Jedro

Tožniku je delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi neopravičenih izostankov z dela, prenehalo šele naslednjega dne po vročitvi odpovedi, saj se je do vročitve odpovedi vrnil na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je med strankama prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 24. 5. 2007 dne 1. 10. 2009 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 24. 7. 2009 do 30. 9. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, razen nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 29. 9. 2009 ter da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi med strankama z dne 24. 5. 2007, na ponoven poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 1. 10. 2009 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo razsodilo popolnoma nasprotno kot v prvem sojenju v sodbi opr. št. Pd 335/2009, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče ugotavlja, da je med strankama prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 24. 5. 2007 in sicer z dnem 1. 10. 2009, tožnikov tožbeni zahtevek pa zavrnilo v celoti. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 11. (pravilno: 111.) člena ZDR, ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo in je o razlogih svoje odsotnosti ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče celo za razliko od same tožene stranke ugotavlja, da je zakonski stan po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR vendarle izpolnjen in sicer za čas po izteku kolektivnega dopusta in traja več kot pet zaporednih dni. Sodišče namreč ugotavlja, da se tožena stranka, kljub evidentni neupravičeni odsotnosti z dela tožnika vse od 24. 7. 2009 dalje šele 16. 9. 2009 seznanila s tožnikovo neupravičeno odsotnostjo z dela in 29. 9. 2009 odpoved podala znotraj z zakonom določenega prekluzivnega roka. Tožnik se s takšnim odločitvijo in obrazložitvijo ne strinja in meni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in tožnik je toženi stranki dne 23. 7. 2009 sporočil (vodji B.I.), da bo z dnem 24. 7. 2009 dalje v bolniškem staležu. Dolžnost delavca je, da do konca meseca (torej najkasneje do 5. 8. 2009) delodajalcu predloži bolniške liste, kar pa tožnik ni storil. V kolikor bi delodajalec menil, da gre za kršitev iz 3. alinee 1. odstavka 11. (pravilno: 111.) člena ZDR, bi moral nemudoma pričeti s postopkom odpovedi, vendar pa je to storil šele krepko po poteku 30-dnevnega roka in sicer šele 10. 9. 2009 z vročitvijo dokumentacije s strani vročevalca, sama odpoved pa je bila tožniku vročena šele 29. 9. 2009. Tožena stranka je tožniku odpoved podala zaradi neupravičene odsotnosti z dela že od 24. 7. 2009 in ne šele od konca kolektivnega dopusta v tovarni v .... V tem postopku je sodišče jasno ugotovilo, da je tožnik pravočasno obvestil delodajalca, da bo do nadaljnjega na bolovanju. Odveč je od tožnika pričakovati, da bo pri tem lahko tudi prognoziral do kdaj bo bolniška odsotnost trajala, posebej, če zdravnika še ni obiskal. Res je, kot navaja višje sodišče v sklepu opr. št. Pdp 583/2010, da bi moral tožnik poskrbeti, da pošlje toženi stranki obvestilo zdravnika, da je na bolovanju. Iz določb ZZVZZ izhaja, da mora delavec delodajalcu vsak konec meseca posredovati obvestilo o začasni odsotnosti z dela in sicer najkasneje do 5. v mesecu. Nedvomno tega tožnik ni storil, je pa to za delodajalca jasen znak, da delavec svojih dolžnosti ne izpolnjuje, njegova odsotnost za nazaj je (še) neupravičena in bi moral nemudoma ukrepati, zaznati sum kršitve z obdolžitvijo in vabilom na zagovor. V konkretnem primeru je bil seznanjen s kršitvijo delavca najkasneje 6. 8. 2009 in je imel dovolj časa, da izpelje obdolžitev in zagovor iz odpovednih razlogov, za kar ima 30 dni časa. Ker je tožena stranka takšno ravnanje tožnika tolerirala polna dva meseca, je očitno, da je zamudila prekluzivni 30-dnevni rok. Ni se mogoče strinjati s trditvami tožene stranke in tudi ne z argumentacijo sodišča, da se je tožena stranka šele na zagovoru seznanila z razlogi za odpoved, zato je odpoved pravočasna. Temu bi lahko sledili le v primeru, da bi bil tožnik na zagovor povabljen nemudoma, sicer razlogov za izredno odpoved ni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zmotne so pritožbene trditve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 29. 9. 2009, prepozna. Po določbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri vprašanju kdaj delodajalec ugotovi razlog, gre za dejansko vprašanje, kar pomeni, da je delodajalec lahko seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca (2. odstavek 83. člena ZDR) in zagovor je zadnji možni čas, ko delodajalec ugotovi razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravočasnostjo odpovedi je sodišče prve stopnje po zaslišanju vodje kadrovske službe ugotovilo, da bi tožnik moral v primeru odsotnosti zaradi bolezni potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela dostaviti toženi stranki do 5. 8. 2009 za čas od 24. 7. 2009 do konca meseca julija in ker ga ni, v oddelku obračuna plač niso vedeli kako naj plačo obračunajo. V prvi polovici avgusta so torej pričeli ugotavljati razloge za tožnikovo odsotnost z dela, vendar pri tem niso bili uspešni, zato so tožnika dne 27. 8. 2009 pisno pozvali naj sporoči, če je še vedno v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč sklep pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožena stranka tedaj še ni vedela o razlogih tožnikove odsotnosti z dela. Ker tožnik na poziv ni odgovoril, mu je tožena stranka poslala pisno obdolžitev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor dne 7. 9. 2009. Na zagovoru dne 16. 9. 2009 se je tožnik skliceval na bolniški stalež, ki pa ga ni dokazal in tudi drugače svojega izostanka ni upravičil. To pomeni, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da se je toženka šele 16. 9. 2009 seznanila s tožnikovo neupravičeno odsotnostjo z dela in je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009 podana znotraj zakonsko določenega prekluzivnega roka, torej pravočasno. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 111. člena ZDR), konkretno, da ni do 5. 8. 2009 dostavil bolniških listov za čas odsotnosti, temveč neupravičeno odsotnost z dela (3. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), zato so pritožbene navedbe, da se je tožena stranka že 6. 8. 2009 seznanila s kršitvijo tožnika, ker ni predložil potrdila o bolniškem staležu in bi morala nemudoma ukrepati, neutemeljene. Odpovedni razlog je namreč neupravičeno odsotnost z dela in ne dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil in obveznost obveščanja, obe v zvezi z opravičilom odsotnosti z dela, kar zmotno zatrjuje pritožba.

Po določbi 4. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 18/92 – Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) 2. odstavka 9. člena Konvencije. Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) 2. odstavka 9. člena v zvezi z 1. odstavkom 8. člena Konvencije. Delavec torej lahko obstoj resnega obstoja za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (npr. bolniški list), bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost upravičuje (npr. da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen in na delodajalcu je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena. Tožnik je po 24. 7. 2009 ostal doma in preko sodelavca vodjo obvestil, da je v bolniškem staležu. Vodja je tako domneval, da gre za le krajšo odsotnost tožnika, vendar se tožnik tudi po kolektivnem dopustu (ki je trajal en teden v začetku avgusta 2009) k toženi stranki na delo ni vrnil. Ker je bilo tožnikovo obvestilo preko sodelavca le pavšalno, se ni moglo šteti za obvestilo v smislu 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, kakor je že ugotovilo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 583/2010 z dne 1. 7. 2010. Če bi bilo obvestilo resno, bi tožnik moral predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, kar pa ni storil. Tožnika tako od vključno od 24. 7. 2009 do vključno 18. 9. 2009 ni bilo na delo, svojo odsotnosti pa ni upravičil. Tako je izpolnjen zakonski pogoj po določbi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih svoje odsotnosti pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, kar velja za konkretni primer. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaključilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v nadaljnjem dokaznem postopku primerno pojasnila, da je bilo tožnikovo ravnanje takšno, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj se tožnik na telefonske klice tožene stranke sploh ni odzival, prav tako se ni odzival na poslan poziv z dne 27. 8. 2009 (B1), da naj svojo odsotnost upraviči in je prišlo do porušenja potrebnega zaupanja in medsebojnih odnosov.

Po določbi 2. odstavka 111. člena ZDR preneha pogodba o zaposlitvi med strankam v primerih iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela pod pogojem, da se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Ker se je tožnik 21. 9. 2009 vrnil nazaj na delo, je pogodba o zaposlitvi med strankama prenehala naslednjega dne po vročitvi odpovedi, to je 1. 10. 2009, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).