Jedro

Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava tudi sodba SEU C-287/22, na katero se sklicujejo tožniki. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki, vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.

Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. člen in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zatrjevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki v obravnavani zadevi s tožbo in spremembo tožbe, ki so jo podali v prvi pripravljalni vlogi po izdaji tu izpodbijanega sklepa, zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, neveljavnost in izbris hipoteke ter plačilo 3.642,78 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Skupaj s tožbo so vložili tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim zahtevajo, da se učinkovanje kreditne pogodbe začasno zadrži, da se toženki prepoveduje razpolagati s terjatvami po kreditni pogodbi in izterjevanjem le teh, v primeru kršitve prepovedi pa se ji izreče denarna kazen v višini 50.000 EUR. Tako v tožbi kot v predlogu se tožniki sklicujejo na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 (Direktiva) in sodbo Sodišča EU (SEU) v zadevi Getin Noble Bank S. A. z dne 15. 6. 2023 (C-287/22).

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe presojalo na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pri čemer je upoštevalo Direktivo in sodbo SEU C-287/22. Zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožniki niso izkazali, da bi jim brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda ter niso konkretizirali in pojasnili, kako bi lahko nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov vplivalo na njihov finančni položaj, da bi ogrozilo preživljanje družine oziroma da ne bi mogli več vložiti potrebnih tožb oziroma spremembe tožbe. Nadalje, ker niso niti zatrjevali niti dokazali izpolnjenega pogoja reverzibilnosti, poleg tega pa je ugotovilo, da obstoječa nacionalna zakonodaja tožnikom daje možnost uporabe instrumentov, to sta instituta brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in oprostitve plačila sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), s katerima si finančnega položaja kljub potrebni vložitvi novih tožb oziroma spremembe tožbe ne bi poslabšali. Sicer jim je verjelo, da so že plačani zneski toženki višji kot jih je prvi tožnik prejel po kreditni pogodbi.

3. Tožniki sklep izpodbijajo iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), zaradi kršitve pravice do enakosti pred zakonom ter pravice enakega varstva po 14. členu in 22. členu Ustave RS. Navajajo, da je sodišče prve stopnje izvotlilo razlago prava SEU ter v obširni pritožbi ponavljajo svoje trditve v zvezi s sodbo C-287/22, ki so jih podali v tožbi. Poudarjajo, da že plačan skupni znesek iz naslova mesečnih obrokov presega znesek prejetega kredita. Ne vidijo logičnega in utemeljenega razloga, da bi morali izkazovati znaten vpliv odplačevanja kredita na njihov finančni položaj, ter ponavljajo, da bi nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov kredita logično in izkustveno sodeč povzročilo poslabšanje njihovega finančnega položaja in s tem ogrozilo njihov socialni položaj. Instituta brezplačne pravne pomoči in taksne oprostitve ne prideta v poštev, saj se, kot izhaja iz sodne prakse, pri tem ne upoštevajo obveznosti iz naslova odplačevanja kredita. V nadaljevanju se posebej opredeljujejo do stališča sodišča prve stopnje iz 18. točke obrazložitve, da je bila pogodbena obveznost tožnikov določena v švicarskih frankih, česar pa pritožbeno sodišče ne povzema, ker za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep ni bistveno. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi, stroške naloži v plačilo toženki in priglašajo pritožbene stroške.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo najprej opredeljuje do Direktive in navaja, da sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in tako ni neposredno uporabljiva kot formalni vir prava. Poudarja, da se sodba C-287/22 nanaša na pogoje za izdajo začasne odredbe po poljskem pravu, ki ima svoje posebnosti in zato je ni mogoče enostavno aplicirati na postopke, ki potekajo skladno s slovenskim materialnim in procesnim pravom. Pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe pravilno presojati po slovenskem pravu. Navaja, da izdaja regulacijske začasne odredbe ni dopustna v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnikov na denarno terjatev, prav tako v svojem predlogu niso navedli okoliščin, s katerimi bi izkazovali obstoj pogojev za zavarovanje nedenarnih terjatev. Tožniki niso izkazali verjetnosti, da njihova terjatev obstoji ali da bo zoper toženko nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izkazali nastanka težko nadomestljive škode, z ničemer pa niso ne zatrjevali ne izkazali izpolnjenega pogoja reverzibilnosti. Tožniki se sprenevedajo, da so doslej odplačali skupni znesek, ki naj bi presegel znesek prejetega kredita, saj bo kredit dokončno odplačan, ko bodo vrnjena glavnica in dogovorjene pogodbene obresti. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje (denarne ali nedenarne) terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev, ki so za zavarovanje denarne terjatve opredeljeni v 270. členu, za zavarovanje nedenarne terjatve pa v 272. členu ZIZ.

7. Pritožbi je treba pritrditi, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava tudi sodba SEU C-287/22, na katero se sklicujejo tožniki. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6 (1) in člen 7 (1) Direktive. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki, vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.

8. Vendar pa tožniki spregledajo, da je osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. člen in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zatrjevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.

9. Določila ZIZ o zavarovanju z začasno odredbo ne ločujejo med postopki, začetimi pred uvedbo ali po uvedbi sodnega postopka. Postopek za izdajo začasne odredbe, tudi če je vložen med sodnim postopkom, je poseben in samostojni postopek, v katerem mora upnik navesti vsa dejstva iz svojega dokaznega bremena in zanje predlagati dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti.1 Zato ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali morebiti kasneje tekom postopka, saj ima sodišče vpogled v sodni spis in se vselej lahko s tožbo in s predlogom seznani. Vendar ni naloga sodišča, da samo ugiba, katere svoje terjatve, opredeljene v tožbi, želi upnik zavarovati s predlogom za izdajo začasne odredbe. Na prvi pogled se zdi zahteva, da mora predlog za izdajo začasne odredbe, ki je vložen tekom pravde (ali celo skupaj s tožbo), vsebovati tudi trditve in dokaze glede verjetnosti obstoja terjatve, pretirana in formalistična. A le na prvi pogled, saj že konkreten primer pokaže, da temu ni tako.2 V tej pravdi namreč tožniki uveljavljajo nedenarne zahtevke in denarni zahtevek. Pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve se predlagana začasna odredba nanaša. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožniki bi svojemu trditvenemu in dokaznemu predlogu zadostili že, če bi se v predlogu jedrnato sklicevali na že navedena dejstva in podane dokaze v tožbi ter ob tem navedli za katere dele tožbe gre. Takšno sklicevanje na predhodno dane trditve (in dokaze) v tožbi sodna praksa dopušča.3

10. Iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da se v pretežnem delu nanaša na povzetek sodbe SEU C-287/22, tožniki opredelijo tudi 272. člen in 273. člen ZIZ, kar bi kazalo na dejstvo, da želijo zavarovati svoje nedenarne zahtevke. Le pod točko X so v šestih alinejah povzete okoliščine, za katere zatrjujejo, da zadostujejo za izdajo predlagane začasne odredbe. Po vpogledu v tam navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniki podajajo trditve glede nastanka težko nadomestljive škode in finančnega položaja tožnikov, trditvena podlaga v smeri verjetnega obstoja zatrjevanih terjatev pa je povsem izostala. Kot dokaz so res predlagani pregledi plačil in informativni izračuni ter podatki iz letnega poročila in obračuna akontacije dohodnine za drugo toženko, kar pa se v ničemer ne nanaša na verjeten obstoj vtoževanih terjatev, razen morebiti na denarni zahtevek, za katerega pa v predlogu prav tako ni navedeno, da bi bil predmet zavarovanja. V zadnji alineji je navedeno še kot doslej, a kot zgoraj pojasnjeno, sodišče ni dolžno ugotavljati, kateri od številnih dokazov v tožbi se nanašajo tudi na predlog za izdajo začasne odredbe. Ob povedanem bi sodišče, če bi kljub temu ugotavljalo verjetnost obstoja terjatve, kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP. Pritožbeno sodišče le dodaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da si je tudi sodišče prve stopnje postavilo vprašanje, katere svoje terjatve tožniki želijo z začasno odredbo zavarovati.4

11. Predlog za izdajo začasne odredbe je nesklepčen in ga je sodišče prve stopnje, čeprav je to storilo iz drugih razlogov, pravilno zavrnilo. Pritožba je zato neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

12. Ker je odločitev pravilna že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov tožnikov in ostalih navedb toženke iz odgovora na pritožbo ne opredeljuje, ker to ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov, o njih bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 VSC I Cp 276/2023. 2 VSL II Cp 2154/2023. 3 VSL I Cpg 1409/2011, IV Ip 1007/2021, I Cp 1902/2022 in VSC I Cp 276/2023. 4 In ker to iz predloga ni bilo jasno, se je opredelilo tako glede zavarovanja denarne kot nedenarnih terjatev.