Jedro

Določbe o prevzemu preostalih nepremičnin v razlastitvenem postopku ni mogoče uporabiti v postopku ustanovitve služnosti v javno korist – ko se na delu parcele ustanovi služnost in ne gre za spremembo lastnine, ampak za njeno omejitev s služnostjo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revidentka) zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9. 7. 2009, in 3. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 26. 9. 2009. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v korist služnostnega upravičenca Elektro X zaradi izgradnje kablovoda 110 kV ... obremenil s trajno služnostjo v javno korist nepremičnine, pri katerih je vpisana lastninska pravica na ime revidentke, v tam navedenem obsegu. Poleg tega je odločil, da pridobi služnostni upravičenec služnost z dnem izdaje odločbe, pritožba pa ne zadrži izvršitve. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, zavrnila tudi revidentkino zahtevo za odkup neprizadetih nepremičnin (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijanih odločb ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zavrača revidentkin očitek, da ji ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, saj je imela ves čas možnost sodelovanja v postopku. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati dejstvo, da ji tožena stranka odgovora služnostnega upravičenca na njeno pritožbo ni vročila. Upravni organ je ustrezno utemeljil tudi razloge, ki so terjali hitro izvedbo postopka (104. člen Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1). Glede zahteve po odkupu preostalega dela nepremičnin pa poudarja, da gre za ustanovitev služnosti, ki v lastninsko upravičenje posega v najmanjši možni meri, in odločitev o prevzemu v last preostalih nepremičnin v postopkih ustanovitve služnosti že po naravi stvari ni mogoča. Revidentka bo lahko uveljavljala zmanjšano vrednost zemljišč v postopku določitve odškodnine. Zavrača tudi ugovore v zvezi s priglašenimi stroški, priznanimi na podlagi 105. člena ZUreP-1, saj revidentka do povračila stroškov ni bila upravičena.

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo izpodbija zaradi kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja le, da je ta neutemeljena, ter predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena, ker izpolnjuje pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentka je kot pomembno pravno vprašanje izpostavila vprašanje upravičenosti zahteve za odkup celotnih zemljišč, na katerih delih se prisilno ustanavlja služnost. 7. ZUreP-1 v 110. členu med drugim določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno omeji s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje (prvi in drugi odstavek). Glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, pa sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1 določa, da se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi. V zvezi z razlastitvijo prvi odstavek 99. člena ZUreP-1 določa, da če razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil v tem primeru revidentkin zahtevek za prevzem (preostalih) nepremičnin po prvem odstavku 99. člena ZUreP-1 pravilno zavrnjen. V obravnavani zadevi je bila namreč ustanovljena služnost v javno korist na zemljiščih, ki so v lasti revidentke, torej ne gre za razlastitev, ta je namreč odvzem lastninske pravice. Zemljišča so ostala v revidentkini lasti, obremenjena so le s služnostno pravico služnostnega upravičenca. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča kljub temu, da ZUreP-1 v sedmem odstavku 110. člena v zvezi z ugotavljanjem dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, napotuje na smiselno uporabo določb, ki se nanašajo na razlastitev, te določbe (99. člena ZUreP-1) v obravnavani zadevi v postopku ustanavljanja služnosti v javno korist ni mogoče niti smiselno uporabiti. Kot že pojasnjeno, v obravnavani zadevi ne gre za spremembo lastnine, ampak za njeno omejitev s služnostjo. Od služnostnega upravičenca pa ni mogoče – niti po Stvarnopravnem zakoniku - zahtevati odkupa zemljišč namesto predlagane ustanovitve služnosti, še manj pa, da prevzame v last (preostali) del nepremičnine, na delu nepremičnine, ki ga potrebuje, pa lastninske pravice nima, saj ta ostane dotedanjemu lastniku (temveč ima le služnost).

9. Revidentka bo lahko v nepravdnem postopku v okviru odločanja o odškodnini, ki po osmem odstavku 110. člena ZUreP-1 obsega zmanjšano vrednost nepremičnine, ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček, uveljavljala tudi eventualno zmanjšanje vrednosti preostalega dela zemljišča. 10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in dovolj argumentirano obrazložilo, zakaj tožbo zavrača, zato tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

11. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb upravnega postopka - navedbe glede onemogočenega sodelovanja revidentki v postopku in neopravljene vročitve odgovora na njeno pritožbo. Za razliko od pritožbe, s katero se lahko izpodbija tudi pravilnost postopka izdaje upravnega akta (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ta ugovor ne more biti predmet revizije, kajti revizijo se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (85. člen ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča je na te ugovore, ki jih je revidentka uveljavljala že v tožbi, pravilno in v celoti odgovorilo že sodišče prve stopnje.

12. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori glede nujnosti postopka (104. člen ZUreP-1), da je ta postopek revidentko procesno bistveno prikrajšal, zanj pa ni bilo podlage. Služnostni upravičenec je razloge za hitro izvedbo postopka, ki ga zakon v določenih primerih in pod določenimi pogoji posebej dopušča, utemeljil v vlogi z dne 30. 12. 2008 (ki je bila posredovana tudi revidentki in je na njo podala odgovor). Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče tako tožene stranke kot sodišča prve stopnje, da je z navedbami izkazal utemeljenost nujnega postopka. Gre namreč za poseg oziroma namen iz prvega in drugega odstavka 93. člena ZUreP-1, razlog izbire in potrebe uporabe nujnega postopka pa je bil v prej navedeni vlogi dodatno obrazložen in utemeljen, kot to zahteva prvi odstavek 104. člena ZUreP-1. Na to se je v obrazložitvi oprlo tudi sodišče prve stopnje, ko se je sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe. Le kot dodaten argument glede v vlogi zatrjevane potrebe po izgradnji pa je navedlo, da je to dejstvo v javnosti že dalj časa (splošno) znano ter dodalo še naslov spletne strani. V zvezi z izkazovanjem potrebe po hitrem postopku se tako ni oprlo le na navedeno spletno stran. Sam javni interes za izgradnjo pa je izkazan že s sprejetjem državnega lokacijskega načrta za kablovod (Ur. l. RS, št. 36/2007), zato so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da nov kablovod za .... ni (nujno) potreben.

13. Glede stroškov v zvezi z razlastitvenim postopkom sodišče prve stopnje v odločitev ni posegalo. Revidentki so tako bili priznani stroški postopka, kot jih je priglasila (v odgovoru na predlog dne 9. 12. 2008) v celotni priglašeni višini, in ne navaja, da ji ne bi bili priznani vsi stroški. Zato se tudi revizijsko sodišče ni opredeljevalo do revidentkinih pravnih naziranj v zvezi s stroški.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, revidentka na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.