Jedro

Za materialnopravno neveljavno vknjižbo gre tudi, če materialne podlage za vknjižbo sploh ni bilo (neobstoj pravnega posla).

Dajatveni zahtevek se lahko glasi na izbris izpodbijane vknjižbe in na ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika, ali pa „zgolj“ na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

Sporne parcele predstavljajo funkcionalno zemljišče k predmetnim stavbam že zato, ker so imeli tožniki kot lastniki poslovnih prostorov v predmetnih stavbah sporne parcele vrsto let in jih še imajo v posesti ter jih uporabljajo kot parkirišča in dovozne oziroma dostopne poti do stavb. Že iz takšnega načina rabe spornih zemljišč namreč izhaja, da gre za zemljišča, ki so potrebna za redno rabo predmetnih stavb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravno neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke na nepremičninah vpisanih v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani s parc. št. 27, 23, 25, 32 in 38, vpisanih pri vl. št. 2483 k. o. X na podlagi sklepa Dn št. 23710/2008, ki je bil vložen dne 10. 9. 2008, in odločilo, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje v zemljiškoknjižnem vložku št. 2483 k. o. X, kot je bilo pred izvedbo navedene vknjižbe (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.321,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnike pa zaveže k povrnitvi stroškov pravdnega postopka tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba ni izvršljiva, ker nepremičnine v izreku niso opredeljene z ID znakom in ker se izrek glasi, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje pri zemljiškoknjižnem vložku št. 2483 k. o. X, ki ga ni več. Za takšno, neizvršljivo sodbo tožniki nimajo pravnega interesa. Vknjižba v zemljiško knjigo po sodbi ne bo mogoča tudi zato, ker parc. št. 27 k. o. X ne obstaja več in ni vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče je nadalje nekritično sledilo nepopolnemu tožbenemu zahtevku, ki se glasi zgolj na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe v korist pridobitelja in da se znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika, glasiti pa bi se moral tudi na izbris lastninske pravice v korist pridobitelja. Tudi če bi bila sodba zemljiškoknjižno izvedljiva in bi bilo vzpostavljeno lastninsko stanje v korist družbe M. d. o. o., pa tožniki ne bi imeli pravnega interesa za postavljeni tožbeni zahtevek, saj je bila navedena družba izbrisana iz sodnega registra 6. 11. 2012, zaradi česar vse njeno premoženje pripada ex lege toženi stranki kot edinemu družbeniku, med drugim tudi sporne nepremičnine. Tožnikom ni moč priznati pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe za ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist neobstoječe osebe tudi zato, saj nimajo listine, na podlagi katere bi neposredno vknjižili svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo. Pravni interes nadalje ni podan tudi zato, ker bi lahko tožniki svoje upravičenje do vknjižbe lastninske pravice na skupnih delih stavb uveljavljali bodisi po določilih Zakona o vzpostaviti etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) bodisi z ugotovitveno tožbo zoper toženo stranko. Pogoji za vložitev izbrisne tožbe v konkretnem primeru niso podani, saj vknjižba ni neveljavna iz materialnopravnega razloga. Ker so stavbe, v katerih so posamezni deli, ki so last tožnikov, poslovne stavbe, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je sklicevalo na določbe obeh Stanovanjskih zakonov (v nadaljevanju SZ in SZ-1). Ker tožniki nikoli niso zatrjevali, da so parcele, na katerih ležijo stavbe in parcele, ki predstavljajo njihovo pripadajoče zemljišče, nastale iz parcele št. 5, je sodišče s tem, ko se je sklicevalo na takšne domneve trditve, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je trdila, da sporna zemljišča niso funkcionalna zemljišča k predmetnim stavbam, zaradi česar je zmotna navedba sodišča, da tožena stranka ni nikoli nasprotovala trditvam, da so sporna zemljišča namenjena redni rabi predmetnih stavb in brez katerih le-te ne morejo funkcionirati. Sodišče je zato neupravičeno štelo ta dejstva za priznana, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zmotno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Razlogi sodbe so nadalje nejasni, saj iz njih ni moč povzeti, ali so tožniki pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na spornih nepremičninah na podlagi pogodb ali na podlagi zakona. V prvem primeru bi moralo sodišče ugotavljati, ali so „parkirišča“, „ploščad ob objektu“, ki so omenjeni v pogodbah, dejansko nepremičnine zajete v tožbenem zahtevku in kakšne narave je bila pravica uporabe, ki se je s pogodbami prenašala, vendar pa za odločitev v tem smislu ni bilo zadostnih trditev tožnikov. Če bi pa se postavilo na drugo stališče, bi moralo ugotavljati, ali so v tožbi navedena zemljišča funkcionalna zemljišča k stavbam, pri čemer bi moralo ugotoviti tudi, katero zemljišče pomeni skupni del posamezne stavbe in katere stavbe ter katera zemljišča so morebiti skupni deli vseh stavb, vendar pa tudi za takšno odločitev ni bilo zadostne trditvene podlage tožnikov. Prav tako zmotna je ugotovitev, da tožena stranka ni bila v dobri veri ob pridobitvi lastninske pravice na spornih nepremičninah. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 12. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, pri čemer je v skladu s 4. točko prvega odstavka 3. člena ZZK-1 identifikacijski znak zemljiške parcele, identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. V prvem odstavku 18. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) pa je določeno, da je identifikacijska oznaka parcele oznaka parcele v povezavi s šifro katastrske občine. Ker so sporne nepremičnine, ki so zemljiške parcele, v izreku izpodbijane sodbe opredeljene s parcelnimi številkami in katastrsko občino, kar je upoštevaje citirano zakonsko ureditev ustrezna opredelitev, ne drži pritožbena navedba, da izrek izpodbijane sodbe ni izvršljiv iz razloga, ker so nepremičnine nepravilno opredeljene in ker ni več zemljiškoknjižnega vložka. Res je sicer, da so parcelne številke in katastrska občina navedene zgolj v delu I. točke izreka, v katerem se ugotavlja neveljavnost vknjižbe, niso pa naštete še enkrat v delu I. točke izreka, s katerim je odločeno, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, ampak je v tem delu naveden samo zemljiškoknjižni vložek, ki pa ni pravilna oznaka nepremičnine in ki tudi ne obstaja več. Vendar pa, ker je I. točko izreka sodbe, ki predstavlja celoto, mogoče razumeti le tako, da se vzpostavitev prejšnjega stanja nanaša na nepremičnine, ki so v prvem delu izreka pravilno označene, saj je tudi v prvem delu naveden isti zemljiškoknjižni vložek, kot je naveden v drugem delu izreka, je sodba kljub temu, da je v drugem delu I. točke naveden (zgolj) zemljiškoknjižni vložek izvršljiva.

6. Pritožbena navedba, da parc. št. 27 k. o. X, ki je zajeta v izreku sodbe, ne obstaja več, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva ni mogla brez svoje krivde navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da navedena zemljiška parcela obstaja. Tudi sicer pa tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbeno uveljavljanje, da zemljiška parcela ne obstaja več, saj ji je neizvršljivost sodbe iz tega razloga lahko le v korist. 7. Nedovoljeno pritožbeno novoto prav tako predstavlja pritožbena navedba, da je bila družba M. d. o. o., v korist katere se z izpodbijano sodbo vzpostavlja prejšnje zemljiškoknjižno stanje, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 45175/2012 z dne 6. 11. 2012 izbrisana iz sodnega registra, saj tožena stranka ni izkazala, da te okoliščine, ki naj bi nastala pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, ni mogla brez svoje krivde zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno navedbo, da je bila tožena stranka edini družbenik izbrisane družbe. Četudi pa bi šlo za dovoljene pritožbene novote, tožena stranka ne bi mogla uspeti s pritožbeno navedbo, da tožeči stranki ni moč priznati pravnega interesa za obravnavano izbrisno tožbo, ker bi prišlo do vknjižbe lastninske pravice na neobstoječo osebo. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, ki izhaja tudi iz sklepa II Ips 882/2009 z dne 20. 6. 2013, na katerega se sklicuje tožena stranka, obstaja pravni interes za vložitev izbrisne tožbe v primeru, ko je z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisana lastninska pravica v korist osebe, ki ne obstaja več, če se bo tožeča stranka uspela vpisati v zemljiško knjigo, ne da bi ji bilo potrebno vložiti novo tožbo. V konkretnem primeru nova tožba ne bo potrebna, kljub temu, da tožniki še ne razpolagajo z listino, ki bi jim omogočala vknjižbo solastninske pravice na spornih nepremičninah, saj bodo, ob upoštevanju, da teče postopek za določitev pripadajočega zemljišča v zvezi z nepremičninami, ki so predmet tožbenega zahtevka,(1) vknjižbo lahko dosegli na podlagi sklepa o določitvi pripadajočega zemljišča. Pritožbena navedba, da pripada toženi stranki ex lege vse premoženje izbrisane družbe M. d. o. o, med drugim tudi sporne nepremičnine, ker je bila njen edini družbenik, kar naj bi bilo prav tako razlog za pomanjkanje pravnega interesa za vložitev izbrisne tožbe, pa je neutemeljena že iz razloga, ker v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) (edini) družbenik ne postane ex lege lastnik premoženja izbrisane družbe (primerjaj zlasti 442. člen in prvi odstavek 443. člena ZFPPIPP, po katerem se nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe opravi stečajni postopek).

8. Tožena stranka v pritožbi tudi zatrjuje, da tožniki nimajo pravnega interesa za izbrisno tožbo, ker bi lahko svoje upravičenje do vknjižbe lastninske pravice na skupnih delih predmetnih stavb uveljavljali po določilih ZVEtL, kar so tudi storili, ali pa z ugotovitveno tožbo zoper toženo stranko, na podlagi katere bi se v zemljiški knjigi vknjižili kot solastniki na skupnih delih stavbe, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Tožba za ugotovitev solastninske pravice na nekdanjih funkcionalnih zemljiščih sicer omogoča neposredne učinke v zemljiški knjigi, vendar pa ob upoštevanju, da že teče nepravdni postopek za določanje pripadajočega zemljišča na spornih nepremičninah po ZVEtL, ki je glede na vsebino odločanja ter pričakovano večje število udeležencev in različnost njihovih interesov primernejši od pravdnega postopka,(2) v konkretnem primeru ni moč trditi, da bi bila ustrezna pravna pot za varstvo pravic tožnikov ugotovitvena tožba. Kljub temu, da je v teku postopek po ZVEtL, pa imajo tožniki pravni interes tudi za izbrisno tožbo, glede na to, da jim tožena stranka, ki je zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, ne priznava solastninske pravice oziroma trdi, da je sama pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah v dobri veri. Takšen ugovor zemljiškoknjižnega lastnika je lahko podan tudi v postopku za določanje pripadajočega zemljišča in je odločitev nepravdnega sodišča o tem, ali je določeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi/stavbam odvisna tudi od njegove (ne)utemeljenosti, pri čemer nepravdno sodišče v primeru, če so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja,(3) zato je tožnikom v primeru, če je izbrisni tožbi ugodeno, zagotovljena pravna korist, saj v postopku za določanje pripadajočega zemljišča tožena stranka, ki ne bo več zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, tega ugovora ne bo mogla (več) dati oziroma bo že pravnomočno odločeno, da je neutemeljen.

9. Neutemeljena je nadalje pritožbena trditev, da tožbeni zahtevek ni pravilno oblikovan, ker se ne glasi na izbris lastninske pravice v korist pridobitelja in na ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika družbe M. d. o. o.. Iz določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-1 izhaja, da sestavljata izbrisno tožbo v primeru, ko se izpodbija vknjižba prenosa lastninske pravice, ugotovitveni zahtevek (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe) in dajatveni zahtevek, ki se lahko glasi na izbris izpodbijane vknjižbe in na ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika, ali pa „zgolj“ na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, saj zahteva za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vsebuje tako zahtevo za izbris neveljavne vknjižbe kot tudi zahtevo za ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika. Dajatveni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je zato pravilno oblikovan.

10. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s pritožbenim zatrjevanjem, da v konkretnem primeru ni podan nobeden materialnopravni razlog za neveljavnost vknjižbe. Ob upoštevanju, da je prišlo do izpodbijane vknjižbe na podlagi Pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe z dne 14. 1. 2008 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča z dne 12. 2. 2008 o izročitvi prodane pravne osebe toženi stranki kot kupcu, kar ni bilo sporno, in ker je tožena stranka na omenjeni pravni podlagi pridobila lastninsko pravico na stečajnem dolžniku, ne pa na posameznih stvareh stečajnega dolžnika (v navedeni pogodbi ni bilo nobenih določb glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah stečajnega dolžnika), kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je treba šteti, da materialnopravne podlage za sporno vknjižbo sploh ni bilo (neobstoj pravnega posla), v skladu s sodno prakso pa je tudi v takem primeru vknjižba materialnopravno neveljavna.(4) V konkretnem primeru je sicer podan tudi formalni razlog neveljavnosti vknjižbe (1. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1), na kar pravilno opozarja tožena stranka. Vendar pa, ker tožena stranka ne trdi, da so imeli tožniki v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem je bilo odločeno o izpodbijani vknjižbi, položaj udeleženca iz 4. točke 132. člena ZZK-1 oziroma da so v njem sodelovali, jim je treba dopustiti izbrisno tožbo.(5)

11. Drži pa pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru neutemeljeno sklicevalo na določbe SZ in SZ-1, ob upoštevanju, da stavbe, v katerih imajo tožniki posamezne dele, niso stanovanjske oziroma stanovanjsko-poslovne, temveč so po neprerekanih trditvah tožeče stranke poslovne stavbe. Vendar pa je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na SZ-1, in sicer na njegovo določbo 190. člena, ko je obravnavalo ugovor tožene stranke, da sporno zemljišče ne more biti funkcionalno zemljišče stavbe, v kateri se nahajajo poslovni prostori strank, ker ima ta stavba že določeno funkcionalno zemljišče. Tudi ob neupoštevanju navedene določbe SZ-1, v skladu s katero spadajo med skupne dele večstanovanjske stavbe zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalno zemljišče ali ne, in po kateri je takšno zemljišče v solastnini etažnih lastnikov, je namreč naveden ugovor tožene stranke neutemeljen. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bilo z upravnima odločbama, na kateri se je sklicevala tožena stranka, odločeno, da bo o obsegu skupnega funkcionalnega zemljišča k objektom odločeno s posebno odločbo, kar pomeni, da s tema odločbama ni bil določen obseg skupnega funkcionalnega zemljišča k predmetnim poslovnim stavbam, v zvezi s katerim tožniki trdijo, da so njegovi solastniki. Dejstvo, da kasneje ni bilo s posebno odločbo odločeno o skupnem funkcionalnem zemljišču, pa ne predstavlja ovire za presojanje v tej pravdi o tem, ali sporne nepremičnine predstavljajo nekdanje skupno funkcionalno zemljišče in ali so v solasti tožnikov.(6) Ob tem velja še dodati, da ne predstavlja zgolj citirana določba SZ-1 podlage za zaključek, da so postala z dnem uveljavitve ZLNDL sporna zemljišča, na katerih so imeli tožniki po pravilnih prvostopnih ugotovitvah na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe, solastnina tožnikov, saj to izhaja tudi iz 2. in 3. člena ZLNDL. Glede neutemeljene uporabe določb SZ pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 9. člena tega zakona, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, opredeljuje pojem funkcionalnega zemljišča, vendar pa, ker podobna oziroma le manj konkretizirana opredelitev tega pojma izhaja tudi iz drugega odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki velja tudi za poslovne stavbe in ki ga je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo, zaradi neutemeljene uporabe SZ izpodbijana odločitev ni nepravilna.

12. Že iz razloga, ker okoliščina, da so parcele, na katerih ležijo predmetne stavbe in parcele, ki predstavljajo njihovo pripadajoče zemljišče, nastale iz nepremičnine s parc. št. 5, ni odločilna za odločitev v tej pravdi, tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko naj bi napačno štelo, da so tožniki zatrjevali to okoliščino.

13. Pritožnica ima sicer prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje (v 36. točki obrazložitve sodbe) neutemeljeno štelo, da tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da sporne parcele predstavljajo zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavb, stoječih na parcelah št. 19, 22, 26, 35 in 24, in brez katerega le-te ne morejo funkcionirati, saj je tožena stranka podala ugovor, da sporne parcele niso funkcionalno zemljišče, kar izhaja tudi iz 33. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavljajo sporne parcele funkcionalno zemljišče k predmetnim stavbam, kljub temu pravilen. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da za navedeni zaključek zadoščajo že neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so imeli tožniki kot lastniki poslovnih prostorov v predmetnih stavbah sporne parcele vrsto let in jih še imajo v posesti ter jih uporabljajo kot parkirišča in dovozne oziroma dostopne poti do stavb. Že iz takšnega načina rabe spornih zemljišč namreč izhaja, da gre za zemljišča, ki so potrebna za redno rabo predmetnih stavb. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo, da je bil edini konkreten ugovor tožene stranke, zakaj sporne nepremičnine niso funkcionalno zemljišče k stavbam, v katerih imajo tožniki poslovne prostore,(7) neutemeljen (glej 11. točko obrazložitve te sodbe in 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da je izpodbijana sodba nejasna, ker iz nje ni moč jasno povzeti, na kakšni pravni podlagi so tožniki pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na spornih nepremičninah. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da so tožniki pridobili na podlagi pogodb o nakupu poslovnih prostorov poleg lastninske pravice na poslovnih prostorih odplačno tudi pravico uporabo parkirnih mest na spornih nepremičninah, pa tudi zemljišča, ki so potrebna za normalno uporabo stavb (dovozne in dostopne poti). Ker pa v pogodbah ni bil jasno naveden obseg zemljišč, na katerih so tožniki pridobili pravico uporabe (torej obseg funkcionalnega zemljišča)(8), se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na določbo 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po kateri ima v primeru, če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja, in v skladu s katero je pravico uporabe iz prvega odstavka tega člena mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi. Za odločitev na navedenih podlagah je imelo sodišče prve stopnje v nasprotju s stališčem tožene stranke zadostno trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da so tožniki s kupoprodajnimi pogodbami kupili poslovne prostore v poslovnih stavbah, stoječih na parc. št. 19, 22, 26, 35 in 24, vse k. o. X, hkrati pa so od družbe M. p. o. pridobili odplačno tudi pravico uporabe dovoznih in dostopnih poti do teh stavb in parkirišča, potrebna za funkcioniranje teh objektov, ki se nahajajo na zemljiščih, parc. št. 440/27, 440/23, 440/25, 440/32 in 440/38, k. o. X (glej drugo stran pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 1. 12. 2009 – list. št. 46 spisa). Pri tem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej obrazlagati, zakaj je štelo, da je šlo v pogodbah za prenos pravice uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini (torej za pravico iz 12. člena ZTLR) in ne morebiti za prenos obligacijske pravice, glede na to, da že iz zakona izhaja, da se je z lastninsko pravico na stavbi prenašala tudi pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za njegovo redno rabo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej ugotavljati, ali so v pogodbah zapisani pojmi na primer „parkirišče ob objektu“, „parkirišče in ploščad ob objektu“ dejansko nepremičnine, ki so zajete v tožbenem zahtevku, saj navedeno ni bilo sporno (tožena stranka ni trdila, da v pogodbah navedena „parkirišča“ in „ploščad ob objektu“ niso nepremičnine, ki so zajete v tožbenem zahtevku“). Ob upoštevanju, da je tožeča stranka trdila, da se nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, uporabljajo kot parkirišča ter dostopne oziroma dovozne poti k vsem trem stavbam, v katerih imajo tožniki poslovne prostore, tožena stranka pa tega ni konkretizirano prerekala, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati, katero zemljišče oziroma kateri njegov del pomeni skupni del posamezne in katere stavbe in katera zemljišča so morebiti skupni deli vseh stavb, temveč je pravilno štelo, da sporne nepremičnine predstavljajo skupne dele vseh predmetnih stavb.

15. Končno je neutemeljena sicer tudi pavšalna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni bila v dobri veri ob pridobiti oziroma vknjižbi lastninske pravice na spornih nepremičninah. Podlago za navedeni zaključek predstavljajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena z obstojem pogodb o souporabi parkirnih mest, da je vedela za problematiko parkirnih mest oziroma celotnega funkcionalnega zemljišča ter da je kot kupec poslovnega prostora v eni izmed predmetnih stavb, vedela, da imajo tudi drugi etažni lastniki (tako kot ona) pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1.) Dejstvo, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine neobstoječa oseba, ne predstavlja ovire za tek postopka za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi oziroma k več stavbam po ZVEtL (primerjaj četrti odstavek 26. člena ZVEtL v zvezi s 16. členom ZVEtL).

(2.) Primer. Ana Božič Penko, ZVEtL, Pravosodni bilten, 4/2013, str. 129. (3.) Prej navedeno delo, str. 129-130. (4.) Primerjaj VSK sodba I Cp 631/2005 z dne 3. 1. 2007 in Tomaž Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, 1/2012, str.173-174. Ob tem velja še dodati, da je sicer v skladu z drugim odstavkom 243. člena ZZK-1 vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno, kar v konkretnem primeru sicer ni podano, vendar pa je po logični razlagi s sklepanjem z manjšega na večje (argumentum a minori ad maius) treba šteti, da je materialnopravni razlog podan tudi, ko zemljiškoknjižno dovolilo sploh ne obstoji, za kar gre v konkretnem primeru.

(5.) Primerjaj Tomaž Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, 1/2012, str.172-173. (6.) Primerjaj VS RS sklep II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009, iz katerega izhaja, da lahko tudi pravdno sodišče ugotavlja, ali je določeno zemljišče funkcionalno zemljišče, prav tako pa lahko določi tudi njegov obseg.

(7.) Gre za ugovor tožene stranke, da sporno zemljišče ne more biti funkcionalno zemljišče stavbe, v kateri se nahajajo poslovni prostori strank, ker ima ta stavba že določeno funkcionalno zemljišče. (8.) Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo v pogodbah na primer navedeno, da je v ceno vključena „souporaba parkirišč in ploščadi ob objektu“ oziroma „uporaba parkirnega mesta“.