Jedro

Tožena stranka je na podlagi zaslišanja tožnika ocenila, da je moč sklepati, da ne bo spoštoval pravnega reda RS, saj obstoja dvom, da bo resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, upoštevajoč, da je iz izjave tožnika na zapisnik z dne 10. 11. 2010 med drugim razvidno, da ne ve višine plače, da pogodbe, ki je zapisana v slovenskem jeziku ne razume in da ne ve, ali je višina osebnega dohodka sploh zapisana, nadalje ne ve, koliko zaposlenih bo imelo podjetje na začetku, poleg tega ne ve naslova sedeža podjetja. Na vprašanje, ali so mu poznane funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal in da naj jih nekaj navede pa je odgovoril, da je njegova glavna naloga služiti denar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 10. 11. 2010 na Veleposlaništvu RS v Pekingu vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca iz razloga zaposlitve in dela v skladu z 32. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/08 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji). Na podlagi prošnji priložene dokumentacije in podatkov, ki izhajajo iz uradne evidence tožena stranka ugotavlja, da je bilo tožniku izdano delovno dovoljenje za opravljanje poslovodne funkcije v gospodarski družbi A. d.o.o. s sedežem v Ljubljani, iz vlogi priložene pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je tožnik razporejen v navedenem podjetju na delovno mesto direktorja. Na podlagi zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 10. 11. 2010, ki je bil, zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji, sestavljen v prostorih Veleposlaništva RS v Pekingu v skladu z določili 66. in 67. člena ZTuj-1, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju pojasnil, da se bo navedeno podjetje ukvarjalo s prodajo oblačil, ki jih bo uvažalo iz Kitajske in Italije ter prodajalo na slovenskem trgu. Na vprašanje, kakšno delo bo tožnik opravljal v Republiki Sloveniji je odgovoril, da se bo ukvarjal z uvozom in kvaliteto produktov ter na vprašanje, kakšno plačilo pričakuje za to delo odgovoril, da ne ve, ker je pogodba zapisana v slovenskem jeziku, ki ga ne razume in zato ne ve, ali je v njej zapisana višina osebnega dohodka. Na vprašanje, kako da je podpisal pogodbo, ki je ne razume in ali so v njej morda členi, s katerimi se ne strinja je odgovoril, da mu je pri ustanovitvi podjetja pomagal B.B., ki v pogodbo ne bi vključil elementov, ki bi mu škodovali. Na posebno vprašanje, koliko ljudi bo navedeno podjetje zaposlovalo na začetku je dejal, da tega ne ve, pač pa je odvisno od poslovanja, na začetku pa bo on sam prodajal oblačila. Naslova sedeža podjetja ni vedel navesti, na posebno vprašanje, ali so mu poznane funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal in da naj jih nekaj navede pa je odgovoril, da je njegova glavna naloga služiti denar. Glede na to, da iz zapisnika o zaslišanju tožnika med drugim izhaja, da je imenovani izjavil, da ne ve višine plače, ker je pogodba zapisana v slovenskem jeziku in je zato ne razume ter da ne ve, ali je višina osebnega dohodka zapisana in poleg tega ne ve, koliko ljudi bo imelo podjetje zaposlenih ter navedbe, da bo na začetku on sam prodajal oblačila ter da ne ve naslova sedeža podjetja in tudi ne pozna funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal, obstaja po mnenju tožene stranke utemeljen sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano upoštevajoč določila 25. in 27. člena ZTuj-1 ob izpolnjevanju zakonskih pogojev za navedeno vrsto dovoljenja za prebivanje, kot tudi, da ni razlogov za zavrnitev po 43. členu ZTuj-1. V kolikor tujec v Republiki Sloveniji ne opravlja dela, za katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje, s tem krši določbo 6. odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev ter se tako ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije; zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je tožena stranka odločila, da se tožnikova prošnja zavrne na podlagi 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 v povezavi s 3. odstavkom 65. člena ZTuj-1, po katerem pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti.

Tožnik v tožbi graja zaključek tožene stranke, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo zaprošeno dovoljenje izdano na podlagi njegove izjave na zapisnik z dne 10. 11. 2009, sestavljen na sedežu Veleposlaništva RS v Pekingu, da tožnik ne ve višine plače, ker je pogodba zapisana v slovenskem jeziku in je zato ne razume ter da ne ve, ali je višina osebnega dohodka zapisana, kot tudi ne, koliko zaposlenih bo imelo njegovo podjetje, niti ne ve naslova sedeža podjetja in ne pozna funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal, zaradi česar je po mnenju tožene stranke podan utemeljen sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo zaprošeno dovoljenje izdano. Tožnik izpostavlja, da zakon ne določa, da bi moral tožnik vedeti navedene podatke, da bi si lahko pridobil zaprošeno dovoljenje. To velja še toliko bolj, ker gre za podjetje, ki je šele ustanovljeno in vpisano v poslovni register, dejansko pa še ni pričelo poslovati. Tožnik meni, da tožena stranka ne navaja nobenih relevantnih razlogov za svoj sum in ga tudi ne utemeljuje v izpodbijani odločbi, ki tako po mnenju tožnika nima dejanskih ugotovitev in razlogov, zato je nepopolna, njen preizkus pa ni mogoč. Tožena stranka naj tožnikove prošnje ne bi zavrnila zaradi „utemeljenega suma“ o tožnikovem ravnanju, ampak zaradi suma o ravnanju drugih oseb pri pridobivanju dovoljenj, na podlagi česar naj bi zavrnila tudi tožnikovo prošnjo. Čeprav v izpodbijani odločbi govori o sumih, na koncu zaključi, da je odločila na podlagi dejstev, ki so ji znana, iz odločbe pa ni razvidno, katera so ta dejstva, saj govori zgolj o sumih. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je v navedeni zadevi odločila po skrajšanem postopku, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakšnega drugega dejanja v postopku. Tožnik še navaja, da v postopku ni bil zaslišan, kar predstavlja kršitev upravnega postopka. Za ugotovitev relevantnih dejstev in okoliščin bi morala tožena stranka zaslišati tožnikovega delodajalca B.B., ki je pomagal pri ustanovitvi tožnikovega podjetja, o katerem ve vse povedati, kot tudi o tožnikovi zaposlitvi. Ugotoviti bi tudi morala, ali podjetje, v katerem bi se zaposlil tožnik in se imenuje po njem, obstaja in je vpisano v sodni register ter se izjasniti o predloženi pogodbi o zaposlitvi, česar v postopku tožena stranka ni storila, saj se je zadovoljila le s tožnikovo izjavo z dne 10. 11. 2010, njegovo prošnjo za pa je zavrnila zaradi drugih razlogov – zaradi suma o zlorabah drugih tujcev. Nadalje ne drži navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je iz tožnikove izjave razvidno, da tožnik ni vedel koliko zaposlenih bo imelo podjetje, saj je tožnik izpovedal, da bo na začetku oblačila prodajal sam. Ne drži tudi očitek tožene stranke, da tožnik ne pozna funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal, saj je iz pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožnik razporejen na delovno mesto direktorja. Sam je izpovedal, da se bo podjetje ukvarjalo s prodajo oblačil, ki jih bo uvažalo iz Kitajske in Italije, kar je razvidno tudi iz registracije podjetja. Glede višine plače je tožnik sam izjavil, da tega ne ve, ker je pogodba zapisana v slovenskem jeziku in je zato ne razume, niti ne ve, ali je višina osebnega dohodka v pogodbi sploh zapisana. Po mnenju tožnika je tožena stranka prezrla, da je tožnik na vprašanje, kako to, da je podpisal pogodbo, ki je ne razume, izjavil, da zaupa, da B.B. v pogodbo ni vključil elementov, ki bi mu škodovali. Očitati tožniku, ki živi na Kitajskem, da ne ve, kje je sedež podjetja, pa je po njegovem mnenju deplasirano. Če bi tožena stranka izvedla vse potrebne dokaze, bi ovrgla sume, ki jih navaja v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge za svojo odločitev in določila 5. alinee 1. odstavka 43. člena ter 3. odstavka 65. člena ZTuj-1, dodatno pa še navaja, da je Veleposlaništvo RS v Pekingu z razgovorom ugotovilo, da je tožnik že od leta 1998 živel v Grčiji, kjer še vedno prebivajo njegova soproga in trije otroci. Kasneje se je izkazalo, da mu je bila zavrnjena izdaja grškega dovoljenja za prebivanje, saj naj bi v Grčiji živel ilegalno od leta 2005; prav tako naj bi v Grčiji brez dovoljenja odprla tri trgovina za prodajo obutve. Navedeno je zapisano v odločbi, priloženi k prošnji, v povezavi s tem pa obstaja dvom, da bo tožnik dejansko prebival in delal v Sloveniji. Prav tako je Veleposlaništvo predlagalo, da se tožniku ne izda dovoljenje za prebivanje. Upravni organ je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku v smislu 144. člena ZUP upoštevaje določilo 1. odstavka 69. člena ZTuj-1, po katerem pristojni organ odloča na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v Republiki Sloveniji, če je v posameznem primeru potrebno, pa lahko tudi na podlagi dejstev in podatkov Republike Slovenije v tujini, kar pomeni, da gre za posebno postopkovno določilo (lex specialis) glede na določila ZUP. Ker je upravni organ ocenil, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, v kolikor bi mu bilo zaprošeno dovoljenje izdano in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2011 prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in dodano navaja, da se tožena stranka sklicuje na dejstva, ki niso bila predmet izpodbijane odločbe. Razen tega naj ta dejstva ne bi izkazovala dvoma, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, če bi mu bilo zaprošeno dovoljenje izdano. Edina nezakonitost, ki jo tožena stranka očita tožniku je, da ilegalno biva v Grčiji, vendar bi to stanje prav tožnikova prošnja, če bi ji tožena stranka ugodila, odpravila. Nadalje tožnik meni, da tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bile tožnikove izjave kontradiktorne ter kot tak označuje njen zaključek, da tožnikovo prošnjo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 5. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Ta določa, da se tujcu dovoljenje za začasno prebivanje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

ZTuj-1 podrobno opredeljuje pogoje in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji v IV. poglavju (Prebivanje tujcev) z določili 25. do 46. člena ZTuj-1 med drugim v 1. odstavku 28. člena določa, da se dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji lahko izda samo kot dovoljenje za začasno prebivanje. Dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, za kar gre v obravnavani zadevi, je urejeno v 32. členu ZTuj-1, po katerem se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije (1. odstavek). Glede na določilo 6. odstavka 4. člena Zakona o delu in zaposlovanju tujcev (ZZDT, Uradni list RS, št. 76/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, ki je navedeno v delovnem dovoljenju. Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ureja 43. člen ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda med drugim, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea 1. odstavka 43. člena ZTuj-1).

Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi. Ocena teh razlogov je torej prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji dovoljenja za prvo prebivanje tujca, v konkretnem primeru tožeči stranki. V obravnavani sporni zadevi je tožena stranka na podlagi njegove vloge s prilogami in navedb tožnika, ki izhajajo iz zapisnika o razgovoru z njim, opravljenem na Veleposlaništvu RS v Pekingu, ocenila, da razlogi, ki jih je podrobno navedla v svoji obrazložitvi, kot je predhodno povzeta, pomenijo razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru na podlagi zaslišanja tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Pekingu pravilno ocenila, da je na podlagi izjav tožnika na zaslišanju moč sklepati, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije, čeprav je v izpodbijani odločbi uporabila dikcijo, da „obstaja utemeljen sum, da prosilec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo dovoljenje za začasno dovoljenje izdano“. Sodišče se strinja z razlago tožene stranke, ki v konkretnem primeru utemeljuje obstoj domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije upoštevajoč, da je iz izjave tožnika na zapisnik z dne 10. 11. 2010, sestavljen na sedežu Veleposlaništva Republike Slovenije v Pekingu, med drugim razvidno, da tožnik ne ve višine plače, ker je pogodba zapisana v slovenskem jeziku, zato je ne razume in da ne ve, ali je višina osebnega dohodka sploh zapisana, nadalje ne ve, koliko zaposlenih bo imelo podjetje na začetku, poleg tega ne ve naslova sedeža podjetja, na vprašanje, ali so mu poznane funkcije delovnega mesta, na katerem bo delal in da naj jih nekaj navede pa je odgovoril, da je njegova glavna naloga služiti denar. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila navedene okoliščine, ki tudi po mnenju sodišča utemeljujejo obstoj dvoma, da bi tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da ni bil zaslišan, saj iz zapisnika z dne 10. 11. 2010 izhaja, da nanj ni imel pripomb ter ga je lastnoročno podpisal. Prav tako po presoji sodišča na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je tožnik lastnik gospodarske družbe, v kateri naj bi bil zaposlen. V tožbi nadalje sicer tožnik očita toženi stranki, da naj se ne bi opredelila do predloženih dokazov in da ni konkretizirala razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, s čimer ji očita pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe. V tej zvezi sodišče meni, da je tožena stranka v zadostni meri in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pravilno ugotovila za odločitev relevantno dejansko stanje in je po presoji sodišča v konkretnem primeru tudi pravilno uporabila materialno pravo (5. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1). Kolikor pa se tožbeni očitki nanašajo na kršitev pravil postopka pa sodišče ob upoštevanju 3. odstavka 65. člena ZTuj-1 ni ugotovilo kršitev določb upravnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve.

Ker je v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o tožbi se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka upoštevaje določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne (ali zavrže ali se postopek ustavi). Ker je tožnik v tožbi uveljavljal tudi, da se opravi glavna obravnava, mu sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v predmetni sporni zadevi.