Jedro

Tožnici je bil v upravnem postopku priznan položaj stranske udeleženke (intervenientke) in se je udeleževala postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Tak procesni položaj pa ne more vplivati na pravice aktivne stranke, to je osebe, na zahtevo katere je bil uveden postopek, da razpolaga z zahtevkom in ga tudi umakne. Ker je v obravnavani zadevi odpadel obvezni zakonski pogoj za vodenje postopka, je zmotno stališče pritožbe, da bi moral upravni organ nadaljevati postopek in meritorno odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 655/2000-8 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote J. z dne 25.10.1999, s katerim je ta ustavila postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorjev J. in M.N. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožnica v sporni zadevi ni upravičena oseba za vložitev pritožbe, s katero je smiselno zahtevala nadaljevanje postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorjema. Pritrjuje tudi stališču, da nadaljevanje postopka ni potrebno v javnem interesu, saj se lokacijski postopek začne na podlagi zahteve strank (investitorjev) za izdajo lokacijskega dovoljenja. Po določbi 1. odstavka 131. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) lahko stranka svoj zahtevek vsak čas med postopkom umakne. Postopek se nadaljuje, če je to potrebno v javnem interesu ali če to zahteva nasprotna stranka (3. odstavek istega člena). Ugotovilo je, da tožena stranka tožnico zmotno šteje za nasprotno stranko, vendar to ne vpliva na njeno sicer pravilno odločitev. Nasprotna stranka je namreč tista stranka, ki v istem upravnem postopku, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank, uveljavlja nasprotujoč zahtevek. Tožnica v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja investitorjema za gradnjo stanovanjske hiše in garaže nasprotujočega zahtevka ne more imeti in zato tudi ne more predlagati nadaljevanje tega postopka. Šteti jo je mogoče le za stranko z interesom v lokacijskem postopku, v katerem lahko kot soseda varuje svoje pravice in pravne koristi. Ne more pa predlagati nadaljevanja postopka in s tem meritorne odločitve (131. člen ZUP/86). Pojasnilo je še, da tožena stranka zmotno loči postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja in ustavitev istega postopka. Ta ločitev po presoji prvostopnega sodišča ni mogoča. Gre namreč le za en postopek, in sicer postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki se je, zaradi umika zahteve za njegovo izdajo, končal s sklepom o ustavitvi.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je solastnica parc. št. 657/4 k.o. Ž., ki je v naravi pot. Investitorja za dostop do svoje parcele uporabljata izključno to pot. Zato je ovirana njena uporaba kot tudi vzdrževanje ter dostop do njene hiše in garaže. Investitorja jo tudi sodno preganjata z motenjskimi tožbami, zato je podan njen pravni, predvsem pa ekonomski interes, da se v tem postopku sprejme meritorna odločitev in se zahteva investitorjev za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne glede na umik te zahteve, zavrne kot neutemeljena. Ne strinja se s stališčem iz izpodbijane odločbe, da v tem postopku nima statusa stranke, zaradi česar ji ne gre pravica iz 3. odstavka 131. člena ZUP/86. Zakon o splošnem upravnem postopku statusa nasprotne stranke ne določa. Zato je napačna razlaga, da je to lahko le tista stranka, ki v istem postopku uveljavlja nasprotni zahtevek. Meni, da je v konkretnem postopku lahko nasprotna stranka vsakdo, ki izdaji lokacijskega dovoljenja nasprotuje. Nasprotovanje mora temeljiti na pravnem interesu, ki ga sama ves čas postopka izkazuje. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da se z umikom zahteve investitorjev zanjo nič ne spremeni. Prav stanje, ki ga umik zahteve želi ohraniti, je zanjo najbolj moteče. Kolikor bi namreč upravni organ odločil meritorno, bi imela možnost sodelovati v tem postopku s ciljem, da se za potrebe dostopa N. ne uporablja njeno funkcionalno zemljišče kot pot, kar pa ji ni omogočeno, zato pomeni ohranitev obstoječega stanja zanjo hud poseg v njene interese in pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbo tožnice in za zavrnitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Postopek na podlagi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja je predlagalni postopek, ki ga upravni organ v smislu 126. člena ZUP/86 začne in vodi samo na zahtevo stranke. Kadar stranka zahtevo umakne, pomeni, da mora upravni organ postopek ustaviti. Postopek, ki bi tekel brez zahteve stranke in meritorna odločba, izdana v tem postopku, bi bila nična (4. točka 267. člena ZUP/86).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bil tožnici v upravnem postopku priznan položaj stranske udeleženke (intervenientke) in se je udeleževala postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Tak procesni položaj pa ne more vplivati na pravice aktivne stranke, to je osebe, na katere zahtevo je bil uveden postopek, da razpolaga z zahtevkom in ga tudi umakne. Ker je v obravnavani zadevi odpadel obvezni zakoniti pogoj za vodenje postopka, je zmotno stališče pritožbe, da bi moral upravni organ nadaljevati postopek in meritorno odločati.

Glede na to, da je bil ustavljen postopek, ki ga je mogoče voditi le na zahtevo stranke, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi ga moral upravni organ nadaljevati v javnem interesu v smislu 3. odstavka 131. člena ZUP/86. Postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja se ne more začeti in teči v javnem interesu, ampak le v interesu investitorjev. Varstvo javnega interesa mora biti zagotovljeno, kadar se meritorno odloča o dovoljenosti takega posega. Umik zahteve za tako odločanje pa pomeni, da investitor svoje pravice, ki jo uveljavlja, ne zahteva več. Zaradi ustavitve postopka zato ni prizadet javni interes, kot to zmotno meni tožnica.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je meritorna odločitev v tej zadevi zanjo pomembna zaradi motene uporabe funkcionalnega zemljišča (poti na parc. št. 657/4 k.o. Ž., katere solastnica je), ki ga investitorja uporabljata kot dovoz do hiše. Tožnica lahko varstvo lastninske pravice uveljavlja s tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti, ker bi takšno odločanje preseglo okvir dopustnega odločanja v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.