Jedro

Davčne obveznosti, ki bi sicer absolutno zastarale in jih iz tega razloga v postopku davčne izvršbe ni več mogoče prisilno izterjevati, se še vedno lahko poplačajo, vendar pa le v sodni izvršbi na nepremičnino in pod pogojem, da so zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini in da je bil za njihovo izterjavo še pred potekom zastaralnega roka že vložen predlog za izvršbo.

Očitke, da je 126.a člen ZDavP-2 neustaven in praktično izničuje pomen absolutnega zastaranja ter je v nasprotju z Ustavo RS ter v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in s pravno predvidljivostjo, višje sodišče zavrača kot neutemeljene, saj je izjema iz 126.a člena ZDavP-2, ki dopušča možnost poplačila zastaranih, a predhodno s hipoteko zavarovanih davčnih obveznosti v sodni nepremičninski izvršbi, zakonsko določena in že zato ne more biti pravno nepredvidljiva in po mnenju višjega sodišča tudi ne posega v načelo enakosti in v pravico do sodnega varstva. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja obveznosti, temveč z zastaranjem preneha le pravica zahtevati njeno izpolnitev. Temeljno materialnopravno upravičenje upnika torej še vedno obstaja, kar pomeni, da se še vedno poplačuje obstoječa dolžnikova davčna obveznost, za katero zakon izrecno določa izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka oziroma izjemo od prenehanja pravice do izterjave.

Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek, denarne kazni in globe in stroški tega postopka.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se zavrže, pritožba zoper II. in del III. točke izreka, kolikor so dolžniku v plačilo naloženi upnikovi stroški ugovornega postopka, pa se zavrne in se sklep v tem obsegu potrdi potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoroma po izteku roka se delno ugodi in se izvršba na podlagi seznama izvršilnih naslovov DT 4935-000/2019-1 12-720-15 z dne 11. 4. 2019 ustavi za del glavnice, kolikor presega znesek 36.608,37 EUR, in zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov glavnic do plačila.

II. V preostalem delu se ugovora po izteku roka zavrneta.

III. Dolžnik je upnici dolžan povrniti stroške ugovornega postopka v višini 1.575,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Višji stroškovni zahtevek upnice se zavrne.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru po izteku roka v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je zoper dolžnika 16. 4. 2019 vložil predlog za izvršbo na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT 4935-000/2019-1 z dne 11. 4. 2019. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 8. 5. 2019, ki je postal pravnomočen s sklepom o ugovoru z dne 20. 2. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 725/2020 z dne 8. 7. 2020. 7. Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve, sodišče pa zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ). Tudi ugovor po izteku roka mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Dolžnik je pri ugovoru po izteku roka omejen z uveljavljanjem le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej z uveljavljanjem razlogov, ki njegovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.1

8. Dolžnik je 3. 12. 2020 in 2. 3. 2021 vložil dva ugovora po izteku roka, v katerih je podal tri bistvene ugovorne razloge, in sicer 1. zastaranje terjatve, 2. neizkazanost, da je upnik obveznosti ob delnih plačilih zapiral v skladu s tretjim odstavkom 93. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2), in 3. uspeh s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine ter izdaja nove odločbe, po kateri je bil dolžnik ob upoštevanju plačil in zastaranja dolžan le še 87,70 EUR, kar je tudi že plačal. Upnik je v odgovoru na ugovora delno pritrdil dolžnikovim navedbam glede zastaranja in ob sklicevanju na 126.a člen ZDavP-2 vztrajal pri izvršbi na nepremičninah dolžnika samo še za glavnico v skupnem znesku 36.608,37 EUR ter za stroške izvršilnega postopka. Ostale dolžnikove navedbe iz ugovorov po izteku roka pa je upnik obrazloženo prerekal. 9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano I. točko izreka sklepa ugovorom dolžnika delno ugodilo tako, da je izvršbo ustavilo za del glavnice, kolikor presega znesek 36.608,37 EUR, in za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov glavnic do plačila.

10. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik za pritožbo v tem obsegu nima pravnega interesa in da je pritožba v tem delu zato nedovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravni interes je oziroma pravovarstvena potreba je osnovna predpostavka vsake pritožbe in je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. S I. točko izreka sklepa je sodišče dolžnikovim ugovorom delno ugodilo in izvršbo delno ustavilo (glede glavnice, kolikor presega 36.608,37 EUR, in glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice), kar pomeni, da se dolg v tej višini od dolžnika več ne bo izterjeval, taka odločitev pa je dolžniku v korist in ugodnejše rešitve ne more doseči oziroma svojega pravnega položaja v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati.

11. Z izpodbijano II. točko izreka sklepa, torej v delu, ki se nanaša na vodenje in opravo izvršbe za glavnico v znesku 36.608,37 EUR in za stroške tega postopka s pripadki, pa je sodišče prve stopnje dolžnikove ugovorne navedbe zavrnilo kot neutemeljene. Višje sodišče odločitev v tem delu sprejema kot materialnopravno pravilno.

12. Ugovor zastaranja terjatve v delu, kolikor še niso bile poplačane, dolžnik temelji na šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, po katerem ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (absolutno zastaranje). Dodatno pa se sklicuje še postopek davčne izvršbe, ki je bil s sklepom davčnega organa DT 4934-00000/2020-18 z dne 22. 2. 2021 ustavljen zaradi poplačila in zastaranja terjatve.

13. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno in obširno pojasnilo, da ustavitev davčne izvršbe sama po sebi še ne preprečuje utemeljenosti (sodne) izvršbe na dolžnikove nepremičnine za isti (nepoplačan) dolg oziroma da z ustavitvijo davčne izvršbe avtomatično preneha tudi terjatev. Tudi če je davčna izvršba ustavljena, ker je terjatev absolutno zastarala po šestem odstavku 126. člena ZDavP-22 (kar delno drži tudi v obravnavanem primeru), namreč ZDavP-2 v 126.a členu določa izjemo od nastopa zastaranja davčne obveznosti, ko pravi, da ne glede na določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Povedano drugače, davčne obveznosti, ki bi sicer absolutno zastarale in jih iz tega razloga v postopku davčne izvršbe ni več mogoče prisilno izterjevati, se še vedno lahko poplačajo, vendar pa le v sodni izvršbi na nepremičnino in pod pogojem, da so zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini in da je bil za njihovo izterjavo še pred potekom zastaralnega roka že vložen predlog za izvršbo. Ravno za tako situacijo pa gre tudi v obravnavani zadevi, saj je terjatev iz naslova glavnic po zaporedni številki 1, delno po zaporedni številki 3, po zaporednih številkah od 4 do vključno 20, od 22 do vključno 30 in od 32 do vključno 65 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu Z 00/2010 z dne 8. 11. 2010 zavarovana s hipoteko na dolžnikovih nepremičninah parcela 1 do ½ in parcela 2 do ¼, obe k.o. 001 X, pred nastopom zastaranja pa je bil vložen tudi predlog za izvršbo zaradi izterjave teh terjatev.

14. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje dolžnik v pritožbi niti ne napada, temveč podaja obširne očitke, da je 126.a člen ZDavP-2 neustaven in praktično izničuje pomen absolutnega zastaranja ter je v nasprotju s 14., 22. in 23. členom Ustave RS ter v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in s pravno predvidljivostjo. Višje sodišče take očitke zavrača kot neutemeljene, saj je izjema iz 126.a člena ZDavP-2, ki dopušča možnost poplačila zastaranih, a predhodno s hipoteko zavarovanih davčnih obveznosti v sodni nepremičninski izvršbi, zakonsko določena in že zato ne more biti pravno nepredvidljiva in po mnenju višjega sodišča tudi ne posega v načelo enakosti in v pravico do sodnega varstva. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja obveznosti, temveč z zastaranjem preneha le pravica zahtevati njeno izpolnitev (prim. prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakona).3 Temeljno materialnopravno upravičenje upnika torej še vedno obstaja, kar pomeni, da se še vedno poplačuje obstoječa dolžnikova davčna obveznost, za katero zakon izrecno določa izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka oziroma izjemo od prenehanja pravice do izterjave. Presoja ustavnosti take določbe je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS sicer sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti, vendar pa na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru višje sodišče implicitno podanemu predlogu za sprožitev ocene ustavnosti 126.a člena ZDavP-2 ni sledilo, saj po že podani presoji višjega sodišča zatrjevana neustavnost zgoraj pojasnjene ureditve ni podana. Vsekakor pa ima tudi dolžnik možnost, da to stori sam, če ga argumenti te odločbe niso prepričali.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovorne navedbe, da upnik ne v postopku rednega ugovora ne v postopku ugovora po izteku roka ni izkazal, da je obveznosti zapiral v skladu s tretjim odstavkom 93. člen ZDavP-2, ki določa, da če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek, denarne kazni in globe in stroški tega postopka. Prav tako je pravilno zavrnilo tudi očitke o neverodostojnosti oziroma neprimernosti prikaza vračunavanja delnih plačil. V tem delu je sodišče prve stopnje podalo obširne, jasne in popolne razloge, ki jih višje sodišče sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje. S pritožbenim vztrajanjem pri ugovornih navedbah zato dolžnik ne more uspeti in je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil dolžniku način knjiženja zapiranja dolgov prikazan na analitičen način, pravilen znesek še neplačane glavnice 36.608,37 EUR pa izhaja tako iz seznama kot tudi iz dolžnikove priloge B78, kjer je pod postavko „še odprto” naveden skupni znesek 36.608,37 EUR, torej znesek, ki se natančno ujema s seštevkom še neporavnanih s hipoteko zavarovanih obveznosti po seznamu.

16. Odločitev o zavrnitvi ugovora za glavnico v znesku 36.608,37 EUR in za stroške tega postopka s pripadki je torej po pojasnjenem pravilna, posledično pa je pravilna tudi stroškovna odločitev iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa, kolikor so dolžniku v plačilo naloženi upnikovi stroški postopka z ugovorom po izteku roka. Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je dolžnik glede na stanje terjatve v trenutku vložitve ugovora po izteku roka uspel le z neznatnim delom tega ugovora (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), temu pa dolžnik konkretno niti ne nasprotuje. Po višini, ki pritožbeno prav tako ni opredeljeno izpodbijana, je sodišče stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo.

17. Po pojasnjenem je višje sodišče pritožbo zoper I. točko izreka sklepa zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zoper II. in del III. točke izreka, kolikor so dolžniku v plačilo naloženi upnikovi stroški ugovornega postopka, pa je zavrnilo in sklep v tem obsegu potrdi potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL Sklep I Ip 1115/2016 z dne 12. 5. 2016, VSL Sklep II Ip 2200/2017 z dne 29. 11. 2017, VSL Sklep II Ip 664/2019 z dne 17. 4. 2019, VSL Sklep I Ip 1449/2020 z dne 26. 1. 2020, VSM Sklep I Ip 422/2020 z dne 30. 7. 2020, VSL Sklep I Ip 1071/2020 z dne 24. 11. 2020, ... 2 V tem delu sodišče kot podlago za absolutno zastaranje sicer res navaja peti odstavek 126. člena ZDavP-2 namesto pravilno šesti odstavek, vendar pa ob dejstvu, da pri tem povzame vsebino šestega odstavka, višje sodišče ocenjuje, da gre le za očitno pisno pomoto in ne morebiti za napačno uporabo materialnega prava. 3 Več V. Kranjc v Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 445.