Jedro

Ker je tožeča stranka zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Navaja, da je bila tožeča stranka na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ ter da je imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. 12. 1990 do 26. 2. 1992. Glede na navedeno je upravni organ v postopku ugotavljal, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji v smislu 1. člena ZUSDDD. V zvezi z navedenim je tožeča stranka v postopku pojasnila, da je bila zaposlena v JLA, vendar je bila proti svoji volji odpuščena dne 31. 5. 1991. Konec maja oziroma v začetku junija 1991 je odšla iz Republike Slovenije k staršem v Beograd, od koder se kasneje ni mogla vrniti v Slovenijo. V obdobju od 4. 1. 1995 do leta 1999 je delala v Osnovni šoli na Kosovu v kraju Peč, nato se je z družino preselila v Beograd. V Republiki Srbiji ni zaposlena. V postopku je bila zaslišana tudi priča A.A., ki ga je predlagala tožeča stranka, in ki je potrdil navedbe tožeče stranke. V Slovenijo je nato prišla šele leta 2012 zaradi ureditve svojega statusa. Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da odhod tožeče stranke iz Slovenije leta 1991 ni posledica enega od razlogov, ki jih kot upravičene navaja 1.č člen ZUSDDD, temveč, da je Slovenijo zapustila pred izbrisom in ne zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da Slovenije tudi ni zapustila iz razlogov iz 2., 3., 5. in 6. alinee 1.č člena ZUSDDD. Zato je upravni organ presodil, da v njenem primeru prav tako ni izpolnjen pogoj iz 4. alinee prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki določa, da gre za upravičeno odsotnost, če se oseba ni mogla vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Ker torej ne izpolnjuje pogojev oziroma upravičenih razlogov iz 1.č člena ZUSDDD je upravni organ utemeljeno zavrnil izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku potrdila odločitev upravnega organa prve stopnje. Meni, da je upravni organ v ponovljenem postopku izvedel relevantne dokaze, na podlagi katerih je sprejel izpodbijano odločitev. Strinja se z ugotovitvijo, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, prav tako ni dokazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije posledica enega od razlogov določenih v tretjem odstavka 1.č člena ZUSDDD. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede kršitve Ustave RS, ter da ji je Slovenija dolžna povrniti izgubljeni status, pa tožena stranka odgovarja, da so bili razlogi, zaradi katerih se od meseca maja 1991 ne nahaja na območju Republike Slovenije, na njeni strani in so rezultat njene odločitve.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja napačni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni uporabi materialnega prava. Meni, da je napačna ugotovitev, da njena odsotnost ni posledica enega od razlogov, ki jih določa 1.č člen ZUSDDD. Tožeča stranka in njena družina ni zapustila Slovenije z namenom odselitve, saj je šlo samo za povsem običajni družinski obisk staršev v Beogradu. Zaradi objektivnih okoliščin, to je vojne na Balkanu pa se zaradi prekinitve prometnih povezav in zapiranja mej niso mogli več vrniti nazaj. Ne soglaša niti s trditvijo, da na njeni strani ni bilo poskusov vrnitve v Slovenijo. Mož tožeče stranke je v imenu celotne družine leta 2000 povpraševal, kako si lahko uredijo status, vendar je od znancev dobil odgovor, da je to zelo težko. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1930/2012. Meni, da bi ji morala Slovenija povrniti status, ki ji ga je z nezakonitim ukrepom odvzela ter da bi moral zakonodajalec vsem izbrisanim omogočiti povrnitev statusa stalnega prebivalca, ne da bi bili zato v zakonu postavljeni najrazličnejši pogoji. Ti pogoji so tudi v nasprotju z 2. členom Ustave RS, to je varstva zaupanja v pravo, prav tako je država dolžna na podlagi 15. člena Ustave RS odpraviti posledice kršitev pravic, kar je bilo nesporno ugotovljeno tudi z odločbami Ustavnega sodišča RS in sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić. Izpodbijana odločitev tako temelji na zelo restriktivni interpretaciji neustreznih določb ZUSDDD, ne da bi organ upošteval širši vidik izbrisa odločb Ustavnega sodišča RS in navedene sodbe evropskega sodišča. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi ter se sklicuje na razloge, navedene v svoji odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD je za nazaj uredil vprašanje stalnega prebivanja za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik SFRJ ter so imeli 23. 11. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli (1. člen). V takšnem primeru se tujcu na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Glede na citirano pravno podlago in podatke upravnega spisa sta tudi po presoji sodišča odločitvi obeh upravnih organov pravilni in zakoniti, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi ter se nanje v izogib ponavljanja sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Po podatkih spisa, ki niso sporni, je tožeča stranka odšla iz Republike Slovenije konec meseca maja 1991 ter se v Slovenijo ponovno ni vrnila. Njena odsotnost iz Republike Slovenije torej ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožeča stranka Slovenijo zapustila že pred tem.

Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je po 1. členu ZUSDDD nadaljnji pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je opredeljen v 1.č členu istega zakona. Tako dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebni, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ali v primeru mladoletne osebe, njeni starši, ali skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oz. za čas zaposlitve na ladji; - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; - če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; - če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih; - če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo.

Glede na ugotovljene dejanske okoliščine odhoda tožeče stranke iz Republike Slovenije in glede na njena kasnejša ravnanja, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov, da tožeča stranka ni dokazala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD. Ker je tožeča stranka zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožeča stranka namreč ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo, niti konkretnih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Zgolj sklicevanje, da gre pri tem za objektivne okoliščine, na katere ni mogla vplivati, ne zadošča za izpolnitev navedenega pogoja. Tudi okoliščinam, da je mož tožeče stranke spraševal o možnosti vrnitve v Slovenijo ter da sta 2012 prišla v Slovenijo ter poskušala urediti svoj status, ni mogoče pripisati take teže, da bi dokazovale dejanske poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo. Upoštevaje vse navedeno sodišče zato zavrača tudi tožbeni ugovor, da sta upravna organa preozko interpretirala njuna ravnanja glede poskusov vrnitve ter da sta posledično tudi preozko razlagala materialni zakon. Navedena odločitev pa tudi ne odstopa od sodne prakse upravnega sodišča niti ne gre za kršitve Ustave RS, ki jih sicer tožeča stranka v tožbi le pavšalno navaja. Prav tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, saj Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Po vsem navedenem je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1, saj dejanske okoliščine, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama niso sporne.