Jedro

Predlagana začasna odredba je očitno neprimerna in z njo tožnik ne more doseči namena zavarovanja svoje terjatve. Z nasprotno tožbo je namreč od tožencev zahteval, da mu parceli prepustijo v trajno last in posest. S predlagano začasno odredbo pa predlaga sodišču, da tožencem prepove obremenitev in odtujitev obeh parcel do pravnomočne rešitve spora, pri čemer pa iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da sta parceli družbena lastnina z vknjiženo pravico uporabe na tožnika. To pomeni, da s predlagano začasno odredbo tožnik ne more doseči namena zavarovanja svoje terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeno stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predloge tožnika z dne 18. 6. 2015 za izdajo začasne odredbe, da se tožencem v tej zadevi prepove obremenitev in odtujitev zemljišč s parc. št. 3/22 in 3/23 k. o. ..., do pravnomočne rešitve spora ter za izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 3/22 in 3/23 k. o. ... in zavrglo predlog tožnika za izbris zaznambe spora P 40/2000 Okrajnega sodišča na Jesenicah pri navedenih nepremičninah.

2. Tožnik je proti temu sklepu vložil pravočasno pritožbo, v kateri predlaga razveljavitev sklepa in ponovno presojo zadeve. Poudarja, da se predlog za izdajo začasne odredbe vsebinsko nanaša na izdajo začasne odredbe na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2559/2014 z dne 10. 12. 2014, ki je sodišče v izpodbijanem sklepu ni niti omenilo. Neodvisno od tega pa je predlog za izdajo začasne odredbe zgolj podrejeni zahtevek v predmetni nasprotni tožbi. Sicer pa toženci v dolgotrajnem, osemnajstletnem pravdanju niso uspeli dokazati svojega lastništva nad obravnavanimi nepremičnimi. Pritožnik se sprašuje, na kakšen način naj vendarle pride do posesti parcel, ki jih je pridobil na podlagi veljavne kupoprodajne pogodbe.

3. Toženci, razen tretje toženke, so vložili odgovore na pritožbo, predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopkih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, sodišče ugotavlja obstoj pogojev po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče izda začasno odredbo, če upnik (v obravnavanem primeru tožnik) izkaže za verjetno obstoj terjatve ter hkrati še eno izmed treh alternativno predvidenih predpostavk, to je bodisi obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga oprlo na ugotovitev, da pritožniku ni uspelo verjetno izkazati nobene od zgoraj naštetih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pravilnim razlogom sklepa še dodaja, da je predlagana začasna odredba očitno neprimerna in z njo tožnik ne more doseči namena zavarovanja svoje terjatve. Z nasprotno tožbo je namreč od tožencev zahteval, da mu parceli 3/22 in 3/23 k. o. ... prepustijo v trajno last in posest. S predlagano začasno odredbo pa predlaga sodišču, da tožencem prepove obremenitev in odtujitev obeh parcel do pravnomočne rešitve spora, pri čemer pa iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da sta parceli družbena lastnina z vknjiženo pravico uporabe na tožnika. To pomeni, da s predlagano začasno odredbo tožnik ne more doseči namena zavarovanja svoje terjatve. Sklicevanje pritožbe na odločitev VSL v zadevi II Cp 2559/2014 z dne 10. 12. 2014 je nepotrebno, saj ta odločitev v ničemer ne vpliva na presojo pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Zato ni podlage za pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče pri odločanju vsaj opredeliti do te odločbe.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo tudi o predlogu tožnika za izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve obeh zgoraj navedenih parcel, ki naj bi bil sestavni del predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu prekoračen tožnikov predlog, ki ga je ta podal v nasprotni tožbi in vlogi z dne 30. 9. 2015. Vendar pa sodišče druge stopnje pazi na takšno prekoračitev samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sicer pa so razlogi sodišča za odločitev o zavrnitvi predloga v tem delu pravilni in jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

8. S predlagano začasno odredbo je tožnik zahteval tudi izbris zaznambe spora pri parc. št. 3/22 in 3/23 k. o. ..., ki je bi zaznamovan v zemljiški knjigi na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah P 40/2000 z dne 22. 5. 2000. Tožnik nima prav, ko v pritožbi smiselno uveljavlja,da bi moralo prvostopenjsko sodišče izbrisati zaznambo spora že na podlagi obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe ter na podlagi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2559/2014, s katero je pritožbeno sodišče odločilo v korist pritožnika in spremenilo sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah P 40/2000 z dne 9. 4. 2014. Pritožniku je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da morajo biti za izbris zaznambe spora izpolnjeni pogoji in izpeljan postopek po določbah 84. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo, ker je pravica do povračila stroškov v zvezi z izdajo začasne odredbe odvisna od odločbe o glavni stvari.