Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da mu je škoda na poljščinah in sadnem drevju sploh nastala in da naj bi jo povzročili lovci, ter tudi ne, da se je konj poškodoval na način, kot ga je zatrjeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo člani tožene stranke povzročili med protipravnim lovom v času lovopusta na tožnikovem zemljišču, ter škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe konja, ki naj bi se zaradi streljanja lovcev splašil. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pri čemer naj v ponovnem postopku izvede vse v tožbi in pritožbi predlagane dokaze. V reviziji se sklicuje na pritožbene navedbe in predlaga vrhovnemu sodišču, naj jih šteje za sestavni del revizije. Sicer pa trdi, da je sodišče med postopkom zmotno razlagalo 220. člen ZPP. Zmotno je ravnalo, ko je zaslišalo prav vse člane tožene stranke ter njihove izjave upoštevalo kot nepristranske, večino dokazov, ki jih je predlagal tožnik, pa ni izvedlo. Posebej predlaga, da mora sodišče zaslišati še A. in J. K., ki bi lahko kaj več povedala o poteku komercialnega lova dne 12.02.1994. Sodišče mora izvesti tudi dokaz z izvedenci, tako glede vedenja konjev, kot tudi glede škode na sadnem drevju in poljščinah. Končno še dodaja, da je dne 08.11.1997 prišlo do novega škodnega dogodka, ko je bil tožnik zopet pregnan z lastnih njiv.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še vedno uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v reviziji sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je iz večine njegovih trditev mogoče sklepati, da v okviru tega revizijskega razloga v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči druge in prve stopnje sta med postopkom ugotovili naslednje: - lovci niso lovili v predelu reke proti hišam, kjer so njive; - predložene fotografije se ne nanašajo na obravnavani škodni dogodek; - izvedenec škode ni videl, v mnenju, ki ga je predložil tožnik, izkazuje le to, kar mu je tožnik sam povedal; - konj se je poškodoval tako, da sta se dva konja spopadla in je en ranil drugega.

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo dokazno oceno z izpovedmi prič, od katerih je dve, ki jima je pripisalo največjo težo, predlagal sam tožnik (D. L. in P. V.). Prvostopenjsko sodišče od s strani tožnika predlaganih prič ni zaslišalo le tožnikovega sina. Na pritožbeni ugovor, da je bil s tem kršen 220. člen ZPP, je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, da te kršitve ni bilo. Pravilna je ugotovitev, da sodišče samo presodi, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne.

Ostali ugovori tožnika posegajo izključno v ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo prvostopenjsko dokazno oceno o zatrjevani škodi na poljščinah in sadnem drevju ter poškodbi konja. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da mu je škoda na poljščinah in sadnem drevju sploh nastala in da naj bi jo povzročili lovci, ter tudi ne, da se je konj poškodoval na način, kot je zatrjeval tožnik.

Ker izpodbijanje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP), revizijskih ugovorov v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati. Enako velja za tožnikove predloge, s katerimi želi doseči dopolnitev dejanskega stanja. Tudi ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po navedeni določbi ZPP ni revizijski razlog.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo drugih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), je ta revizijski ugovor v celoti zavrnilo.

Sklicevanje tožnika na pritožbene navedbe v revizijskem postopku prav tako ni upoštevno. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga sme stranka vložiti, če so izpolnjeni pogoji iz 382. in naslednjih členov ZPP. Gre za pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo. Razlogi, iz katerih se sme izpodbijati takšna odločba, in pooblastila vrhovnega sodišča, ko odloča o tem pravnem sredstvu, so zato omejena in drugačna od razlogov, ki jih lahko stranka uveljavlja v pritožbenem postopku.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da je bilo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge in prve stopnje sta vsebinsko ugotovili, da tožnik med postopkom ni uspel dokazati obstoja vzročne zveze med lovom in zatrjevano škodo. Če pa med njima ni bilo vzročne zveze, tudi odškodninske obveznosti tožene stranke ne more biti. Obstoj vzročne zveze mora dokazati tisti, ki uveljavlja odškodninsko odgovornost nasprotne stranke (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Revizija tako ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Na koncu revizije dodana pripomba, da je med tem prišlo do novega škodnega dogodka, ki naj bi ga prav tako povzročili lovci, za odločitev v tem odškodninskem sporu ni pravno pomembna.