Jedro

Odločba, s katero je dan denacionalizacijskemu upravičencu, po postopku lastninskega preoblikovanja, položaj stranke po vpisu pravne osebe, ki se preoblikuje, v register, ni nična iz razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP/99, saj zato ni objektivno neizvršljiva, ker je postopek lastninskega preoblikovanja pravnomočno končan.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 29. 7. 2002 se odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti izrekla za nično 2. točko odločbe Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, z dne 23. 11. 1999. Z navedeno odločbo je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj v 1. točki ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, z dne 28. 6. 1999 odpravilo, v 2. točki pa AA in BB priznalo lastnost stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja AAA. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je odločbo izrekla za nično, ker je ugotovila, da je bil pred izdajo odločbe z dne 23. 11. 1999, dne 29. 12. 1994 med vlagateljema zahteve kot denacionalizacijskima upravičencema in podjetjem AAA kot zavezancem za vračilo premoženja sklenjen pisni sporazum o izločitvi določenih nepremičnin in opreme iz lastninskega preoblikovanja. V sporazumu opredeljene nepremičnine so zavarovane s sklepom Okrajnega sodišča v A, Nz 839/93 z dne 6. 1. 1995. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 112/97 z dne 16. 10. 1997 je ministrstvo ocenilo, da se v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij odloča tudi o pravicah denacionalizacijskih upravičencev, ki so svoj zahtevek pravilno zavarovali in jim je zato v teh postopkih treba priznati položaj stranke. Ministrstvo pa je prezrlo, da je bil v času izdaje odločbe 23. 11. 1999 postopek lastninskega preoblikovanja podjetja AAA že pravnomočno končan. Odločba, s katero je bilo podjetju izdano soglasje za vpis v sodni register, je bila izdana 24. 7. 1996, podjetje pa 23. 10. 1996 vpisano v sodni register. Izrek odločbe, s katerim je bila AA in BB priznana lastnost stranke v postopku, ki je bil pred tem že pravnomočno končan, zato objektivno ni izvršljiv in je ničen po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/99). Skladno s 1. in 3. odstavkom 280. člena ZUP je tožena stranka 2. točko odločbe z dne 23. 11. 1999 izrekla za nično.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi ni pravilno in ni v skladu z zakonom. Glede na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-147/93 z dne 19. 1. 1995 in U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994, gre v postopkih lastninskega preoblikovanja upravičencem do denacionalizacije položaj stranke v upravnem postopku. Tožeča stranka je ta svoj status zahtevala v lastninskem preoblikovanju že leta 1994, pa ji je Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo status stranke trikrat zavrnila (zadnjič s sklepom 28. 6. 1999), odločitev prvostopnega organa pa je tožena stranka, takrat Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj vsakič odpravila in z odločbo z dne 23. 11. 1999 sama o statusu tožeče stranke odločila. Ne glede na to, da je postopek lastninskega preoblikovanja pravnomočno končan, ima tožeča stranka lahko status stranke v postopku, saj ima zoper odločbo o lastninskem preoblikovanju možnost vložiti izredno pravno sredstvo, kar izhaja iz obrazložitev odločb Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. S tem, da tožeči stranki ni bila priznana pravica biti stranka v postopku, je bila storjena kršitev 9. točke 249. člena ZUP, kar je razlog za obnovo postopka. Da ima tožeča stranka položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja, izhaja tudi iz dejstva, da ji je Agencija dne 15. 2. 2000 vročila odločbo za izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja AAA in ji s tem naknadno priznala položaj stranke v postopku. Status stranke v postopku je tožeči stranki posredno priznan tudi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. ... z dne 10. 7. 2002, s katero to sodišče odreja, da mora tožena stranka vlogo tožeče stranke z dne 29. 2. 2000 obravnavati kot predlog za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja AAA. Kot odgovor na sodbo Upravnega sodišča pa je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, v kateri pa nepravilno navaja ZUP/99 kot pravno podlago za svojo odločbo, saj iz sodbe Upravnega sodišča nedvoumno izhaja, da je celotno zadevo potrebno obravnavati na podlagi ZUP/86, po določbi 324. člena ZUP/99. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe ter navaja, da iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 112/97 z dne 16. 10. 1997 izhaja, da so denacionalizacijski upravičenci stranke v postopku lastninskega preoblikovanja v vseh podjetjih, kjer se podržavljeno premoženje vrača z vzpostavitvijo lastninskega deleža na družbenem premoženju. Ker pa je tožeča stranka s podjetjem AAA sklenila sporazum, so bile nepremičnine ter oprema iz postopka lastninskega preoblikovanja izločene, tako da to premoženje ni bilo vključeno v premoženje, ki se je lastninsko preoblikovalo. Tožeča stranka zato nima pravne podlage, da postane stranka v postopku. Dejstvo torej je, da v premoženju, ki se je lastninilo, ni več premoženja, na katerem bi tožeča stranka lahko bila nosilka pravic in obveznosti iz upravnega postopka. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom AAA na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Ničnost je izredno pravno sredstvo, ki jo mora vselej upoštevati organ po uradni dolžnosti, zaradi nepravilnosti, ki so v zakonu taksativno, kot absolutni ničnosti razlogi naštete. Uveljavljanje ničnostnih razlogov je časovno neomejeno, zato je mogoče odločbo, v kateri je takšna nepravilnost, vsak čas izreči za nično, ob uporabi postopkovnih pravil in razlogov, ki so ob odločanju v postopkovnem predpisu določeni. Ker gre za izredno pravno sredstvo, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja nepravilni uporabi določbe 324. člena ZUP/99 (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00), saj v postopku za izrek odločbe za nično, ni mogoče šteti, da se je postopek začel že z začetkom postopka lastninskega preoblikovanja. Vendar vprašanje uporabe ZUP/86 ali ZUP/99 v obravnavanem primeru ni bistveno, saj je uporabljeni razlog v obeh postopkovnih predpisih po vsebini enak.

Sporno v obravnavani zadevi je predvsem, ali je ničnostni razlog podan. Po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da navajani razlog v obravnavani zadevi ni podan. Iz prakse Ustavnega sodišča (Up 112/97 z dne 16. 10. 1997) izhaja, da je denacionalizacijski upravičenec stranka v postopku lastninskega preoblikovanja vseh podjetij, pri katerih se vrača premoženje z vzpostavitvijo lastninskega deleža na družbenem kapitalu, iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 617/02 z dne 18. 7. 2003 pa izhaja, da ima položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja tudi denacionalizacijski upravičenec, ki zahteva nepremičnine v naravi in je bilo zahtevano premoženje izločeno ter ni obseženo v otvoritveni bilanci (kot naj bi bilo v primeru tožeče stranke glede na navedbe tožene v odgovoru na tožbo). Navedeno pomeni, da sodna praksa denacionalizacijskim upravičencem položaj stranke priznava, ne glede na obliko denacionalizacije. Razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP/99 je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe. Neizvršljivost je lahko pravna ali pa dejanska. V obravnavani zadevi je dan tožniku procesni položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanje, zato je potrebno presojati možno neizvršljivost take odločitve iz vidika procesnih pravil ZUP, ki se v postopkih lastninskega preoblikovanja uporabljajo. V tem pogledu razlagovanje tožene stranke o obstoju ničnostnega razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP/99 ne vzdrži pravne presoje. Položaj stranke daje subjektu v upravnem postopku pravico ali dolžnost sodelovanja do pravnomočnosti, in tudi kot pravico do udeležbe v okviru postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi. Odločbe o priznanju statusa stranke zato ni moč šteti za objektivno neizvršljive, ker je bil postopek, v katerem je stranka pridobila lastnost stranke, že pravnomočno končan ob odločitvi o spornem statusu. Tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da neizvršljivost odločbe - kot ničnosti razlog, ne more temeljiti na pravnomočnosti lastninskega preoblikovanja podjetja AAA, saj ima tožeča stranka kot stranka možnost, da sodeluje v vseh fazah upravnega postopka. Pravnomočnost odločbe, torej ne v pravnem in ne v dejanskem smislu ni razlog za nemožnost izvršitve odločitve, da se tožniku in AA v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja AAA prizna status stranke.

V obravnavani zadevi je bil z odločbo priznan status stranke tožniku in AA, tožbo pa je vložil le tožnik. Ker je glede na podatke iz izpodbijane odločbe in ostalih odločb iz upravnega spisa šteti tožnika in AA za enotna in materialna sospornika, je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, kot je tožnik predlagal. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka ter 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).