Jedro

Po uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerjih se ne uporablja več določba splošnih ali posebnih uzanc o domnevi, da sta pogodbeni stranki privolili v njihovo uporabo, kolikor jih nista s pogodbo izključili, temveč se uzance uporabljajo le, če so se udeleženci obligacijskih razmerij dogovorili, ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I 113/94 z dne 17.2.1994 in tožencu naložilo plačilo glavnice 1.347.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje do plačila, stroškov izvršbe v višini 17.596,00 SIT ter pravdnih stroškov v višini 39.330,00 SIT. Dosojena glavnica predstavlja ceno za opravljeno delo po gradbeni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Za preostali vtoževani znesek v višini 771.027,00 SIT pa je tožbeni zahtev k zavrnilo in navedeni izvršilni sklep razveljavilo. Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke, da odločitev ne spada v sodno pristojnost. Zoper tako odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava zagrešilo kršitev, ker ni upoštevalo dejstva, da je za rešitev spora potrebno uporabiti posebne gradbene uzance, saj jih stranke s pogodbo niso izključile. Napake naj bi bile storjene že pri samem medsebojnem obveščanju strank, glede katerega uzance določajo obvezno pisnost. Tožnik toženca o ničemer ni pismeno obvestil, niti ne o dodatno opravljenih delih, niti o odstopu od pogodbe ali o spremenjenih cenah. Tožnik prevzetih del tudi ni končal in je s tem prišel v zamudo. Prav tako tožencu niti sodišču ni dostavil gradbene knjige in ni opravil zaključnega obračuna del. Toženec je grajal napake takoj, posledica tega pa je bila, da je tožnik dela prenehal izvajati.

Pritožnik meni, da njegove obveznosti še niso nastale, ker zaključnega obračuna še ni bilo. Pritožuje pa se tudi zaradi napačno rešenega ugovora sodne pristojnosti, ker bi moralo na le-to paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov dovolj pojasnilo vse odločilne okoliščine zadeve in dejansko stanje v okviru (pomanjkljivo) ponujenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo, v razlogih sodbe pa tudi jasno navedlo vse pomembne ugotovitve o odločilnih dejstvih. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je za rešitev spora potrebno uporabiti posebne gradbene uzance, ker jih stranke v pogodbi niso izključile, sodišče druge stopnje pripominja, da se po uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) več ne uporablja določba splošnih ali posebnih uzanc o domnevi, da sta pogodbeni stranki privolili v njihovo uporabo, kolikor jih nista s pogodbo izključili (1107. čl. ZOR), temveč se uzance uporabljajo le, če so se udeleženci obligacijskih razmerij za njihovo uporabo dogovorili ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo (2. odst. 21. čl. ZOR). Glede pritožbenih navedb o obveznem pisnem obveščanju toženca o opravljenih dodatnih delih, o odstopu od pogodbe ali spremembi cene pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da prvostopno sodišče tožeči stranki sploh ni priznalo, da bi bila kakršnakoli dodatna dela opravljena. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da bi imel pisno soglasje investitorja za odmik od gradbene pogodbe. Prav tako iz izpodbijane sodbe niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik med postopkom zatrjeval, da je imel namen odstopiti od pogodbe, kvečjemu je to skušal dokazati toženec. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi z obveščanjem o spremembami cene, ker je bila cena, iz katere je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi izhajalo, tista, ki je bila v pogodbi fiksno dogovorjena. Od te cene je potem odštelo zneske, za katere je ugotovilo, da so bili tožniku na račun posla po gradbeni pogodbi že plačani. Pritožbene navedbe, da tožnik ni opravil zaključka del in da je toženec grajal napake takoj, pa so ostale na ravni golih trditev, saj za njihovo potrditev pritožnik ne ponuja nobenega dokaza. Zgolj pavšalne navedbe pa niso dovolj, da bi sodišče podvomilo v pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede pritožbene navedbe, da obveznosti toženca še niso nastale, ker ni bil opravljen zaključni oziroma dokončni obračun del, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec izvršena dela prevzel in začel z obratovanjem v lokalu že 15.8.1993. S tem se šteje, da je tožnik svoj del obveznosti iz gradbene pogodbe izpolnil, saj toženec česa drugega ni uspel dokazati. Ker gre za dvostransko obveznostno razmerje, je s prevzemom nastala tudi toženčeva obveznost plačila opravljenih storitev. Za nastanek njegove obveznosti zato zadošča že sama izročitev objekta ne glede na (ne)izdelan dokončni obračun.

Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je zavrnilo toženčev ugovor glede sodne nepristojnosti. Pravilno je namreč že na podlagi določila 473. čl. ZPP ugotovilo, da je bil ta ugovor, ki je bil dan šele na drugem naroku za glavno obravnavo, ko se je toženec že spustil v obravnavanje glavne stvari, podan prepozno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo pomanjkljivosti v postopku, na katere mora na podlagi 2. odstavka 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).