Jedro

Za materialnopravni sklep o neutemeljenosti tožničinega zahtevka glede glavne stvari - glavnice nad zneskom tolarske protivrednosti 50.000 DEM oziroma (ob upoštevanju s pravnomočno delno sodbo že prisojenega ji zneska tolarske protivrednosti 19.000 DEM) nad zneskom razlike v višini tolarske protivrednosti 31.000 DEM, zadoščajo torej neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da tožnica tožencema ni izročila iz naslova posojila zneska 130.000 DEM, temveč le znesek 50.000 DEM.

Vendar sta sodišči prve in druge stopnje vsa delna plačila, ugotovljena v skupnem znesku 31.000 DEM, upoštevali v nasprotju z določbo 313. člena ZOR kot odplačilo glavnice - in to brez opore v dejanskih ugotovitvah sodb sodišč prve in druge stopnje o obstoju takšnega dogovora pogodbenih strank.

Ker je namen zamudnih obresti tudi v kazenski funkciji, ki naj dolžnika sili k izpolnitvi, in ker ZOR v 10. členu predvideva načeloma svobodno urejanje obligacijskih razmerij, je treba upoštevati kot izhodišče, da morata toženca povrniti zapadli in neplačani znesek glavnice z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki je bila kot najnižja dogovorjena v pogodbi (in ki je kot takšna uveljavljana s tožbenim zahtevkom). Obligatorna omejitev tako dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti iz 2. člena ob sklenitvi pogodbe z dne 22.6.1996 veljavnega Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95) je potrebna le v obsegu, v katerem dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti ta okvir morebiti presega (in še to le pod nadaljnjim pogojem iz 6. člena istega zakona).

Rok za vložitev pritožbe je procesni prekluzivni rok. Ti roki imajo lastnost, da tečejo od začetka do izteka zadnjega dne neprekinjeno; ko tak rok enkrat začne teči - kar se je v danem primeru zgodilo že z vročitvijo enemu izmed obeh pooblaščencev v skladu z drugim odstavkom 137. člena ZPP kot prvemu, ki mu je bila sodba vročena - njegovega teka ni mogoče zadržati, pretrgati ali ga kakorkoli podaljšati - ne z dejanjem strank niti sodišča ...

Izrek

1. Reviziji zoper sodbo se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila glavnice za znesek 31.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v celotnem zavrnilnem delu za plačilo višjih obresti in v celoti glede odločitve o pravdnih stroških razveljavita ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zoper sodbo zavrne.

2. Revizija zoper sklep se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo o za odločanje še odprtemu delu tožbenega zahtevka in tožencema naložilo, da morata tožnici solidarno plačati (poleg že prisojenega ji zneska 19.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pravnomočno delno sodbo istega sodišča z dne 2.9.1998, opr. št. P 151/97) tudi zamudne obresti v višini, kot jih priznava Banka Koper za hranilne vloge v DEM na vpogled in ki tečejo od 1.8.1996 dalje do plačila, medtem ko je v ostalem tožničin zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev zavrnilo. O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo, da jih mora tožnica povrniti tožencema v znesku 797.989,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila (po pooblaščencu D. Š.) pritožbo, vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko je tožničino pritožbo, vloženo po pooblaščencu Z. F., s sklepom zavrglo kot prepozno.

Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Sodbo izpodbija po njenih navedbah iz vseh revizijskih razlogov, sicer pa v reviziji obširno povzema dosedanji potek postopka in razloge obeh sodišč za odločitev, ki jim nasprotuje z očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede predmeta oziroma vsebine med tožnico kot posojilodajalko in tožencema kot posojilojemalcema dne 22.6.1996 sklenjene pogodbe ter glede vprašanja pristnosti v tej pogodbi izjavljene volje pogodbenih (sedaj pravdnih) strank - sklicujoč se predvsem na izpovedbo priče odvetnika E. R. kot sestavljalca pogodbe, ki je bila po mnenju tožnice napačno ocenjena. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njeni pritožbi (in posledično s spremembo zavrnilnega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti) oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Sklep sodišča druge stopnje o zavrženju po pooblačencu Z. F. vložene pritožbe kot prepozne pa graja tožnica z navedbo, da ne njej niti Z. F. ni bilo znano, kdaj je prejel sodbo sodišča prve stopnje tožničin pooblaščenec D. Š. Čim je bila slednja vročena tudi Z. F., bi bilo treba šteti pritožbeni rok za vsakega pooblaščenca posebej in ločeno od dneva vročitve sodbe slehernemu izmed obeh pooblaščencev. Zato bi moralo sodišče druge stopnje po mnenju tožnice upoštevati kot pravočasno tudi pritožbo njenega pooblaščenca Z. F. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sodbo je delno utemeljena, revizija zoper sklep pa ni utemeljena.

O reviziji zoper sodbo: Vsebina tožničinih revizijskih navedb in očitkov ne terja preizkusa izpodbijane sodbe v nekem širšem obsegu od tistega, ki ga spričo določbe 371. člena ZPP opravi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti - to je v smeri pravilne uporabe materialnega prava. Tožnica namreč revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP obrazloženo ne uveljavlja, medtem ko zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je že iz tega razloga neupoštevno v reviziji ponovno načeto vprašanje, ali je bila volja tožencev ob sklenitvi pogodbe 22.6.1996 v resnici obremenjena s kakšno napako; sicer pa sodišči prve in druge stopnje niti nista pripisali temu vprašanju odločilnega pomena spričo izrecnega sklicevanja v razlogih sodbe na (le) izpodbojnost z napakami volje pogodbenih strank obremenjenih poslov, ki je sodišče ne more presojati in upoštevati po uradni dolžnosti (obrazložitev na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Kot že rečeno pa je v postopku z revizijo obvezen preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava. Tožnica se je v oporo svojemu zahtevku sklicevala na tožbi priloženo posojilno pogodbo z dne 22.6.1996, po kateri se je s tožencema dogovorila, da jima "s to pogodbo posoja znesek 130.000 DEM v gotovini" in da toženca kot posojilojemalca "potrjujeta prejem tega zneska s podpisom te pogodbe," dalje, da se "posojilo obrestuje po mesečni obrestni meri v višini 3%", da bosta toženca nerazdelno vrnila posojilo s pripadki najpozneje do 31.7.1996 ter da "gredo posojilodajalki za primer zamude plačila še zamudne obresti v višini predpisanih zamudnih obresti, vendar ne manj kot 3% mesečno." Z očitkom tožencema, da po prejemu posojila nista izpolnila pogodbeno prevzetih obveznosti, je tožnica 28.3.1997 vložila zoper njiju tožbo s končnim zahtevkom za nerazdelno plačilo zneska 130.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Splošne banke Koper na dan plačila z obrestmi v višini 3% mesečno od 31.7.1996 dalje do plačila. Glede na ugovor tožencev, da od tožnice nista nikoli prejela posojila v znesku 130.000 DEM, temveč sukcesivno po posamičnih zneskih do dneva sklenitve pogodbe 22.6.1996 v skupni višini le 50.000 DEM (in da je zapis zneska "posojila" v tej pogodbi odraz kumuliranja glavnice s prvotno domnevno dogovorjenimi nedopustno visokimi in med tem nateklimi obrestmi), je tako prišlo v postopku na prvi stopnji do spora o predmetu (obsegu oziroma višini posojila) dne 22.6.1996 sklenjene pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta s tem v zvezi ugotovili, da sta toženca prejela od tožnice posojilo le v znesku (skupno) 50.000 DEM. Gre za dejansko ugotovitev, ki je z revizijo spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uspešno izpodbijati in na katero sta stranki in sodišče ob odločanju v revizijskem postopku vezani. K temu sta sodišči prve in druge stopnje še dodali, da je prišlo pri zapisu pogodbe 22.6.1996 do situacije, ko je tožnica kumulirala glavnico z visoko dogovorjenimi obrestmi, da pogodba, pri kateri predstavljajo "posojilo" zapadli zneski posojil iz drugih pogodbenih razmerij, katerim so bili prišteti zapadli zneski zamudnih oderuških obresti, nima dopustne podlage in da je zato upoštevaje določbo 51. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dne 22.6.1996 sklenjena pogodba nična v delu, ki presega dejanski znesek posojila 50.000 DEM. Pravkar povzeto razlogovanje sodišč prve in druge stopnje pa je že materialnopravne narave, pravilnost katerega bi v postopku z revizijo načelno morala biti podvržena preizkusu. Da v obravnavanem primeru temu ni tako, je posledica trditvene podlage, ki jo je tožnica ponudila v oporo svojemu zahtevku. Tožnica je namreč ves čas med postopkom (in tudi še v reviziji) zatrjevala, da je besedilo posojilne pogodbe z dne 22.6.1996 veren zapis volje pogodbenih strank in med njima soglasnih dejstev ter da predstavlja v pogodbi navedeno posojilo 130.000 DEM znesek denarja, ki ga je izročila tožencema, pri tem pa izrecno zanikala, da bi bile v tem znesku vštete kakršnekoli obresti. To pomeni, da odpade presoja morebitne utemeljenosti tožbenega zahtevka glede glavne stvari v nekem večjem obsegu od zneska tolarske protivrednosti 50.000 DEM (na primer zaradi upravičenosti do vštetja nateklih obresti), saj v oporo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče ugotavljati dejstev, ki jih tožeče stranka ni navajala ali ki jih je celo zanikala (7. člen ZPP). Za materialnopravni sklep o neutemeljenosti tožničinega zahtevka glede glavne stvari - glavnice nad zneskom tolarske protivrednosti 50.000 DEM oziroma (ob upoštevanju s pravnomočno delno sodbo že prisojenega ji zneska tolarske protivrednosti 19.000 DEM) nad zneskom razlike v višini tolarske protivrednosti 31.000 DEM, zadoščajo torej neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da tožnica tožencema ni izročila iz naslova posojila zneska 130.000 DEM, temveč le znesek 50.000 DEM. To pa so hkrati tudi razlogi za zavrnitev tožničine revizije v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka g lede glavne stvari nad zneskom tolarske protivrednosti 31.000 DEM, saj glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tožnica (ob upoštevanju pravnomočno že prisojenega ji zneska) v nobenem primeru ni iz naslova posojila upravičena do povrnitve višjega zneska glavnice (378. člen ZPP).

Glede preostalega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe pa velja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo glavnice v delu, ki presega s pravnomočno delno sodbo tožnici že prisojeni znesek tolarske protivrednosti 19.000 DEM, sta sodišči prve in druge stopnje oprli na ugotovitev, da sta toženca od dejansko sposojenega zneska 50.000 DEM tožnici že vrnila 31.000 DEM in da je bilo glede vračila razlike 19.000 DEM odločeno že z delno sodbo. Zato sta tožnici prisodili le še zamudne obresti (o katerih sledijo razlogi za presojo ustreznosti njihovega obsega v nadaljevanju obrazložitve te odločbe) očitno od zneska ("očitno" namreč zaradi opustitve izrecne navedbe zneska v obsodilnem delu izreka prvostopne sodbe) tolarske protivrednosti 19.000 DEM, ki tečejo od 1.8.1996 dalje do plačila. Ker je bil v pogodbi z dne 22.6.1996 določen trenutek dospelosti tožničine terjatve (31.7.1996), o katerem tudi sicer ni bilo spora med pravdnima strankama, bi bilo mogoče pritrditi razlogovanju sodišč prve in druge stopnje le pod pogojem, da sta toženca zaradi učinkov delne spolnitve v zamudi z vrnitvijo le zneska 19.000 DEM. Vendar za takšno sklepanje ni potrebnih dejanskih ugotovitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje. V njih namreč ni nobenih ugotovitev o času plačila zneska 31.000 DEM tožnici. S tem v zvezi se sodišči prve in druge stopnje sklicujeta le na delno sodbo sodišča prve stopnje z dne 2.9.1998, vendar tudi iz obrazložitve te sodbe ne izhaja kaj drugega kot to, da je tožena stranka po njeni izpovedbi vrnila tožnici štirikrat po 6.500 DEM in še 5.000 DEM (skupaj 31.000 DEM) ter da je tožnica s predloženim potrdilom (priloga A 9 spisa) po drugi strani tudi sama izkazala prejem zneska 1.000 DEM dne 16.4.1997 in zneska 500.000 LIT dne 5.6.1997, priznala pa prejem tudi še zneska 3.500 DEM. Že ugotovitve iz delne sodbe, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, kažejo torej vsaj na okoliščino, da bi toženca utegnila biti ob dospelosti tožničine terjatve iz naslova danega posojila v znesku 50.000 DEM dne 31.7.1996 v zamudi z izpolnitvijo obveznosti vrnitve tedaj še celotnega zneska glavnice (in torej ne le zneska 19.000 DEM), od katerega bi začele teči zamudne obresti. Če je temu tako, pa je treba tudi poznejša delna (sukcesivna) plačila tožencev vračunati po pravilu iz določbe 313. člena ZOR, po kateri se ta obračunavajo tako, da se najprej odplačajo dotlej natekle obresti in šele nato glavnica. Ta določba je sicer dispozitivne narave in zato ne onemogoča tudi drugačnega dogovora pogodbenih strank. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje vsa delna plačila, ugotovljena v skupnem znesku 31.000 DEM, upoštevali v nasprotju z določbo 313. člena ZOR kot odplačilo glavnice - in to brez opore v dejanskih ugotovitvah sodb sodišč prve in druge stopnje o obstoju takšnega dogovora pogodbenih strank. To pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je že glede na doslej obrazloženo narekovalo na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu odločitve o zamudnih obrestih in glavnice za znesek tolarske protivrednosti 31.000 DEM, saj spričo pomanjkanja ustreznih dejanskih ugotovitev zaenkrat ni znano, ali in v kolikšnem obsegu je bila glavnica na račun delnih plačil zmanjšana ter od kakšnega zneska glavnice še tečejo zamudne obresti.

Materialnopravno zmotna pa je končno tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti po višji obrestni meri od priznane tožnici s pravnomočno sodbo. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč prisodili tožnici obresti za ves čas zamude tožencev z izpolnitvijo njune obveznosti (torej od 1.8.1996 dalje) po obrestni meri, določeni kot najvišji dovoljeni po določbah prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR za pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi (t.i. pogodbene obresti), čeprav sta se pogodbeni stranki v pogodbi z dne 22.6.1996 dogovorili v primeru zamude za plačilo zamudnih obresti v "višini predpisanih zamudnih obresti, vendar ne manj kot 3% mesečno" (V. člen pogodbe). To pomeni, da je pogodbena nezvestoba tožencev zaradi neizpolnitve oziroma nepravočasne izpolnitve njune obveznosti ostala nesankcionirana. Res je sicer, da pri pogodbenih obrestih med posamezniki ni dovoljeno preseganje obrestne mere, določene v prvem odstavku 399. člena ZOR in da sodišča ne priznavajo pravnega varstva višjim obrestnim zahtevkom. Vendar je treba opozoriti, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene v zakonu. V danem primeru so predmet presoje slednje, saj ne gre za pogodbene obresti po prvem odstavku 399. člena, temveč za dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi zamude tožencev, kar je v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZOR. Toženca namreč niti ne zatrjujeta, da bi tožnici do zapadlosti njene terjatve karkoli plačala. To pomeni, da sta od dneva zapadlosti nedovoljeno uporabljala tožničin denar. Ker je namen zamudnih obresti tudi v kazenski funkciji, ki naj dolžnika sili k izpolnitvi, in ker ZOR v 10. členu predvideva načeloma svobodno urejanje obligacijskih razmerij, je treba upoštevati kot izhodišče, da morata toženca povrniti zapadli in neplačani znesek glavnice z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki je bila kot najnižja dogovorjena v pogodbi (in ki je kot takšna tudi uveljavljana s tožbenim zahtevkom). Obligatorna omejitev tako dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti iz 2. člena ob sklenitvi pogodbe z dne 22.6.1996 veljavnega Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95) je potrebna le v obsegu, v katerem dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti ta okvir morebiti presega (in še to le pod nadaljnjim pogojem iz 6. člena istega zakona). V sodbah sodišč prve in druge stopnje pa zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča o tem ni potrebnih ugotovitev in bo zato v ponovljenem postopku na prvi stopnji treba opraviti tudi presojo v pravkar nakazani smeri glede skladnosti terjane obrestne mere zamudnih obresti s tedanjo zakonsko limitirano obrestno mero zamudnih obresti, medtem ko drugi napotki za novo sojenje v postopku na prvi stopnji glede na doslej že obrazloženo niso potrebni.

O reviziji zoper sklep: V reviziji zoper sklep smiselno uveljavljan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka z odločitvijo o zavrženju po tožničinem pooblaščencu Z. F. vložene pritožbe kot prepozne ni podan. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožeči stranki začel teči rok za vložitev rednega pravnega sredstva prvi naslednji dan po vročitvi sodbe tožničinemu pooblaščencu D. Š., ki je bila opravljena v skladu z določbami 137. člena ZPP. Rok za vložitev pritožbe je procesni prekluzivni rok. Ti roki imajo lastnost, da tečejo od začetka do izteka zadnjega dne neprekinjeno; ko tak rok enkrat začne teči - kar se je v danem primeru zgodilo že z vročitvijo enemu izmed obeh pooblaščencev v skladu z drugim odstavkom 137. člena ZPP kot prvemu, ki mu je bila sodba vročena - njegovega teka ni mogoče zadržati, pretrgati ali ga kakorkoli podaljšati ne z dejanjem strank niti sodišča; tudi ne s poznejšo vročitvijo sodbe še drugemu izmed obeh pooblaščencev iste stranke. Zato je bilo treba tožničino revizijo zoper sklep po obrazloženem zavrniti kot neutemeljeno (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).