Jedro

Razlog za umik tožbe ni bil v tem, ker bi tožeča stranka ugotovila naknadno in neodvisno od razpolaganja tožene stranke, da je njen zahtevek neutemeljen, pač pa zato, ker je tožena stranka njen zahtevek v tem obsegu izpolnila. Tožbo za znesek 24.206,20 SIT je umaknila, ker je v gospodarskem sporu uspela, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe 158. člena ZPP/77 kot specifično obliko krivdnega načela povrnitve stroškov (prim. 156. člen ZPP/77) v povezavi z načelom uspeha (prim. 154. člen ZPPP/77).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se drugi odstavek sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 41.807,36 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1999 do plačila, v roku 8 dni." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 21.350,00 SIT v roku 8 dni.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. točki izreka za znesek 2.758,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1997 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 9.970,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1996 do plačila (prvi odstavek izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 3.570,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1999 do plačila (drugi odstavek izreka). Proti stroškovnemu delu odločbe je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je po izdaji sklepa o izvršbi dne 6.5.1997 utesnila svoj zahtevek za znesek 12.094,10 SIT, ker do tožene stranke ni bil utemeljen. Zato bi izvršilno sodišče lahko zavrnilo le tisti del izvršilnih stroškov, ki se nanašajo na ta znesek in v sodbi izvršilne stroške priznalo le delno. Postopek se je nato vodil še za glavnico v znesku 24.206,20 SIT. Ta znesek je tožena stranka plačala med pravdnim postopkom dne 2.6.1997. Zato je tožeča stranka tožbo umaknila tudi v tem delu, vztrajala pa pri plačilu kapitaliziranih obrestih v znesku 2.758,00 SIT. Ker je toženec celotno glavnico plačal med pravdnim postopkom in po vložitvi izvršilnega predloga, razen za znesek 12.094,10 SIT, je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov, tudi tistega dela tožbe, ki se nanaša na umaknjen zahtevek v višini 24.206,20 SIT. V tem primeru je treba uporabiti določilo 158. člena ZPP, saj je tožeča stranka tožbeni zahtevek umaknila takoj, ko je toženec plačal. Sodišče bi moralo tožeči stranki priznati celotni ugotovljeni znesek stroškov 46.976,10 SIT. Priglasila je stroške pritožbe. Pritožba je utemeljena. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Iz razlogov izpodbijanega dela prvostopne odločbe izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo pravilo iz 2. odst. 154. člena ZPP/77, po katerem lahko sodišče o pravdnih stroških odloči glede na razmerje v doseženem uspehu v pravdi. Prav tako je upoštevalo pravilo iz 1. odst. 158. člena ZPP/77, po katerem mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Teh pravil pa prvostopno sodišče dejansko ni upoštevalo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožeča stranka z vlogo z dne 6.5.1997 (na list. št. 12 spisa) umaknila predlog za izvršbo za del glavnice v znesku 12.094,10 SIT, ker je ta znesek toženec poravnal pred vložitvijo izvršilnega predloga. Zato so bili stroški, nastali glede tega dela izvršilnega predloga, nepotrebni (155. člen ZPP/77). Pritožnik ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje izvršilne stroške, ki se nanašajo na znesek 12.094,10 SIT upoštevati že v sodbi in sklep o izvršbi v 3. točki razveljaviti za sorazmerni del. Zoper ta del sodbe ni pritožbe, zato sodišče druge stopnje ne more posegati vanjo in spreminjati odločitve sodišča prve stopnje. Z vlogo z dne 10.6.1997 (na list. št. 15 spisa) je tožeča stranka (že v pravdnem postopku) izvršilni predlog umaknila še za glavnico v znesku 24.206,20 SIT in izrecno navedla, da predlog umika zaradi plačila toženca dne 2.6.1997. Razlog za umik tožbe za navedeni znesek ni bil v tem, ker bi tožeča stranka ugotovila naknadno in neodvisno od razpolaganja tožene stranke, da je njen zahtevek neutemeljen, pač pa zato, ker je tožena stranka njen zahtevek v tem obsegu izpolnila. Tožbo za znesek 24.206,20 SIT je umaknila v posledici izpolnitve, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe 158. člena ZPP/77 kot specifično obliko krivdnega načela povrnitve stroškov (prim. 156. člen ZPP/77) v povezavi z načelom uspeha (prim. 154. člen ZPP/77). Ker je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje kot merilo upoštevalo edino le uspeh tožeče stranke, predviden za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov v določbah 154. člena ZPP/77 in ne tudi 1. odst. 158. člena ZPP/77, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je v tem postopku uspela z zneskom 24.206,20 SIT, zato ji gredo nadaljnji pravdni stroški od tega zneska, kot v pritožbi pravilno navaja tudi sama. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da gredo tožeči stranki stroški sodnih taks za sodbo v višini 6.800,00 SIT in stroški za sestavo vloge z dne 1.2.1999 v višini 75 točk oz. 6.555,00 SIT (2. odst. Tar. št. 14 Odvetniške tarife; OT), kot jih je pravilno priznalo že sodišče prve stopnje. Za obravnavo z dne 11.2.1999 pa gre tožeči stranki namesto priznanih 50 točk po 2. odst. Tar. št. 15 OT, le 25 točk oz. 2.185,00 SIT, ker višji stroški niso bili potrebni, saj je bil narok preložen. Pravilno pa je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje na naroku z dne 1.4.1999 v višini 50 točk oz. 4.370,00 SIT (1. odst. Tar. št. 15 OT). Nadalje je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo tudi prevozne stroške na razdalji 90 km x 2 (5. odst. 14. člena OT), kar znaša (36,00 SIT/km x 180 km) 6.480,00 SIT, in stroške za odsotnost med vožnjo 2 x po 2 uri (3. odst.- 13. člena OT), skupaj 160 točk oz. 13.984,00 SIT. Za sprejem sodbe in poročilo stranki pa gredo tožeči stranki namesto priznanih 40 točk le 10 točk oz. 874,00 SIT, ker za več ni podlage v 4. odst. Tar. št. 33 OT. Tožeča stranka pa je upravičena tudi do povrnitve materialni stroškov v višini 2 % od priznanih stroškov (2. odst. 15. člena Odvetniške tarife), kar znaša 559,36 SIT. Stroški tožeče stranke tako znašajo 41.807,36 SIT. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 380. člena ZPP/77 pritožbi ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka spremenilo tako, da je nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke odmerilo na 41.807,36 SIT. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji gre tudi povrnitev pritožbenih stroškov (2. odst. 166. člena, v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77). Ker je bila pritožba potrebna, je tožeča stranka upravičena do stroškov za sestavo pritožbe v višini 125 točk ( (1. odst. Tar. št. 16 OT) oz. 11.250,00 SIT in stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki v višini 10 točk oz. 900,00 SIT (4. odst. Tar. št. 33 OT), do stroškov poštnine in fotokopij v višini 200,00 SIT ter stroškov sodnih taks za pritožbo v višini 600 točk oz. 9.000,00 SIT (2. odst. Tar. št. 3 v zvezi s 6. odst. 25. člena Zakona o sodnih taksah). Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki višjih od 10 točk, ker ji višji stroški po 4. odst. Tar. št. 33 OT ne gredo. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini kot je razvidna iz 2. odstavka izreka tega sklepa. Določbe ZPP/77 (Ur. l. SFRJ, št. 4777, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je soidšče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP/99 (Ur. l. RS, št. 26/99).