Jedro

Izvršilno sodišče v primeru, ko je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, samo določi rok v sklepu o izvršbi. V spornem primeru znaša po samem zakonu paricijski rok 15 dni. Rok pa začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2005 do plačila. Tožencu je naložilo, da plača tožniku pravdne stroške v višini 1.825,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen, podrejeno pa razveljavi sodbo in slednjemu vrne zadevo v novo odločanje, tožniku pa tudi naloži vse stroške tožene stranke v plačilo, vključno s stroški pritožbenega postopka. Poudarja, da je izrek v 1. točki nejasen, saj ni navedeno, v kakšnem izpolnitvenem roku je pritožnik dolžan izpolniti obveznost naloženo z izpodbijano sodbo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. O izročitvi denarja ne obstaja noben objektivno preverljiv in zanesljiv dokaz. Sodba bi morala vsebovati resnične in prepričljive razloge zakaj sodišče verjame tožniku in priči J. in ne tožencu. Primerjava tožnikovih izpovedi, danih v kazenskem postopku z njegovo izpovedbo v tem postopku ter primerjavo njunih izjav pokaže bistvena odstopanja in različne trditve. Izvedenec grafolog je ugotovil, da podpisi ne pripadajo pritožniku. Ime je napisano napačno, iz potrdila ne izhajajo generalije, na podlagi katerih bi se lahko pritožnik identificiral, saj ni naveden njegov naslov. Ni tudi naveden osebni dokument. Potrdilo zato ni pristno. Iz potrdila izhaja, da naj bi si pritožnik v soboto dne 29.1.2005 v Zagrebu sposodil znesek 20.000,00 EUR, ki naj bi jih že dne 31.1.2005 vrnil tožniku. Prezrto je, da iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je priča B. J., trdil, da naj bi bila dolžnost pritožnika prejeto posojilo vrniti njemu, kar naj bi bilo dogovorjeno 30.1.2005. Tako tožnik kot navedena priča sta trdila, da je pritožnik denar zanesel čez slovensko hrvaško mejo, v tem postopku pa je tožnik postavil trditev, da je denar odnesel v nek lokal v Zagrebu in ne v Sloveniji in ga izročil neznancem. Nelogično je, da do izročitve denarje ni prišlo v Sloveniji, kamor se je tožnik vračal ter da naj bi pritožnik, oškodovanec in priča J. dogovor, ki je bil sklenjen v Zagrebu v soboto, naslednji dan v nedeljo na Otočcu spremenili, pri čemer naj bi bilo vračilo denarja realizirano priči J.. Priča J. je navajal, da naj bi bil razlog za spremembo prvotnega dogovora, da je oškodovanec poslovno odpotoval. Pritožnik pa je prepričan, da v kolikor bi oškodovanec dejansko posodil denar in imel predvideno v ponedeljek poslovno potovanje, bi bilo to nedvomno že zapisano v soboto 29.1.2005, ne pa naslednji dan. Primerjava izjav tožnika in priče J., dana v kazenskem postopku, z izjavami v konkretnem primeru je tako nujna, saj bi se tako jasno ugotovilo, da so trditve tako tožnika kot priče J., neresnične in neverodostojne. Tožnik izvora denarja ni uspel dokazati. Tožnikov oče zaslišan kot priča ni znal povedati komu, na kakšen način in zakaj naj bi tožnik denar posodil. Pritožnik in tožnik nista bila poslovna partnerja niti prijatelja. Tožnikov oče naj bi denar hranil doma, čeprav gre za veliko količino denarja, dejansko pa ne obstoji noben dokaz, na podlagi katerega bi sodišče lahko z gotovostjo ugotovilo, da je tožnikov oče z zatrjevano količino denarja dejansko razpolagal. Tudi ni potrdil tožnikovih trditev, da si je celotno vsoto sposodil pri svojem očetu. Seveda je tožnik zaslišan v konkretnem postopku svojo izpovedbo prilagodil. Iz kazenskega spisa izhaja, da o posoji denarja tožnika pritožniku dejansko nihče od njegovih domačih sploh ni vedel, niti njegova partnerica ne. Dokazno breme o izročitvi denarja je izključno na strani tožnika. Tožnik je v kazenskem postopku postavil trditev, da v Zagrebu ni imel najete hotelske sobe. Na laž sta ga postavila priči B. J. in S. K.. Slednji je celo trdil, da tožnika v Zagrebu ni videl. Logično bi bilo, da v kolikor bi do izročitve denarja dejansko prišlo, bi bil ta izročen v hotelski sobi. Priča J. ni znal pojasniti, zakaj naj bi do izročitve denarja prišlo v Zagrebu. Trdil je, da je imel tožnik denar vseskozi pri sebi, čeprav je tožnik izpovedoval, da je denar razdelil in ga polovico izročil priči J., da pri prehodu meje ne bi bil v carinskem prekršku. Priči J. niso bile znane nobene podrobnosti niti o izročenih apoenih, niti o izročeni količini denarja, prav tako ni znal pojasniti, koliko kemičnih svinčnikov naj bi bilo uporabljenih in koliko podpisov pritožnika naj bi bilo na potrdilu. Prav tako naj bi pritožnik prejeti denar vrnil njemu in to nekaj dni potem, ko je bil posojen. V potrdilu je navedeno, da naj bi si pritožnik sposodil znesek 20.000,00 EUR od tožnika do 31.1.2005, naveden je pritožnikov podpis, nato se nahaja datum, potem pa naj bi se spodaj nahajal še en podpis. Vsebina je tako nelogična, saj tretji domnevni podpis ne potrjuje ničesar. Zakaj bi bilo treba po zapisanem prvem delu potrdila ponovno napisati, da bo do vrnitve denarja prišlo 31.1.2005, ni jasno, saj je navedeni datum in tekst že zajet v prvem delu potrdila. Teh okoliščin nista znala pojasniti niti tožnik niti priča J.. Izvedenec grafolog je jasno navedel, da se ne more opredeliti ali gre za podpise pritožnika ali katerekoli druge osebe. Razlogovanje sodišča v izpodbijani sodbi, češ da je izvedenec ugotovil namero pisca, da bo kasneje zanikal pristnost podpisov, pa ne pomeni, da so podpisi pritožnikovi. Ugotovitev izvedenca je mogoče tolmačiti tudi tako, da pisec teksta, ki ga nesporno ni napisal pritožnik, očitno ni vedel, kako se pritožnik sploh podpisuje. Tožnik v kazenskem postopku sploh ni izpovedoval, da naj bi šel s pritožnikom v nek lokal. Tako tožnik kot priča J. sta v kazenskem postopku zanikala, da naj bi šla s pritožnikom v gostinski lokal, medtem ko je pritožnik trdil, da so se dobili na pijači, nato pa je nadaljeval pot proti domu. V konkretnem primeru pa je tožnik začel trditi, da sta šla skupaj s pritožnikom v gostinski lokal. Tožnik denarja tudi ni terjal vse do decembra 2008. Tožnik je tožbo vložil šele tedaj, ko je pritožnikova obramba od tožnika na glavni obravnavi dne 2.10.2008 terjala pojasnilo, kdaj in na kakšen način je vrnitev domnevno posojenega zneska od pritožnika terjal nazaj. Kolikor bi dolg pritožnika do tožnika dejansko obstajal, je nerazumljivo, da je do vložitve tožbe na vrnitev denarja prišlo skoraj po štirih letih od tedaj, ko bi moral biti denar vrnjen. Posledično vlaga tudi pritožbo glede odločitve o stroških postopka.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 21. člena ZIZ izvršilno sodišče v primeru, ko je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, samo določi rok v sklepu o izvršbi. V spornem primeru znaša po samem zakonu paricijski rok (rok za izpolnitev obveznosti toženca) 15 dni (glej določbo 2.odstavka 313. člena ZPP). Rok pa začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (3. odstavek 313. člena ZPP). V tem roku mora torej toženec svojo obveznost izpolniti, sicer postane sodba podvržena prisilni izvršitvi. Vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, uveljavljana z očitkom o nejasnosti izreka sodbe, ker ta ne vsebuje navedbe paricijskega roka, torej ne obstoji že zgolj iz tega razloga. Sicer pa ne gre niti za nejasnost izreka, ki bi onemogočala njegov preizkus, temveč le za opisano v izvršilnem postopku odpravljivo nepopolnost. Sodba ima tudi vse potrebne razloge o pravno odločilnih vprašanjih (tako glede spornega dejstva ali je tožnik tožencu izročil znesek posojila, kot tudi ali je potekel rok za vračilo posojila ter ali je toženec tožniku vrnil posojeni znesek v višini 20.000,00 EUR) in se zato sodba da preizkusiti (kar bo sicer razvidno tudi iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe). Zato tudi v tej smeri uveljavljan očitek navedene procesne kršitve ni utemeljen. Kolikor pa vidi pritožnik takšno kršitev v zatrjevanih okoliščinah, da naj bi sodišče prve stopnje izvajalo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik, da bi morali razlogi sodbe vsebovati natančne in prepričljive razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje verjame tožniku in priči J. in ne tožencu, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne - kot zmotno navaja - zgoraj omenjeno procesno kršitev. Ta pa tudi ni izkazan, saj sodišče prve stopnje ni izvajalo oziroma ocenjevalo zgolj dokazov predlaganih s strani tožnika, temveč tudi tiste, ki je predlagal toženec in na tej podlagi izdelalo dovolj prepričljivo in trdno dokazno oceno, kar bo prav tako pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe.

Pritožnik brez potrebe opozarja, da je predlagal, da sodišče v dokaznem postopku pribavi in vpogleda celoten spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. štev. II K 416/2005. Sodišče prve stopnje je namreč spis pribavilo in izvedlo predlagani dokaz z vpogledom v spis, v spisu pa obdržalo fotokopije spisa. Pritožbeni očitek, da „izpodbijano dokazno oceno predstavlja le navedba v razlogih izpodbijane sodbe, da sta tožnik in priča B. J. izpovedovala skladno ter da so trditve pritožnika manj prepričljive, ne predstavlja tistih odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen“, nima podlage v izdelani dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je obširno in dovolj prepričljivo izdelalo analizo ponujenih dokazov in odločilne oziroma pomembne dokaze medsebojno primerjalo ter jih pravilno ocenilo (glej razloge na straneh 2 in 3 sodbe, oprte na objektivni listinski dokaz – potrdilo z dne 29.1.2005 o prejemu posojila v znesku 20.000,00 EUR in rokom vračila 31.1.2005 ter izpovedbe zaslišanih prič B. J. in I. B. in tožnika ter tudi izvedenca grafologa, ki ni izključil možnosti, da gre na potrdilu za toženčevo parafo).

Pritožbeno sodišče nadalje ne ugotavlja nobenih takšnih bistvenih odstopanj med izpovedbami zaslišanih prič in tožnika v tem postopku ter v kazenskem postopku, ki bi lahko omajali opisano dokazno oceno. Res se sicer v nekaterih delih izpovedbe razlikujejo, vendar pa v nebistvenih oziroma neodločilnih detajlih, ki trdnosti izpodbijane prvostopne dokazne ocene, ki se je opredelila do ključnih dokazov v zvezi s pravno odločilnimi okoliščinami, in jih pravilno ocenila, ne morejo omajati.

Najprej sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik v nasprotju z zapisniki o izpovedbi prič B. J. in tožnika podanih v kazenskem postopku navede, da naj bi omenjena trdila, da je pritožnik denar odnesel čez slovensko hrvaško mejo. Takšnih izpovedb v kazenskem spisu ni. Prav nasprotno, tožnik je v kazenskem postopku izpovedoval (4. stran zapisnika z dne 8.1.2009 v kazenskem spisu), da je toženec rekel, da mora denar takoj izročiti naprej in da je toženec rekel, da mora denar nekam nesti (6. stran zapisnika z dne 8.1.2009). Prav tako priča J. ni trdil, da naj bi mu toženec vrnil denar. Tožnik tudi ni izpovedoval, da naj bi bil na Otočcu dogovor spremenjen, kot poskuša prikazati nadalje pritožnik, navedbe, da je priča J. izpovedoval, da je bilo dogovorjeno le to, da se denar vrne v roke oziroma izroči njemu ne pa tožniku, ker je ta v ponedeljek, ko bi moralo biti posojilo vrnjeno, poslovno odpotoval, pa prav nasprotno utrjuje sprejeto dokazno oceno, da je vendarle bilo vzpostavljeno v tožbi zatrjevano obligacijsko razmerje med pravdnima strankama; dejstvo – da se denar izroči v korist tožnika s strani tožnika pooblaščeni osebi pa ne predstavlja spremembe pogodbe o posojilu glede bistvenih sestavin pogodbe in je torej za vsebino pogodbenega razmerja povsem pravno nepomembna okoliščina. V tej luči je treba ocenjevati tudi izostanek zapisa o tem, komu se denarni znesek izroči za tožnika. Tudi ni nenavadno, da je bil denar izročen v Zagrebu in ne v Sloveniji, ko pa sta tožnik in priča J. skladno pojasnila, da se je tedaj toženec vračal iz Kopaonika in je moral posojeni znesek izročiti v Zagrebu (glej pravilne dokazne ugotovitve sodišča prve stopnje).

Za trdnost izpodbijane dokazne ocene je prav tako – že na prvi pogled - nepomembno tudi pritožnikovo sklicevanje na okoliščino, da je bil denar izročen v avtomobilu in ne v hotelski sobi. Nebistveno je tudi, da priča S. K. v Zagrebu tožnika naj ne bi videla, ko pa je celo sam toženec priznal, da so se tedaj srečali v Zagrebu (glej izpodbijano dokazno oceno). Tudi če priči B. J. vsi detajli niso bili znani (v pritožbi izpostavljene trditve, da ni poznal podrobnosti o izročenih apoenih, količini denarja, dejstva koliko kemičnih svinčnikov je bilo uporabljenih in koliko podpisov pritožnika naj bi bilo na potrdilu in zakaj naj bi prišlo do izročitve v Zagrebu), se pa je vendarle spomnil bistvenih okoliščin glede same izročitve denarja. Dejstvo, da sta pri prestopu meje potrditvah tožnika imela vsak polovico denarja, dočim je priča J. trdil, da naj bi imel ves čas tožnik denar pri sebi, pa niti ne predstavlja kakšnega logičnega protislovja, saj iz te trditve izhaja, da je denar imel vendarle tožnik, razen ko sta prestopala mejo, pa še takrat zaradi carinskih predpisov. Manjše neskladje, da je tožnik v kazenskem postopku izpovedoval, da niso šli s tožencem v gostinski lokal, v tem postopku pa spremenil izjavo, ni odločilno, saj je tožnik s kasnejšimi trditvami potrdil izpovedbo toženca, da sta vendarle šla v gostinski lokal, kjer je, kot je izpovedal tožnik - toženec izročil denar naprej (primerjaj prav tako pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Enako nepomembna je neskladnost pri izpovedbi tožnika, da je imel v Zagrebu najeto hotelsko sobo, kot tudi da tožnikova partnerica naj ne bi vedela za posojo denarja.

Pritožnik tudi izkrivljeno prikazuje dokazno oceno v zvezi z mnenjem izvedenca grafologa. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca pravilno povzelo v dokazno oceno in izpostavilo izvedenčev zaključek, da so podpisi na sporni listini nerazumljive čačke, ki sicer nimajo nič skupnega s primerjalnimi podpisi toženca, vendar je izvedenec obenem zaključil, da izražajo namero, da bo podpisovalec pristnost podpisov zanikal. Predvsem pa je v izpodbijani dokazni oceni pravilno povzet izvedenčev zapis, da ni mogoče trditi, da spornih podpisov ni napisal toženec. Pritožbena teza, da naj bi izvedenec izključil, da se na listini nahaja podpis toženca, torej ni utemeljena. S tem odpade tudi utemeljenost nadaljnje pritožnikove trditve, da je vse, kar se nahaja na spornem potrdilu, plod tožnikovega zapisa. Razen tega pa je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca grafologa povezalo v enovito dokazno oceno, kombinirano še z drugimi dokazi in sicer samim potrdilom ter skladnimi izpovedbami prič J. in I. B.. Pritožbene navedbe, da potrdilo ne vsebuje pravih podatkov oziroma vseh potrebnih podatkov (številka osebnega dokumenta, naslov toženca), da ni logično, da se na potrdilu nahajajo kar trije podpisi, ki naj bi bili njegovi, in dvakratni zapis roka vračila, za presojo ali potrdilo izkazuje prejem zneska, prav tako že na prvi pogled v dokaznem smislu niso pomembni. Iz potrdila jasno izhaja, kakšen znesek in komu je bil posojen, večkratni podpis toženca ter dvakratni zapis roka vračila na njem kvečjemu povečujejo verodostojnost vsebine listine, kot nasprotno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje to listino kot pristen dokaz o prejemu spornega zneska in toženec torej svojega ugovora o njeni nepristnosti ni uspel dokazati.

Na trdnost izpodbijane dokazne ocene ne more vplivati tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni uspel dokazati izvora denarja. Ta predvsem tudi ni resničen. V prvostopnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pretežni del denarja - v višini 18.000,00 EUR za posojilo tožencu prejel od svojega očeta, o čemer je priča I. B., katerega pričevanje tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopno v celoti sprejema kot prepričljivo in verodostojno, skladno izpovedal tako v tem kot tudi v kazenskem postopku. Nebistveno je zato, da je tožnik nekoliko res spremenil izpovedbo o višini zneska, ki ga je prejel od očeta, kot izpostavlja pritožnik. Prav tako gre za nepomembne detajle, izpostavljene v pritožbi, da ni bilo pojasnjeno od kod tožnikovemu očetu takšen znesek in zakaj ga je hranil doma.

Nepomembno je tudi, da je bil rok vračila posojila zelo kratek. Tožnik, ki je imel s tožencem po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje poslovne stike že prej, je namreč ustrezno pojasnil, da je toženec denar potreboval za kratek čas (glej ugotovitve sodišča prve stopnje), očitno pa - kot se je izkazalo kasneje, toženec tožniku denarja ni nameraval vrniti, saj je zanikal prejem posojila, oziroma še sedaj trdi, da mu tožnik denarja ni posodil. Pritožbeni očitek, da stranke in priče niso bile spraševane o vseh oziroma enakih okoliščinah v tem in kazenskem postopku, nima podlage v procesni ureditvi. Bistven del je izvedba dokazov v tem postopku glede vprašanj, ki so pravno odločilna za presojo obstoja zatrjevanega obligacijskega razmerja, ta pa je pokazala na utemeljenost tožbenega zahtevka. Torej tudi če kakšna od prič ali strank v kazenskem postopku ni izpovedovala o tistem, kar je izpovedovala v tem postopku, na dokazno presojo v tej pravdi ne more vplivati.

Končno na verodostojnost izpodbijane dokazne ocene po oceni pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati okoliščina kasnejše vložitve tožbe. Življenjsko izkustveno je sprejemljivo, da tožnik, katerega je toženec dal pretepsti in je bil zato tožnik tudi huje poškodovan, potreboval čas, da si je telesno in duševno opomogel. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Namreč tudi ni ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel in nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben in zato tudi tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).