Jedro

Toženka je z izpodbijanim sklepom št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019 med drugim odpravila (prvi) izpodbijani sklep št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018. Ker pa odprava navedenega sklepa pomeni, da je vzpostavljeno stanje, kot da ta ne bi bil izdan, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora zoper ta akt. Upoštevaje izpodbijani sklep ter tožbene navedbe med strankama niti ni sporno, da je tožnik zahtevo oddal priporočeno na pošto 6. 12. 2018. Glede na to pa je tudi toženka pravilno ugotovila, da je bila zahteva vložena prepozno, tj. po izteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, saj je bila zahteva oddana priporočeno na pošto po 31. 12. 2017. Posledično pa jo je v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP tudi pravilno zavrgla s sklepom.

Kakršnihkoli izjem v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva. Sodišče še pojasnjuje, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Tako v tem primeru tudi ne gre za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. O ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se je tudi (sicer posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

Izrek

I. Tožba zoper sklep tožene stranke št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018 se zavrže. II. Tožba zoper sklep toženke št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019 se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018 je toženka na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V postopku je namreč ugotovila, da tožnik na dan 31. 12. 1991 ni bil imetnik devizne vloge št. ...; niti ta nanj ni bila prenesena kasneje. Tako ga ni bilo mogoče šteti za upravičenca v skladu s 6. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožnik je zoper navedeno odločitev toženke vložil tožbo, v kateri navaja, da je ta nepopolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Navaja, da izpolnjuje pogoje za verifikacijo stare devizne vloge. Imetnica sporne devizne vloge je bila njegova pokojna mama A.B., ki je umrla 19. 1. 2014, sam pa je na podlagi sklepa o dedovanju njen zakoniti dedič. V primerjavi z drugimi varčevalci je tako nedopustno diskriminiran, kršene pa so mu tudi osebne premoženjske pravice. Tudi relevantni predpisi v tej zadevi so začeli veljati po njeni smrti. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je ob ponovnem pregledu posredovane dokumentacije ugotovila, da je tožnik dejansko na podlagi sklepa o dedovanju nasledil sporno devizno vlogo. Glede na navedeno je izdala nov sklep št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019. 4. S sklepom št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019 je toženka odpravila (prvi) izpodbijani sklep št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018 (1. točka izreka) in na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je izpodbijani sklep z dne 21. 12. 2018 odpravila v skladu z 273. členom ZUP, na podlagi razlogov, navedenih že v odgovoru na tožbo. V zvezi z zavrženjem zahteve pa navaja, da je tožnik le-to oddal priporočeno na pošto dne 6. 12. 2018; tj. po poteku predpisanega roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena določa ZNISESČP. 5. Glede na navedeno je sodišče tožnika v skladu z drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) z dopisom I U 190/2019-11 z dne 10. 11. 2020 pozvalo, da mu v roku 15 dni sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja na novi sklep toženke št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019. 6. Tožnik se je na navedeni poziv sodišča pravočasno odzval in v vlogi z dne 26. 11. 2020 navedel, da vztraja pri že vloženi tožbi (zoper sklep toženke št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018) v enakem delu, tožbo pa razširja tudi na sklep toženke št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019. V tej vlogi, tožnik ni podal novih navedb, ki jih ne bi navedel že v tožbi.

7. Toženka se v (novem) odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, katere je navedla že v izpodbijanem sklepu št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019, te pa le še dodatno obširneje obrazlaga. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Glede na to, da je tožnik sodišče obvestil, da vztraja pri tožbi, je sodišče postopek nadaljevalo v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1. _K I. točki izreka_

9. Tožba ni dovoljena.

10. Na procesne predpostavke, določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, pazi sodišče po uradni dolžnosti, izpolnjene pa morajo biti ves čas postopka, tudi v primeru razširitve tožbe po 39. členu ZUS-1. 11. V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 12. Sodišče ugotavlja, da je toženka z izpodbijanim sklepom št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019 med drugim odpravila (prvi) izpodbijani sklep št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018. Ker pa odprava navedenega sklepa pomeni, da je vzpostavljeno stanje, kot da ta ne bi bil izdan, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora zoper ta akt. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora namreč izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči; pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Ker pa si v tem primeru glede na zgoraj navedeno tožnik z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodne odločbe.

13. Posledično se sodišče ni opredelilo niti do tožbenih navedb, ki jih je tožnik podal v zvezi z izpodbijanjem sklepa št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018, tj. glede navedb v zvezi z imetništvom stare devizne vloge.

14. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje še do dela tožbe, v katerem tožnik izpodbija toženkin sklep št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019. _K II. točki izreka_

15. Tožba ni utemeljena.

16. V tej zadevi je sporna odločitev toženke, s katero je (med drugim) zavrgla tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... (v nadaljevanju zahteva), saj naj te tožnik ne bi podal pravočasno1. 17. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 18. Upoštevaje izpodbijani sklep ter tožbene navedbe med strankama niti ni sporno, da je tožnik zahtevo oddal priporočeno na pošto 6. 12. 2018. Glede na to pa je tudi toženka pravilno ugotovila, da je bila zahteva vložena prepozno, tj. po izteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, saj je bila zahteva oddana priporočeno na pošto po 31. 12. 2017. Posledično pa jo je v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP tudi pravilno zavrgla s sklepom.

19. Pri tem okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi oziroma v vlogi z dne 26. 11. 2020 (nepoznavanje relevantnih predpisov in začetek njihove veljavnosti), za odločanje sodišča v predmetni zadevi niso relevantne in tudi ne bi mogle vplivati na njegovo drugačno presojo. Za tožnika sporni rok je namreč vzpostavil ZNISESČP, ki je določil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014. ESČP je z navedeno sodbo Sloveniji naložilo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje (v letu 2015 sprejeti ZNISESČP), da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), pa morajo slednji že po mnenju ESČP izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila Slovenija; in sicer z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev je predstavljal tudi materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. S potekom navedenega roka je torej pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasnila in zahteve za verifikacijo ni bilo mogoče več uveljavljati. Kakršnihkoli izjem v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – pa ZNISESČP ne predvideva. Sodišče še pojasnjuje, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Tako v tem primeru tudi ne gre za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. O ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se je tudi (sicer posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

20. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na kar pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 22. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019, med strankama ni bilo sporno; tožnik namreč dejanski podlagi navedenega izpodbijanega sklepa ni nasprotoval, sporna je bila le pravilna uporaba materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

1 Upoštevaje tožnikove navedbe iz vloge z dne 26. 11. 2020, s katero je tožbo razširil tudi na navedeni toženkin sklep, namreč odločitev toženke o odpravi sklepa št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018 (1. točka toženkinega sklepa št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019) za tožnika ni sporna.