdaje vodne pravice po predpisih o vodah. Tako 37. člen ZSRib določa, da je komercialni ribnik stoječa voda, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katere je naravno ali z tehničnimi ukrepi preprečena migracija rib v druge vode. Po tem kriteriju Slivniško jezero ne izpolnjuje pogoja za dodelitev statusa komercialni ribnik, saj je jezero povezano s pritokom Ločnica in Drobinskim potokom, kjer se vršijo migracije rib, predvsem zaradi drsti.

3. V nadaljevanju upravni organ navaja vse odgovore tožeče stranke na ta mnenja. Med drugim se tožeča stranka sklicuje, da je pred leti (2007) pridobila mnenje mag. Č.Č., v zvezi s stanjem Slivniškega jezera. Upravni organ naj to mnenje upošteva kot dodatne navedbe stranke. Navaja tudi pregled z Veterinarskega inštituta stanja rib v ribogojnici D. in Slivniškem jezeru. Mnenje in ogled strokovnjakinje Veterinarskega inštituta izkazujejo, da je mnenje Zavoda za ribištvo o stanju jezera in migraciji rib neobjektivno. Vztraja pri dokazovanju z ustreznim izvedencem, ki naj poda strokovno mnenje o spornih vprašanjih te upravne zadeve.

4. Tožena stranka se sklicuje na 8. točke 128. člena ZV-1, v povezavi s 44. členom Zakona o ohranjanju narave (ZON), na podlagi katerega je po uradni dolžnosti pridobil strokovno mnenje, številka 1-III-47/2-0-13/TK, ki ga je podal Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Celje. Tako je podal med drugim varstveno in razvojno usmeritev in sicer: „zaradi neposredne povezave vode Slivniškega jezera s pritoki in okoliškimi ekosistemi se v Slivniško jezero ne vlaga tujerodnih vrst rib. Pri odlivih se iz vodotoka dosledno odstranjuje vse osebke tuje rodne vrste“, iz katere izhaja, da obstaja neposredna povezava Slivniškega jezera s pritoki. Takšna razvojna usmeritev, ki jo je podal ZRSVN v prej navedenem strokovnem mnenju ni skladna s 39. točko 7. člena ZV-1, ki določa, da je komercialni ribnik stoječa voda, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katere je naravno ali s tehničnimi ukrepi preprečena migracija rib v druge vode. Podobno določa tudi 37. člen ZSRib. Z ribolovnimi viri v Dobrinskem potoku in potoku Ločnica na podlagi 28. člena ZSRib upravlja koncesionar - Ribiška družina C. in sicer sta v ribiškem katastru opredeljena kot naslednja tipa rabe revirja, to je Drubinski potok R2, rezervat za vzpostavljanje populacij domorodnih vrst; Ločnica R3, rezervat za ohranjanje populacij domorodnih vrst; Dobrinski potok R3, rezervat za ohranjanje populacij domorodnih vrst. Strokovno mnenje številka 1-III-47/4-0-13/TK je podal ZRSVN dne 19. 12. 2013, iz katerega je razvidno, da ZRSVN izdaja v skladu s 44. in 117. členom ZON mnenje v postopku pridobitve vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za odvzem iz vodotoka Drobinski potok in Ločnica ter drugih pritokov, ki se stekajo v Slivniško jezero, za izvajanje športnega ribolova v komercialnem ribniku. V vlogi je upravni organ ugotovil, da varstvenih usmeritev, ki so navedene v tem mnenju, ni možno upoštevati, ker ta raba vode ni skladna z določili predpisov s področja vode in sladkovodnega ribištva. Skladno s 44. členom ZON so varstvene usmeritve sestavni del pogojev v vodnem dovoljenju. Če varstvenih usmeritev upravni organ ne more upoštevati, se ZRSVN z izdajo vodnega dovoljenja za odvzem vode iz vodotoka Drobinski potok in Ločnica ter drugih pritokov, ki se stekajo v Slivniško jezero, ne strinja. Navedeno mnenje je bilo poslano tožeči stranki, ki je nanj odgovorila in navaja, da Zavod RS v mnenju z dne 15. 2. 2013 ni nasprotoval izvajanju športnega ribolova v Slivniškem jezeru, v kolikor se bodo upoštevale varstvene usmeritve, ki so strokovno utemeljene in v skladu s predpisi, ki jih je v svojem mnenju navedel. Takšne usmeritve namerava tožeča stranka upoštevati. Poudarja še, da gre za nedopusten pritisk na mnenje soglasodajalca s strani organa, da spreminja svoje mnenje v smeri odločitve, ki jo organ očitno že vnaprej načrtuje.

5. Po presoji tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za pridobitev vodne pravice na podlagi 2. člena Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa, da se vodna pravica lahko pridobi, če se s tem ne posega v izvajanje obstoječih podeljenih vodnih ali drugih pravic. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je podalo odgovor glede statusa ribnika. To se nahaja na območju Voglajnskega ribiškega okoliša in je v ribiškem katastru pod oznako Slivniško jezero. To je vključeno v ribiško gojitven načrt za Voglajnski ribiški okoliš s statusom ribolovnega revirja; koncesija za izvajanje ribiškega upravljanja v Voglajnskem ribiškem okolišu je bila podeljena Ribiški družini C. z odločbo Vlade RS, številka 34200-6/20008-55 z dne 14. 10. 2018; to jezero je posebej navedeno v prilogi koncesijske pogodbe za izvajanje ribiškega upravljanja v Voglajnskem ribiškem okolišu pod ribolovni revir in z njim koncesionar tudi upravlja in plačuje koncesijsko dejavnost. Ker je tako za predmetni ribnik podeljena druga pravica, niso izpolnjeni pogoji za izdajo vodnega dovoljenja, ki so določeni v 2. členu Pravilnika o komercialnih ribnikih.

6. V nadaljevanju izpodbijana odločba razlaga možnosti izločitve predmetnega ribnika iz ribiško gojitvenega načrta in iz koncesijske pogodbe, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

7. Tožena stranka v drugostopenjski odločbi odgovarja na pritožbene navedbe in se sklicuje na zakonske določbe, ki so že navedene v prvostopenjski odločbi. V nadaljevanju še podrobno navaja že vložene druge postopke v zvezi s spornim Slivniškim jezerom, ki pa se nanašajo na drugačno dejansko in pravno podlago, kot je v obravnavanem primeru, zato jih sodišče v sodbo ne povzema.

8. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V tožbi uvodoma podrobno navaja potek vseh postopkov, ki se nanašajo na pridobitev različnih dovoljenj v zvezi s spornim ribnikom in gospodarskim upravljanjem oziroma izkoriščanjem Slivniškega jezera in ribnikov Rakitovec.

9. Navaja, da je lastnik vseh podvodnih in obalnih zemljišč Slivniškega jezera in ribnikov. Registrirana glavna dejavnost je gojenje sladkovodnih organizmov (ribogojstvo), ki predstavlja nujen pogoj za uspešno opravljanje ostalih njenih registriranih dejavnosti tožeče stranke (sladkovodnega ribištva, gostinstva, oddajanje zasebnim gostom itd.). Na podlagi vseh, že do sedaj izdanih zavrnilnih odločb prvostopenjskega organa, je izgubila velik dohodek, saj svoje registrirane dejavnosti ne more opravljati, ker ni v stanju pridobiti za to potrebnih pravnih podlag - upravnih dovoljenj.

10. Bistvena kršitev določb postopka je v tem, ker je že bila vložena pritožba zaradi molka organa, pa prvostopenjski organ tega ne omenja. S tem se je izognil bistvenemu vprašanju o pristojnosti za izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe. Zaradi tega je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

11. Tožeča stranka v primeru, če bo sodišče štelo, da ni prišlo do bistvene kršitve določb postopka, izpodbija upravni akt tudi po vsebini. Že tekom upravnega postopka je tožeča stranka opozorila, da prvostopenjski organ prilagaja postopek odločitvi, kot jo je načrtoval že od vsega začetka. Na to je pri obravnavi mnenja Zavoda za varstvo narave že opozarjala. Ni dopustno prejudiciranje, kako bo organ, ki je odločal, tolmačil določena pravna vprašanja: na primer ali je Slivniško jezero mogoče opredeliti kot komercialni ribnik ali ne. Tudi ni dopustno, da je Zavodu za varstvo narave postavljal zahtevek, da se organ opredeljuje do vprašanj, ki niso v njegovi pristojnosti. Že tekom postopka je tožeča stranka opozarjala, da se Zavod za varstvo narave ni smel opredeljevati glede okoliščine, da naj bi bila Ribiška družina C. koncesionar za ribiško upravljanje v pritokih Drobinski potok in Ločnica, zaradi česar naj bi bil vprašljiv drugačen režim ribiškega upravljanja v Slivniškem jezeru, če bi stranka prejela vodno dovoljenje za športni ribolov. Poudarja, da sicer Zavod za varstvo narave v mnenju z dne 15. 2. 2013 ni nasprotoval izvajanju športnega ribolova v Slivniškem jezeru, v kolikor se bodo upoštevale varstvene usmeritve, ki so strokovno utemeljene.

12. Prvostopenjski organ je z dopisom Zavodu za varstvo narave z dne 3. 12. 2013 sporočil, da usmeritve iz njegovega mnenja z dne 15. 2. 2013 niso skladne z definicijo komercialnega ribnika in okoliščino, da ima Ribiška družina C. koncesijo za upravljanje z ribolovnimi viri v Drobinskem potoku in potoku Ločnica. S tem dopisom je pozval Zavod za varstvo narave, naj se opredeli glede zadevne varstvene in razvojne usmeritve, ki je ARSO ne more upoštevati in poda mnenje, ali lahko imetnik vodne pravice za izvajanje športnega ribolova v Slivniškem jezeru kot komercialnem ribniku s tehničnimi ukrepi prepreči migracijo rib v druge vode iz Slivniškega jezera. Na podlagi takšnega poziva organ, ki je odločal, je Zavod za varstvo narave podal mnenje, številka 1-III-47/4-O-13/TK z dne 19. 12. 2013, ki glasi „V kolikor podanih varstvenih usmeritev ne morete upoštevati, se z izdajo vodnega dovoljenja za odvzem vode iz vodotoka Drobinski potok in Ločnica ter drugih pritokov, ki se stekajo v Slivniško jezero, ne strinjamo“.

13. Tožeča stranka je v postopku opozorila, da je Slivniško jezero umetno vodno telo (umetno jezero), nizvodno je onemogočena migracija vodnega življa, ker je odtok napeljan preko betonskega vertikalnega prelivnega lijaka, ki se nadaljuje v betonski kanal, ki se izteka v Voglajno.

14. Zgrajen je bil z namenom zadrževalnika pred nevarnostjo visokih voda in za zagotavljanje industrijske vode za Železarno E., Slivniško jezero je vpisano v seznam vodnih teles po Pravilniku o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda kot Zadrževalnik Slivniško jezero (SI168VT3 in SI168VT). V letu 2012, je prišlo do spremembe predpisov, ki so predhodno onemogočali uvrstitev vodnih teles nad 0,5 km² (=50 ha) med komercialne ribnike. Po spremembi le-teh za to ni več nobenih ovir.

15. Zavod se je pri opredelitvi naravovarstvenega statusa skliceval na naravno vrednoto državnega pomena - Ločnica s pritoki. Slivniškega jezera pa ni mogoče podrejati ali vključiti v status te naravne vrednote. Prav tako vloga tožeče stranke za vodno dovoljenje za rabo vode Slivniškega jezera za vzrejo vodnih organizmov, z ničemer ne posega v to naravno vrednoto. Slivniško jezero ni naravna vrednote, kot taka ni opredeljena v nobenem predpisu.

16. Tožeča stranka sicer priznava, da sta po Uredbi o ekološko pomembnih območjih tudi Voglajna in Slivniško jezero uvrščeni v seznam ekološko pomembnih območij, vendar to ne daje podlage za mnenje, da v Slivniškem jezeru ni dopusten komercialni ribolov. V zvezi s tem predlaga, da se z ustreznim izvedencem preveri, ali res obstajajo ovire za izdajo vodnega dovoljenja z naravovarstvenega vidika.

17. Prvostopenjski organ se ni odločil za izvedbo dopolnitve dokaznega postopka, temveč je zahtevo zavrnil samo z ugotovitvijo, da že obstaja koncesija za ribiško upravljanje v Voglajnskem ribolovnem območju, ki vključuje tudi Slivniško jezero. O tem je bil upravni organ seznanjen že ob uvedbi postopka in bi že lahko takoj zavrnil zahtevo za vodno dovoljenje, ne pa da je postopek vodil v smeri pridobivanja „ustreznega“ naravovarstvenega mnenja in mnenja Zavoda za ribištvo. Takšno ravnanje vseh organov traja že od leta 2000 in se zavračajo vse pobude tožeče stranke, da bi pridobila ustrezna upravna dovoljenja za gospodarsko izkoriščanje Slivniškega jezera in opravljanje registrirane dejavnosti.

18. Nadalje ne soglaša s trditvijo, da naj bi koncesija ribiške družine za ribiško upravljanje v Voglajnskem ribolovnem okolišu predstavljala pravno oviro za izdajo zahtevanega vodnega dovoljenja. Vlada RS je z Uredbo o določitvi meje ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji v 1. členu s Prilogo I določila kot sestavni del 51. voglajnskega ribiškega okoliša poleg Slivniškega jezera tudi Ribnik Rakitovec 1 s površino 0,54 ha, Ribnik Rakitovec 2 s površino 0,79 ha in Ribnik Rakitovec 3 s površino 3,37 ha. Za vse te ribnike je bil predviden način upravljanja G3, kar pomeni „vzrejni ribnik“.

19. Tožeča stranka je lastnik vseh zemljišč pod vodo in priobalnega pasu Slivniškega jezera in navedenih ribnikov, kakor tudi še štirih drugih ribnikov na območju Ribogojnice Rakitovec oziroma zemljišč, na katerih so ribniki. Tudi ribniki ne predstavljajo naravnega vodnega telesa, niti niso sestavni del Slivniškega jezera. V njih ali iz njih ni omogočen prost prehod vodnega življa. Ribniki se sicer napajajo z vodo iz Drobinskega potoka.

20. Ribniki so bili s sklepom Vlade že izločeni iz Voglajnskega ribiškega okoliša. Tožeča stranka je že prejela vodno dovoljenje za gojitev rib in športni ribolov v teh ribnikih. Enak tretman bi moral veljati za Slivniško jezero. Slivniško jezero je bilo uvrščeno v ribolovno okolje, čeprav za to ni bilo nobene strokovne podlage - jezero namreč pri iztoku ne omogoča migracije ribjega življa iz jezera in v jezero, kar je biološki pogoj za uvrstitev v ribolovni okoliš. O tej Uredbi z dne 12. 6. 2007 je bil Voglajnski ribiški okoliš določen z Odredbo o določitvi ribiških rajonov in okolišev in gre za akt iz leta 1959, ko Slivniško jezero sploh še ni obstajalo. V nadaljevanju podrobno navaja ves potek postopkov takratnega izvršnega sveta Občine Šentjur, ko je bil sklenjen sporazum o dodelitvi ribiškega okoliša v upravljanje Ribiški družini C., ki je vključeval tudi Slivniško jezero. Skupščina Občina Šentjur pri Celju takrat tega sporazuma ni potrdila. Slivniško jezero se je tako znašlo v Voglajnskem ribolovnem okolišu na osnovi okoliščine, da njegova površina presega 0,5 km² oziroma 50 ha, zaradi česar ni moglo biti tretirano kot komercialni ribnik. Sklicuje se še na Direktivo številka 2000/60/ES z dne 23. 10. 2000, ki pa ni imela nobenih poročil, ki bi zavezovale države članice, da morajo v ribiške okoliše vključiti še jezera - umetna vodna telesa v površini nad 0,5 km². Sklicuje se na to, da je po Zakonu o varstvu okolja oziroma Zakonu o vodah, pri koncesijah ali vodnih dovoljenjih za rabo vode predpisana prednostna pravica lastnikov zemljišč pod vodo in priobalnega pasu. Ko pa je konec leta 2012 prišlo do spremembe Zakona o vodah in Pravilnika o komercialnih ribnikih je s tem odpadla pravna podlaga za uvrščanje Slivniškega jezera v Voglajnski ribolovni okoliš. Slivniško jezero je že s to zakonodajno spremembo (ex lege) postalo komercialni ribnik. To spremembo bi moral upravni organ opaziti in se do nje opredeliti. Dosedanja določba 1. točke prvega odstavka 2. člena Pravilnika o komercialnih ribnikih (v verziji, kot velja od 3. 1. 2013) ne omogoča zaključka, da podelitev vodnega dovoljenja za športni ribolov na Slivniškem jezeru ni mogoča, ker obstaja koncesija za ribiško upravljanje v Voglajnskem ribolovnem okolišu, Slivniško jezero pa vanj spada. Takšen zaključek bi bil upravičen na podlagi prejšnje določbe 3. točke prvega odstavka 2. člena Pravilnika o komercialnih ribnikih (sedaj črtani), ki je omejevala površino komercialnih ribnikov do 0,5 km². Tožeča stranka je sicer večkrat dala vlogo za izločitev Slivniškega jezera iz Voglajnskega ribolovnega okoliša, vendar je iz strani pristojnih na ministrstvu pojasnjeno, da bo do tega prišlo, ko bo ARSO ugotovil, da sicer obstajajo pogoji za izdajo zahtevanega vodnega dovoljenja. Glede na takšen način sodelovanja med ARSO in ministrstvom tožeča stranka nima nobenih pravnih možnosti. Vodno dovoljenje za ribnike Rakitovec, ki so bili uvrščeni v Voglajnski ribolovni okoliš, pa je ARSO že izdal, zato tožeča stranka na razume takšno dvojno ravnanje. V nadaljevanju tožeča stranka pojasnjuje izpolnjevanje drugih pogojev za izdajo vodnega dovoljenja, ki jih podrobno našteva.

21. Tožeča stranka se opredeljuje še tudi do drugih pomanjkljivosti odločbe drugostopenjskega organa, s čimer še izpostavlja, da se noben od organov ni opredelil do dejstva, da se tožeči stranki postavlja nemogoče pogoje in se jo postavlja v položaj, ko lovi sama sebe in se ne more ujeti oziroma je ujeta v krogu, iz katerega ne more. Predlaga, da sodišče primarno spremeni odločbo prvostopenjskega organa tako, da se vlogi tožeče stranke za izdajo vodnega dovoljenja ugodi. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka, ki jih v nadaljevanju specificira. Podredno pa predlaga, da se obe izpodbijani odločbi odpravita in zadeva vrne upravnemu organu v ponovno obravnavo.

22. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 6. točka prvega odstavka 125. člena ZV-1, ki določa, da je treba za neposredno rabo za izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih pridobiti vodno dovoljenje. V skladu s 1. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1 ministrstvo izda vodno dovoljenje, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami. Upravni organ je na podlagi vložene vloge tožeče stranke za izdajo takšnega dovoljenja izvedel celotni dokazni postopek s pridobitvijo različnih strokovnih mnenj različnih ustanov na podlagi materialnih predpisov, ki obravnavajo sladkovodno ribištvo (ZSRib). Na podlagi teh mnenj, ki jih je upravni organ posredoval tožeči stranki v izjavo in na katere je tudi odgovorila, je pravilno presodil, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa med drugim 2. člen v prvi alinei Pravilnika o komercialnih ribnikih, da se vodna pravica za rabo vode za izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih lahko podeli, če se s tem ne posega v izvajanje obstoječih že podeljenih vodnih ali drugih pravic. Tožeča stranka v tožbi neutemeljeno prereka dejstvo, da bi bilo Slivniško jezero del Voglajnskega ribiškega okoliša, določen z Odredbo o določitvi ribiških rajonov in okolišev (gre za akt iz leta 1959), ker takrat Slivniško jezero sploh še ni obstajalo in tudi ni prišlo do potrditve s strani takratne skupščine Občine Šentjur pri Celju sklenjenega sporazuma med Občino Šentjur in Ribiško družino C. z dne 1. 6. 1977. Iz vloge Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Sektor za lovstvo in ribištvo, namreč izhaja, da je Slivniško jezero, ki se nahaja na več zemljiščih k.o. ... in k.o. ... na območju ... ribiškega okoliša in je v ribiškem katastru pod oznako Slivniško jezero, vključeno v ribiško gojitveni načrt za ... ribiški okoliš s statusom ribolovnega revirja, koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja v Voglajnskem ribiškem okolišu je bila podeljena Ribiški družini C. z odločbo Vlade, številka 34200-6/2008-55 z dne 14. 10. 2008 in je posebej navedeno v prilogi koncesijske pogodbe za izvajanje ribiškega upravljanja v ... ribiškem okolišu, številka 3420-158/2008/1 z dne 14. 1. 2009, kot ribolovni revir in z njim koncesionar tudi upravlja in plačuje koncesijsko dajatev. Navedena okoliščina, ki je tožeča stranka v tožbi ne prereka, nakazuje na to, da sodišče ne more upoštevati kot pravno relevantnega zgoraj navedenega tožbenega ugovora.

25. Tudi ostalih tožbenih ugovorov, sodišče ne more upoštevati, ker je prvostopenjski upravni organ v ugotovitvenem postopku z več strokovnimi mnenji in odgovori ustreznih inštitucij ugotovil dejanski stan, ki ga določa prej navedeni 2. člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki kot pogoj dodelitve te vodne pravice določa, da se s tem ne posega v izvajanje že obstoječih podeljenih vodnih ali drugih pravic. Tožeča stranka ne prereka tudi dejstva, da ima Ribiška družina C. pridobljeno koncesijo za upravljanje na celotnem ... ribiškem okolišu, v katerega spada tudi Slivniško jezero (Uredba o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji), zato so po presoji sodišča brezpredmetna vsa nadaljnja navajanja, ki se nanašajo na vnaprejšne dogovarjanje med toženo stranko oziroma upravnim organom ter Zavodom za varstvo narave. Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da je izpadla pravna podlaga za uvrščanje Slivniškega jezera v ... ribolovni okoliš že z zakonodajno spremembo (ex lege), tako da je Slivniško jezero postalo komercialni ribnik (meja komercialnih ribnikov ni več omejena na 0,5 km²), glede na to, da spisovno izkazane vloge oziroma uradna dokazila pristojnih inštitucij dokazujejo pravilnost odločitve obeh upravnih organov.

26. Glede na to, da je po presoji sodišča prvostopenjski upravni organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, se še sodišče v nadaljevanju v izogib ponavljanju sklicuje na dejanske in pravne razloge navedene v obeh izpodbijanih upravnih aktih in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

27. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.