Jedro

Ničnostna posledica je v 2. odstavku 88. člena ZDen določena le za navedene akte civilnega prava, ne pa tudi za upravne akte v smislu 6. točke 279. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožečih strank za izrek ničnosti odločbe Območne geodetske uprave A, Izpostave B z dne 16. 6. 1999. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopni upravni organ z odločbo z dne 16. 6. 1999 v zemljiškem katastru ugotovil in evidentiral spremembe katastrskih podatkov zemljišč parc. št. 1452/1, 1452/6 in 1467/4 k.o. C, ki so se razdelile na več parcel. Zoper to odločbo so predlagatelji vložili predlog za izrek ničnosti, v katerem navajajo, da so opravljene spremembe v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Tožena stranka je predlog za izrek ničnosti odločbe zavrnila, ker je ugotovila, da v skladu s tem členom ni izpolnjen noben pogoj, da bi se odločba izrekla za nično. Glede na citirano določbo 88. člena ZDen pa je tožnikom pojasnila, da parcelacije zemljišča oziroma ugotavljanja sprememb vrste rabe ni mogoče šteti za razpolaganje v smislu citirane določbe ZDen. Izraz razpolaganje je sinonim za promet. Navedeno torej pomeni, da je potrebno prepoved razpolaganja po določbi 88. člena ZDen razlagati v smislu, da je prepovedan promet s stvarmi (premičnimi in nepremičnimi), ki so po ZDen predmet denacionalizacije. Tak je bil tudi cilj in namen zakonodajalca. Pri parcelaciji zemljišč oziroma pri evidentiranju sprememb vrste rabe pa ne gre za razpolaganje oziroma za promet z zemljiščem.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da gre v odločbi za očitno napako, ker se zavrača predlog in ne pritožba, ki so jo vložili tožniki zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. V izpodbijani odločbi se navaja, da parcelacije zemljišč oziroma ugotavljanje sprememb vrste rabe ni mogoče šteti za razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Tožeče stranke menijo drugače. Pojem razpolaganje iz 88. člena ZDen ima širši pomen kot je promet. Vsakršna odtujitev in obremenitev, ustvarjanje kakršnihkoli stvarnopravnih in obligacijskih razmerij ali siceršnjih posegov v premoženje, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, pomeni razpolaganje s tem premoženjem. Tudi parcelacija zemljišč, pripojitve, združitve, prenumeracije, spremembe namembnosti in podobna dejanja predstavljajo akte razpolaganja. Za vsa taka ali podobna dejanja je potrebno soglasje upravičencev, v danem primeru strank v denacionalizacijskem postopku. Namen zakonodajalca ni bil v tem, da se s citirano določbo onemogoči le promet premoženja, pač pa da se ohrani obstoječe dejansko in zemljiškoknjižno stanje, kot je obstojalo na dan podržavljenja. Zakon govori o ničnosti pravnih poslov in enostranskih izjav volje, kar pomeni, da zakonodajalec ni imel v mislih samo promet, ampak tudi druge posege, med katere nedvomno spadajo tudi omenjena geodetska opravila. Predlagajo odpravo odločbe tožene stranke, naknadno pa še povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka prereka navedbe iz tožbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku AAA d.d., B je na tožbo odgovorila in navedla, da upravna odločba ni pravni posel in sprememba oziroma uskladitev katastrskih podatkov dejanskim stanjem v naravi ne pomeni spremembe lastništva ali drugega razpolaganja v smislu, kot ga določa natančno 88. člen ZDen.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba je neutemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankami sporno, ali v odločbi Območne geodetske uprave A, Izpostava B z dne 16. 6. 1999 obstoji taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožeča stranka je v pritožbi z dne 20. 2. 2001 predlagala tudi, da se odločba z dne 16. 6. 1999 izreče za nično. O tem predlogu je odločala tožena stranka z izpodbijano odločbo. V predlogu je tožeča stranka nedvoumno opredelila tudi ničnostni razlog, da so spremembe v katastrskem operatu in verjetno v zemljiški knjigi razlog za ničnost, ker so v nasprotju z 88. členom ZDen, saj posegajo v premoženje, za katerega obstaja dolžnost vrnitve. Po mnenju sodišča je tožena stranka predlog pravilno zavrnila in zato navedla pravilne razloge. Ničnost odločbe je procesna sankcija, ki jo je mogoče uporabiti samo v primerih, ki so v zakonu izrecno določeni, to je v primerih iz 1. do 5. točke 279. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ali pa v primeru, ko ničnost izrecno določa poseben zakon (6. točka 279. člena ZUP). Po 6. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki vsebuje tako nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožeča stranka zmotno meni, da ničnost izhaja iz določbe 88. člena ZDen. Prvi odstavek 88. člena ZDen namreč določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstoja dolžnost vrnitve. Drugi odstavek istega člena pa določa, da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični. Z enostranskimi izjavami volje so po mnenju sodišča mišljeni zgolj akti civilnopravne narave, saj se določba 2. odstavka 88. člena nanaša na 2. odstavek istega člena, ki govori o razpolaganju s premoženjem oziroma nepremičninami, ne pa tudi akti upravnopravne narave. Ničnostna posledica je torej v tem zakonu določena le za navedene akte civilnega prava, ne pa tudi za upravne akte v smislu 6. točke 279. člena ZUP (enako sodba Vrhovnega sodišča U 291/94 z dne 16. 11. 1995).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.