Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da hči dolžnice lahko veljavno sodeluje na javni dražbi in predmet dražbe tudi kupi, saj kupec skladno s 187. čl. ZIZ v zvezi z 99. čl. istega zakona ne more biti dolžnik, sodnik, izvršitelj ali kdo drug, ki uradno sodeluje pri prodaji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvi upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne predlog prvega upnika, naj sodišče razveljavi drugo dražbo z dne 10.01.2005, ki je potekala v izvršilnih zadevah opr. št. Ig 22/97, Ig 163/96, Ig 91/97, Ig 234/97 in Ig 6/98, v zadevah imenuje drugega izvršitelja ter o nepravilnostih obvesti ministra za pravosodje, zbornico izvršiteljev in predsednika okrajnega in okrožnega sodišča na območju katerega ima izvršitelj sedež.

Zoper sklep se pritožuje prvi upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. V svoji zahtevi za odpravo nepravilnosti v postopku opravljanja izvršbe v predmetni zadevi je navedel, da na podlagi 52. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) zahteva, da sodišče odpravi nepravilnosti, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe. V predmetni zahtevi je opozoril, da na podlagi obvestila in razgovora z udeleženko javne dražbe T.G. razpolaga z informacijo, da so bile pri opravljanju druge javne dražbe premičnin dne 10.01.2005 storjene nepravilnosti, na katere je izrecno opozoril in v dokaz svojih trditev predlagal zaslišanje T.G., ki je bila neposredna priča nepravilnostim, ter vpogled v zapisnik druge dražbe. Sodišče prve stopnje predlagane priče ni zaslišalo, temveč se je opredelilo do navedb v zahtevi za opravo nepravilnosti v postopku opravljanja izvršbe zgolj na podlagi navedb izvršitelja, ki jih je ta podal sodišču ter na podlagi zapisnika, ki ga je izvršitelj predložil sodišču in je tako zaključke o pravilnosti izvedbe javne dražbe sprejelo izključno na podlagi enostransko izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih navedb in dokazov upnika. Zato ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Upnik meni, da bi sodišče za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti tudi zaslišanje udeleženke javne dražbe T.G.. Skladno z obstoječo sodno prakso lahko stranka dokazuje svoje navedbe v postopku izvršbe in zavarovanja tudi s pričami, če nima listinskih dokazov in v takšnem primeru mora izvršilno sodišče pred odločitvijo opraviti narok, na katerem izvede dokaz z zaslišanjem predlagane priče. Upnik ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z 8. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, saj svoje odločitve ni sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, temveč je odločitev sprejelo zgolj na podlagi drugega ponujenega dokaza. Upnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na sporni javni dražbi sodelovala A.P., hči dolžnice, kateri je bilo kot najugodnejši ponudnici prodano vozilo, ki je bilo predmet dražbe. V zvezi z navedenim je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da hči dolžnice lahko veljavno sodeluje na javni dražbi in predmet dražbe tudi kupi, saj kupec skladno s 187. čl. ZIZ v zvezi z 99. čl. istega zakona ne more biti dolžnik, sodnik, izvršitelj ali kdo drug, ki uradno sodeluje pri prodaji. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da nepravilnosti v zvezi z izvedbo javne dražbe ne predstavlja dejstvo, da je izvršitelj v zaključni fazi dražbe ceno vozila zvišal za 1.000,00 SIT (t.j. na končni znesek 451.000,00 SIT) in ne za 50.000,00 (t.j. na znesek 500.000,00 SIT), čeprav je ob začetku javne dražbe napovedal, da bo izklicno ceno poviševal vsakič po 50.000,00 SIT. Vozilo je bilo namreč prodano po ceni višji od izklicne, pri čemer cene ne glede na morebitni neobvezni predhodni dogovor (katerega namen je bil lahko zgolj hitrejši potek javne dražbe) ni bilo potrebno konstantno dvigovati za 50.000,00 SIT, saj takšnega načina poviševanja cene ne določa noben predpis. Nove ponudbe za nakup stvari po višji ceni svobodno podajajo udeleženci javne dražbe, kar izhaja iz 2. odst. 94. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da dražba traja, dokler udeleženci javne dražbe podajajo nove ponudbe za nakup stvari po višji ceni. Glede na takšno določilo Pravilnika je viševanje cene lahko poljubno. Prav tako na pravilnost in zakonitost izvedbe sporne javne dražbe ni mogla vplivati namera dolžnice, da od sodelovanja pri dražbi odvrne T.G., saj se je dražbe slednja udeležila in na njej tudi sodelovala z dajanjem ponudb, česar prvi upnik tudi ni osporaval. Glede doslej navedenih okoliščin v zvezi s potekom javne dražbe zaslišanje T.G. torej ni bilo potrebno, saj je bila javna dražba izvedena skladno z določili ZIZ in Pravilnik in ne gre za nezakonitosti oz. nepravilnosti pri njeni izvedbi, kot to zmotno meni prvi upnik. V zvezi z zatrjevanim očitkom, da je dolžnica poleg pripominjanja in komentiranja med javno dražbo tudi poviševala ceno in aktivno sodelovala pri javni dražbi (kar zatrjuje upnik, medtem ko izvršitelj to zanika), pa pritožbeno sodišče dodaja, da je s tem zgolj v korist upnika sama zviševala izklicno ceno in s tem prispevala, da je bil predmet javne dražbe prodan za višji znesek, kot bi bil v primeru, če bi ga kupila udeleženka T.G., ki je bila poleg dolžničine hčerke (t.j. končnega kupca) edini še zainteresirani kupec in očitno ni bila pripravljena kupiti vozila za višjo ceno, kot jo je ponudila hči dolžnice. Interes upnika pa je gotovo ta, da je predmet javne dražbe prodan po čim višji ceni.

Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je svojo odločitev tudi v celoti obrazložilo, kar omogoča preizkus izpodbijanega sklepa in ni podana kršitev določb postopka, prav tako je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker torej pritožba prvega upnika ni utemeljena, prav tako pa izpodbijani sklep nima nepravilnosti, na katere se v postopku pritožbe po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker prvi upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).