Up-189/02 -4

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 955/2000 z dne 13. 2. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 73/98 z dne 7. 7. 2000, odločbo Ministrstva za delo družino in socialne zadeve št. 02003/1698/96 0071 MO z dne 5. 2. 1998 in odločbo Upravne enote Sežana št. 592- 228/96-4/NP z dne 15. 12. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo Upravnega sodišča, ki je zavrnilo tožbo pritožnika (takrat tožnika) zoper odločbo drugostopenjskega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o višini doživljenjske mesečne rente pritožnika, ki mu je bil že prej priznan status žrtve vojnega nasilja. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno in v upravnem sporu potrjeno, da je pri pritožniku prisilni ukrep izgona trajal od 15. 2. 1944 do 15. 5. 1945, da se je pritožnik vrnil v domovino 20. 7. 1945 in da mu zato pripada doživljenjska mesečna renta za 17 mesecev od 1. 10. 1996. Pritožnik je v vseh razpoložljivih pravnih sredstvih neuspešno uveljavljal stališče, da prisilni ukrep agresorja ali njegovih sodelavcev ni prenehal z njegovim prihodom na Kras (Sveto), ki je bil tedaj v britansko-ameriški okupacijski coni A Julijske Krajine, ampak šele z vrnitvijo dne 12. 9. 1946 v obnovljeni dom v vojni požganega Komna, ter da prihoda na to ozemlje tudi ni mogoče šteti kot vrnitve v domovino, ker je šlo za ozemlje, ki je bilo šele 15. 9. 1947 priključeno k Jugoslaviji, šele takrat naj bi Slovenija postala njegova domovina.

2.V ustavni pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba zanj nesprejemljiva, ker mu sodišče ni jasno in nedvoumno odgovorilo na bistvo njegove pritožbe, konkretno glede vrnitve v domovino iz izgnanstva. Če bi vrnitev na ozemlje tedanje Slovenije v sklopu Jugoslavije pomenila vrnitev v domovino, naj bi to pomenilo, da je bila to njegova domovina že pred izgonom, kar glede na to, da je bil Komen v času njegovega izgona v Italiji, ne ustreza dejanskim razmeram. Meni, da mu je bila kršena človekova pravica in Ustavno sodišče prosi, naj odloči o njegovi vrnitvi v domovino tako, da bo njegova vrnitev iz internacije v skladu z dejanskim dogajanjem in takratnim stanjem.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ni pristojno odločati o tem, ali je bilo samo po sebi v izpodbijanih sodbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato očitek, da naj bi sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje ali zmotno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču, da je z vidika Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN) za vrnitev v domovino treba šteti vrnitev na ozemlje (današnje) Republike Slovenije in da ozemlja, ki je bilo pod zavezniško upravo, ni mogoče šteti za ozemlje, ki bi bilo okupirano s strani okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev, ni mogoče odreči razumne presoje. Da bi bilo to stališče nezdružljivo s kako drugo človekovo pravico ali svoboščino, pa pritožnik niti ne trdi in tega tudi Ustavno sodišče ne vidi.

Sicer pa je Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in 19/2000, OdlUS IX, 19) ugotovilo, da sodi urejanje posebnega socialnega varstva žrtev vojnega nasilja, torej tudi določanje pogojev za pridobitev posebnih pravic, v široko področje zakonodajalčevega prostega odločanja, kjer mora biti ustavno sodna presoja zelo zadržana (podrobneje obrazloženo v točkah od 11 do 17 obrazložitve omenjenega sklepa).

4.Z vidika ustavne pravice do izjave pred sodiščem, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, bi bila lahko relevantna pritožnikova trditev, da mu sodišče ni odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča namreč pravica iz 22. člena Ustave stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Pravici do izjave v postopku ustreza tako obveznost sodišča, da vse relevantne navedbe stranke vzame na znanje, se do njih opredeli in nanje prepričljivo odgovori ter argumentira svoja pravna stališča. Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev te ustavne procesne zahteve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče pri odločanju o pritožbi izhajalo iz navedb pritožnika, se do njih tudi opredelilo in svojo odločitev obrazložilo. S tem ko je zavzelo stališče, da je treba z vidika ZZVN za vrnitev v domovino šteti vrnitev na ozemlje, ki sodi danes na območje Republike Slovenije, je tako izrecno odgovorilo tudi na pritožnikovo navedbo v zvezi z domnevno protislovnim stališčem sodišča prve stopnje, po katerem naj bi pomenila relevantno vrnitev v domovino "vrnitev na tedanje ozemlje Republike Slovenije v sklopu Jugoslavije" ne glede na to, da takrat to ozemlje še ni bilo del Jugoslavije.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan