Jedro

V konkretnem primeru gre za reševanje predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, in sicer za postopek ugotavljanja državljanstva za osebo, ki ni bila vpisana v evidenco državljanov. Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana RS tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, saj gre pri državljanstvu za osebno okoliščino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil, da A.A. roj. B., roj. …. 4. 1907, pokojna od ... 7. 1981, nazadnje stanujoča v C., Avstrija, po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 in do smrti dne ... 7. 1981, ni bila jugoslovanska državljanka in LR Slovenije ter ni bila državljanka SR Slovenije (1. točka). V 2. točki je odločila, da v postopku niso bili zaznamovani nobeni stroški. UE je uvedla postopek ugotovitve državljanstva imenovane na zahtevo organa, ki vodi denacionalizacijski postopek, v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V ponovnem postopku je upravni organ zaprosil pristojne arhive v Republiki Sloveniji (RS) za morebitne podatke in dokaze za ugotovitev državljanstva A.A.. Iz odgovorov izhaja, da Arhiv RS, Pokrajinski arhiv Maribor in Arhiv NO Maribor ne hranijo podatkov o domovinstvu, o državljanstvu oz. podatkov o A.A.. Stranka je bila pozvana dne 24. 5. 2010, da predloži dokazila o avstrijskem državljanstvu A.A. in dokazilo oziroma listino o domovinstvu ter državljanstvu imenovane. Na dopis je dne 10. 6. 2010 pooblaščenec strank odgovoril, da dokazi o avstrijskem državljanstvu imenovane niso bili predloženi, ker zanj ni zaprosila, in da tudi ostalih dokazov ni mogoče predložiti, ker je bilo priloženo že vse, kar je bilo mogoče priložiti. Kot priče so bile v ponovnem postopku predlagane Č.Č. in D.D.. Stranka je bila ponovno zaprošena, z dopisom dne 23. 6. 2010, na predložitev potrdila o avstrijskem državljanstvu A.A. in potrdilo o pridobitvi nemškega državljanstva. Obenem je bila seznanjena tudi z ugotovitvami, dokazi in predpisi, na podlagi katerih se ugotavlja državljanski status A.A.. Dne 22. 7. 2010 je stranka predložila potrdilo pristojnega avstrijskega organa, da A.A. nikoli ni imela avstrijskega državljanstva. Dne 24. 8. 2010 je stranka po pooblaščencu predložila mrliški list Matičnega urada Graz o smrti E.E., v katerem je navedeno, da je E.E. umrl dne 19. 11. 1944 v Našicah, Hrvaška, Jugoslavija. Stranka je predložila tudi fotokopijo lista »odluka ustavnog suda 1999 godine i izmjena zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine 2002« ter fotokopijo članka »Hrvaška vrača premoženje pravim lastnikom« in navaja, da je A.A. od leta 1943 do izgona v januarju 1946 stanovala z otroki v Apačah (spisek v januarju 1946 prisilno izseljenih oseb). V nadaljevanju upravni organ citira določbe 8. in 10. člena ZUP in se sklicuje na splošne določbe dokazovanja, ki jih določa ZUP v členih od 164. člena do 177. člena. Stranki pojasnjuje, da je pri ugotovitvi državljanstva dolžan upoštevati predpise o državljanstvu, kot določa 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ustaljeno sodno prakso in sodbe Ustavnega sodišča RS. Citira 3. točko izreka in 42., 44., 45., 49., 51. in 52. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-23/93. Dne 21. 9. 2010 sta bila na ustni obravnavi zaslišana stranka Č.Č. in D.D. kot priča. Stranka je bila na ustni obravnavi najprej seznanjena z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno v ponovnem postopku, in z zbranimi dokazi. Pooblaščenec stranke je ponovno zatrdil, da je A.A., če ne z rojstvom, z dne 23. 4. 1933 sklenjeno zakonsko zvezo z oficirjem žandarmerije, jugoslovanskim državljanom E.E., pridobila jugoslovansko državljanstvo, to je uradnikom takratnih varnostnih služb, za katere je veljal pogoj, da so morali biti jugoslovanski državljani, in to ugotavlja tudi Upravno sodišče RS v svoji sodbi št. U 980/2008 z dne 3. 2. 2010. Pripadala je slovenski narodnosti že po svojem rojstvu, če pa ne slovenski pa nemški manjšini, ki je bivala na tem območju in je bila v stari Jugoslaviji uradno priznana. Pooblaščenec je izjavil, da je A.A. obdržala jugoslovansko državljanstvo tudi po 28. 8. 1945, saj je Zakon o državljanstvu z dne 28. 8. 1945 določal, da pridobijo jugoslovansko državljanstvo vse osebe, ki so državljani bivše Jugoslavije, to se pravi Kraljevine Jugoslavije in se na dan 28. 8. nahajajo na območju FLRJ. V dokaz, da je bila 28. 8. 1945 tukaj, dokazuje tudi dejstvo, da se nahaja na seznamu oseb, ki so bile prisilno izseljene 13. 1. 1946 iz Apač. Upravni organ je poklonil vero izjavam zaslišane stranke in priče. Izpovedala sta to, kar sta vedela in doživela o A.A. v času, ko sta jo srečevala v Apačah in v Grazu. Izjavo stranke in priče potrjujejo tudi pisni dokazi, ki so bili zbrani tekom postopka. Iz izjav o prebivališču A.A. pred in med drugo svetovno vojno izhaja, da se je imenovana preselila v Apače med drugo svetovno vojno in tu s prekinitvami prebivala sama z otroki. Oba zaslišana sta potrdila, da je bila A.A. izseljena iz Apač januarju 1946. Stranka je navedla kot razlog izselitve A.A. nemško narodnost. Stranka in priča sta na ustni obravnavi potrdili, da je bil glavni oz. razgovorni jezik A.A. nemščina, in da je zaradi sporazumevanja občasno govorila tudi slovenski jezik oz. da se je sporazumevala tudi v drugih jezikih. Stranka je navedla, da je A.A. po drugi svetovni vojni, po januarju leta 1946, prebivala v Avstriji do svoje smrti, in da je bila nemška državljanka. Na ustni obravnavi je stranka predložila tudi potrdilo, iz katerega izhaja, da je A.A., roj. B., …. 4. 1907, nemška državljanka, da je bilo potrdilo izdano 16. decembra 1971 in velja do 15. decembra 1976. Stranka ni vedela datuma in pravne podlage, na podlagi katere je A.A. pridobila nemško državljanstvo. Upravni organ je zaprosil za pravno pomoč Veleposlaništvo Republike Slovenije v Nemčiji za pridobitev podatka o datumu in pravni podlagi pridobitve nemškega državljanstva za A.A., vendar odgovora pristojnih državnih organov v ponovnem postopku ni pridobil, zato je bilo v dokaz o nemškem državljanstvu A.A. upoštevano potrdilo, ki so ga na ustni obravnavi predložile stranke. Upoštevajoč 39. člen ZDRS je potrebno v konkretnem postopku upoštevati Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil uveljavljen od 28. 8. 1945 (Uradni list DFJ št. 64/45) in njegove spremembe (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48, 105/48). V 1. odstavku 35. člena Zdrž/45 je določeno, da veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. V prvem odstavku 37. člena Zdrž/45, v zvezi z obvezno raz1ago prvega odstavka 37. člena Zdrž/45 z dne 1. 7. 1946 (Uradni list FLRJ, št. 90/46), so z dnem 28. 8. 1945 državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oz. občinsko pripadnost. Po predpisih, veljavnih do 28. 8. 1945, so državljanstvo FLRJ pridobile tiste osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin, pri čemer je bila povezava med državljanstvom in domovinstvom vzpostavljena tako z Zakonom o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije (Službene novine št. 254/1928) z dne 21. 9. 1928 kot z Zakonom o občinah (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 85-XLIII-1933). Dejansko stanje glede domovinske pristojnosti A.A. na dan 6. 4. 1941, je bilo ugotovljeno na podlagi zbranih dokazov že v predhodnih postopkih in v ponovnem postopku. Ni sporno, da se je A.A. dne 23. 4. 1933 poročila z E.E., ki je bil na dan sklenitve zakonske zveze domovinsko pristojen na območju Kraljevine Jugoslavije in sicer v kraju Šavnik, Zetska Banovina, nekdanja LR Črna Gora. Na podlagi Zakona o občinah, ki je stopil v veljavo dne 14. 7. 1933, je lahko bil član občine samo državljan Kraljevine Jugoslavije. Članstvo občine se je lahko izgubilo, če se je pridobilo članstvo druge občine ali če se je izgubilo državljanstvo (paragraf 15). Po paragrafu 16 je pridobila žena moževo članstvo. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (iz rojstne matične knjige, letnik 1907 in iz poročne matične knjige, letnik 1933). Glede na to, da je bil mož A.A. ob poroki z A.A. domovinsko pristojen v kraj Šavnik, Zetska banovina, v nekdanjo LR Črno Goro, izhaja, da je bila tudi A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v eno izmed jugoslovanskih občin in sicer v občino Šavnik, LR Črna Gora. Iz tega razloga, bi na dan 28. 8. 1945 v smislu določbe prvega odstavka 35. člena Zdrž/45, v zvezi z obvezno razlago prvega odstavka 37. člena Zdrž/45 z dne 1. 7. 1946 (Uradni list FLRJ, št. 90/46), lahko postala državljanka tedanje LR Črne Gore, ne pa tudi državljanka tedanje LR Slovenije. S spremembo Zakona o državljanstvu FLRJ, (Uradni list RS št. 105/48), ki je stopil v veljavo dne 4. 12. 1948, je bil uveljavljen nov, drugi odstavek 35. člena zakona, ki se je uporabljal retroaktivno za čas od 28. 8. 1945 dalje ter izločil iz državljanstva povojne Jugoslavije osebe, ki so sicer imele jugoslovansko državljanstvo in domovinsko pristojnost na dan 6. 4. 1941 v občinah na območju, ki je pripadlo FLRJ, vendar so bile nemške narodnosti in so živele v tujini, in ki so pred in med drugo svetovno vojno s svojim nelojalnim ravnanjem delovale zoper interese narodov in narodnosti FLRJ. V zvezi z ugotavljanjem pogoja nemške narodnosti je kot splošno znano dejstvo, da si lahko posameznik v času svojega življenja pridobi državljanstvo različnih držav, narodnost pa se pridobi po rodu in to ne glede na spremembo državljanstva. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila A.A. pripadnica nemške manjšine oz. oseba nemške narodnosti. Kot podlago za navedeno ugotovitev je bila upoštevana izjava stranke Č.Č. in priče D.D. v predhodnih in v ponovnem postopku in listine ter dokazi, ki so bili zbrani tekom postopka. Za ugotovitev narodnosti posamezne osebe se lahko upošteva tudi razgovorni jezik, za katerega je Č.Č., ki je nečakinja A.A., izjavila na zapisnik na ustni obravnavi dne 18. 1. 2005 in dne 5. 7. 2005, da je bil srbohrvaški, nemški in slovenski, da pa je z njo komunicirala v nemškem jeziku. Na ustni obravnavi dne 21. 9. 2010 je Č.Č. izjavila na vprašanje o razgovornem jeziku, da se je z A.A. pogovarjala v nemškem jeziku, in navedla kot razlogu za izselitev A.A. iz povojne Jugoslavije, da je bila vojna, bili so nemška manjšina in so bili nezaželeni v državi. Priča D.D., ki je bil nečak A.A., je na ustni obravnavi dne 21. 9. 2010 izjavil na vprašanje o razgovornem jeziku A.A., da se je pogovarjala v nemškem jeziku in da je občasno govorila tudi slovenski jezik. Kot dokaz o nemški narodnosti A.A. šteje tudi potrdilo o nemškem državljanstvu A.A. roj. B., roj. …. 4. 1907, ki je bilo izdano 15. 12. 1971. Na podlagi zaprosila je potrdilo predložila stranka na ustni obravnavi dne 21. 9. 2010. Na nemško narodnost imenovane nakazuje oblika osebnega imena njenih staršev in s tem tudi njen dekliški priimek (B.), ki po mnenju upravnega organa ni slovenskega izvora. Tudi podatki iz uradnih matičnih evidenc (RMK, letnik 1907, stran 86, zap. št. 30) po oceni upravnega organa ne potrjujejo, da bi bila A.A. po prednikih (starših) slovenskega porekla. Za dokaz o nemškem poreklu A.A. šteje tudi predloženo potrdilo Urada za notranje zadeve občanov mesta Gradec o prijavi, št. … z dne 5. 12. 2007, ki potrjuje dejstvo, da je A.A. roj. B., med in že pred ter po koncu druge svetovne vojne, od 19. 12. 1944 do 14. 6. 1945, prebivala v mestu Graz v Avstriji. Ponovno se je prijavila v Avstriji 8. 2. 1946, kjer je prebivala do smrti ... 7. 1981. Navedeno dokazilo, skupaj s predloženim potrdilom o nemškem državljanstvu potrjuje, da je A.A. bila oz. je optirala za nemško državljanstvo oz. za državljanstvo države, kateri je po narodnosti pripadala. Nobeden od zbranih dokazov ne dokazujejo, da bi bila A.A. pripadnica narodnosti enega izmed narodov Jugoslavije in posledično se ni štela za jugoslovansko državljanko po 36. členu ZDFJ, kakor tudi ne po drugem odstavku 35. člena ZDFJ, ki je bil uveljavljen 1948 (Uradni list FLRJ št. 105/48). Glede na sodno prakso osebe iz drugega odstavka 35. člena FLRJ niso postali državljani FLRJ in tudi niso mogli biti vpisani v državljansko knjigo. Za take osebe je pri ugotavljanju državljanstva potrebno upoštevati dokaze o nemški narodnosti, odsotnosti iz območja bivše Jugoslavije v času uveljavitve predpisa in domnevo nelojalnosti. V zvezi z ugotavljanjem obstoja pogoja odsotnosti za A.A. na dan 4. 12. 1948 oziroma med 4. 12. 1948 in 1. 1. 1965 je bilo na podlagi potrdila o prijavi prebivališča Urada za notranje zadeve občanov mesta Gradec, št. … z dne 5. 12. 2007 nesporno ugotovljeno, da je A.A. dne 8. 2. 1946 prijavila prebivališče v Grazu, v Avstriji, kjer je prebivala do smrti dne ... 7. 1981. Stanka in priča sta na ustnih obravnavah dne 18. 1. 2005, dne 5. 7. 2005 in dne 21. 9. 2010 izjavila isto in sicer, da je bila A.A. z vlakom izseljena iz Apač 13. 1. 1946 na Dunaj, v Grazu pa je nato prebivala do svoje smrti. Tretji pogoj za uporabo novele drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ pa se nanaša na pravno domnevo nelojalnega ravnanja osebe pred ali med vojno. Določba 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji vzpostavlja le pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele iz leta 1948 živele v tujini, ravnale nelojalno zoper interese narodov in države FLRJ. Ustavno sodišče Republike Slovenije je navedlo v sodbi, št. U-I-23/93, Uradni list RS, št. 23/1997 z dne 25. 4. 1997, da bi bilo nedopustno, če bi pristojni organi določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž uporabljali tako, da bi se nanašala na vse osebe nemške narodnosti, ne da bi pri tem razlikovali na podlagi kriterija, ki ga je določil zakonodajalec-kriterija nelojalnosti. Zato si je določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen potrebno razlagati kot pravno domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasprotni dokaz. Posameznik lahko dokaže, da je bil zaradi verskih ali drugih razlogov interniran, ali se je boril na strani protifašistične koalicije, s čimer je tudi uspel dokazati njegovo lojalno ravnanje in s tem tudi domnevo njegove lojalnosti. Dokazno breme v tem primeru nosi stranka. Strankam je bila v predhodnih in v ponovnem postopku omogočena udeležba v postopku, možnost predložitve in predlaganja dokazov ter braniti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Po seznanitvi z vsemi dejstvi in okoliščinami je prvostopni organ dal stranki možnost, da predloži dokaze o ravnanju A.A., ki izpričujejo lojalnost oziroma dokaze o obstoju drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Upravni organ na podlagi navedb in dokaznih predlogov strank ugotavlja, da stranke niso navedle in predložile takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje A.A. Stranka je navajala v dokaz o izpodbijanju pravne domneve nelojalnosti A.A. trditev, da naj bi bil mož A.A., E.E. žandar jugoslovanske vojske, kar utemeljuje s priloženimi fotografijami, in da bi bil sam in tudi njegova žena A.A. zato lojalna Jugoslaviji. Navedena trditev ne more držati glede na dokaze, ki to negirajo. Iz prevoda originalnega dokumenta z dne 12. 3. 1943 izhaja, da je A.A. dne 7. 3. 1943 rodila sina H.H. in da je v času njegovega rojstva, torej v času vojne agresije na takratno Jugoslavijo, E.E. stalno prebival v Grazu, kar kot uraden dokument negira navedbo, da bi se naj kot pripadnik žandarmerije boril proti okupatorju in s tem izkazal lojalnost Jugoslaviji. Namreč država Avstrija je podpisala lojalnost tretjemu Rajhu. Pooblaščenec pa je v zvezi z navedenim dne 29. 11. 2007 na ustni obravnavi izjavil, da je bil E.E. med vojno zaposlen v službi avstrijske varnosti oz. neke vrste redar v Grazu v Avstriji, kjer je delal vse do druge svetovne vojne. Dejstvo, da je E.E. stalno prebival v času agresije v Grazu, nedvoumno v službi oblastnikov tedanje Avstrije v navedenem obdobju, kjer je bil zaposlen kot poveljnik policijske enote (prevod izpiska z dne 12. 3. 1943) izključuje trditev o njegovi lojalnosti do narodov in narodnosti takratne Jugoslavije oz. dejstvo, da bi bil iz verskih ali drugih razlogov interniran ali bi se boril na strani protifašistične koalicije. V dopolnjenem postopku je bilo predloženo dne 17. 12. 2007 potrdilo o prijavi prebivališča Urada za notranje zadeve občanov mesta Gradec, št. … z dne 5. 12. 2007 iz katerega izhaja, da je A.A. od 19. 12. 1944 in do 14. 6. 1945 ter od 8. 2. 1946 pa do svoje smrti, prebivala na naslovih v Gradcu. Navedeni dokaz je bil v postopku ovrednoten v dokaz odsotnosti A.A. iz ozemlja nekdanje Jugoslavije, ki skupaj z ugotovljeno njeno nemško narodnostjo kaže na opcijo A.A. za nemški Rajh oz. njeno prejšnje državljanstvo, saj je imenovana bivala med drugo svetovno vojno na območju države Avstrije in do 14. 6. 1945. Odsotna je bila tudi med 4. 12. 1948 in 1. 1. 1965. Na ustni obravnavi dne 21. 9. 2010 dokazi oz. dokazni predlogi, iz katerih bi izhajalo, da je bila A.A. internirana zaradi verskih ali drugih razlogov, ali se je borila na strani protifašistične koalicije, s čimer bi bila stranka uspešna pri izpodbijanju pravne domneve nelojalnosti, v predhodnih in v tem ponovljenem postopku, niso bili ugotovljeni. V postopku predloženo potrdilo Zvezne republike Nemčije, K. številka … z dne 16. 12. 1976, v katerem je navedeno, da je bila A.A. nemška državljanka, negira navedbo strank, da A.A. ni imela nemškega državljanstva. Lojalnost E.E. ter A.A. pa tudi ne izhaja iz prevoda potrdila o prijavi prebivališča št. … z dne 5. 12. 2007, ki je bilo predloženo 17. 12. 2007, in ki potrjuje, da je imela A.A. prijavljeno stalno prebivališče v Grazu v Avstriji že od 19. 12. 1944 do 14. 6. 1945. Predložen prevod mrliškega lista za E.E., ki ga je izdal matični urad Graz (št. …) dne 18. julija 1953, potrjuje ugotovitev, da je E.E. med drugo svetovno vojno kot kapetan oz. pripadnik okupacijske nacistične vojske padel dne 19. 11. 1944 v Našicah /Hrvaška/, Jugoslavija. V mrliškem listu je navedeno tudi, da je imel E.E. ob smrti stalno prebivališče v Grazu, v Avstriji. Zgoraj navedenimi dokazi dokazujejo, da se je E.E. med drugo svetovno vojno boril na strani okupacijske nacistične vojske in ne kažejo na lojalnost E.E. do narodov in narodnosti Jugoslavije, kot zatrjuje stranka v postopku. Na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je bilo potrebno ugotoviti, da stranka ni predložila dokazov o ravnanju A.A., ki bi izpričevali lojalnost oziroma dokaza o obstoju drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Glede na izpolnjen pogoj nemške narodnosti za A.A. in odsotnost dokazov, ki bi dokazovali lojalnost A.A., ter ugotovljena odsotnost imenovane iz območja Jugoslavije med vojno in že pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, izkazujejo, da stranka ni predložila dokaza, ki bi izpričevala lojalnost oziroma dokaza o obstoju drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti A.A. do narodov in narodnosti Jugoslavije, zato je v skladu s sodno prakso zanjo potrebno uporabiti domnevo nelojalnosti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da so pri A.A. izpolnjeni kumulativni pogoji za uporabo določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105-48), po kateri kljub domovinski pristojnosti na dan 6. 4. 1941 v eni izmed jugoslovanskih občin, na dan 28. 8. 1945 niso postali državljani FLRJ osebe nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil. Izpodbijana odločba je izdana v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. V postopku ugotavljanja državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen, je glede na določbo drugega odstavka 9. člena ZDen in 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ZDRS predpis, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, Zakon o državljanstvu FLRJ vključno z novelo v letu 1948. Stališče, da je ustavno dopustno, da je ZDen določil tudi uporabo novele ZDrž (1948) v postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDEN, pa je zavzelo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I- 23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97). Citira prvi in drugi odstavek 35. člen Zakona o državljanstvu FLRJ (Zdrž/45). Pri presoji je organ prve stopnje, glede na določbo 39. člena ZDRS, pravilno uporabil predpise, ki so urejali državljanstvo od rojstva tožničine prednice dalje ter na ugotovljeno dejansko stanje uporabil pravilno podlago. Organ prve stopnje je v postopku ugotavljal pravno relevantne okoliščine, ki so vplivale na državljanski status tožničine prednice, pri čemer je upošteval okoliščino, da je prednica tožnice pri presoji državljanskega statusa pred uveljavitvijo ZDrž/45 s sklenitvijo zakonske zveze v državljanstvu in domovinstvu sledila zakonitemu možu. Domovinstvo pa je tista okoliščina, ki je tvorila pravno podlago pridobitve jugoslovanskega in republiškega državljanstva ob uveljavitvi ZDrž/45. Državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in domovinstvo na dan 6. 4. 1941 nista sporni. Tožnica pa oporeka pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 in posledično ugotovitvi, da njena prednica zaradi izpolnjenega dejanskega stanja te določbe v povezavi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen, na dan 28. 8. 1945 ni postala jugoslovanska državljanka in državljanka ene izmed tedanjih jugoslovanskih republik. Na državljanstvo A.A., upoštevajoč okoliščino, da je leta 1928 postala polnoletna, ni vplivalo državljanstvo njene matere. Ker pa je organ prve stopnje moral ugotavljati, ali je tožničina prednica jugoslovansko državljanstvo pridobila tudi na dan uveljavitve ZDrž/45, t.j. 28. 8. 1945, je v postopku ugotavljal dejanski stan določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 v povezavi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen. V tem postopku pa je moral ugotoviti narodnost tožničine prednice ter njeno bivanje na dan 4. 12. 1948. Po ustaljeni upravno sodni praksi je mogoče pripadnost k določeni narodnosti ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev (poreklo, lastna izjava dana v začetku okupacije, opcija za nemški Reich, članstvo v nemških organizacijah in na podlagi podatkov, ki se hranijo v različnih arhivih ipd.). Po podatkih upravnih spisov je pravno relevantne okoliščine glede nemške narodnosti, organ prve stopnje ugotovil na podlagi dokazil, ki jih je pridobil v predhodnem postopku in dokazil, ki jih je pridobil v ponovnem postopku. Organ prve stopnje je ob upoštevanju določbe drugega odstavka 70. člena ZDen zahteval dokaz o pravni podlagi pridobitve tujega državljanstva tožničine pravne prednice, vpogledal v izpiske iz rojstne matične knjige, poročne matične knjige, listino o pridobitvi državljanstva matere A.A., listino o državljanstvu A.A. ter sledil izjavi prič in pooblaščenca. A.A. je bila do leta 1928 mladoletna. Po izoblikovani upravno sodni praksi so mladoletni otroci (upoštevajoč člen 1 Zakona o polnoletnosti z dne 31. 7. 1919, je državljan kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev postal polnoleten, ko je dopolnil 21. leto starosti) v narodnosti in državljanstvu sledili svojim staršem. V konkretnem primeru je tožničina prednica 21. leto starosti dopolnila leta 1928, za njeno mater pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila oseba nemške narodnosti (ugotovitvena odločba organa prve stopnje št. 208-1212003-118 z dne 6. 1. 2004, ki je postala pravnomočna dne 23. 1. 2004, ter odločba Steiermarkische Landesregirung št. … z dne 30. 4. 1956, iz katere izhaja, da je pridobila državljanstvo Avstrije kot pripadnica nemške manjšine v nenemški državi). Opredelitev za narodnost kot intimna povezava posameznika z določeno družbeno skupino se lahko pri vsakemu posamezniku tudi spreminja, vendar pa v konkretnem primeru tožnica ni dokazala, da bi bilo dejansko stanje glede narodnosti po dopolnjenem 21 letu starosti drugačno. Pooblaščenec je okoliščino, da je bila A.A. po rodu nemške narodnosti posredno potrdil z izjavo, podano na zapisnik pri UE dne 21. 9. 2010: »Ugotovitev, da ni pripadala narodom Jugoslavije je popolnoma protislovna in protispisna. Pripadala je narodnosti slovenski že po svojem rojstvu, če pa ne slovenski pa nemški manjšini, ki je notorično bivala na tem območju.« Obstoj nemške manjšine na tem območju je splošno znano dejstvo, da sta A.A. in njena mati pripadnici te manjšine, pa je mogoče sklepati na podlagi listine o pridobitvi državljanstva Avstrije I.I. (materi tožničine prednice). Mati A.A. je po podatkih upravnih spisov pridobila avstrijsko državljanstvo v skladu s 1. členom Zveznega zakona izdanega dne 2. junija 1954, objavljenega v Zveznem uradnem listu Republike Avstrije, številka 124, letnik 1954 z dne 5. 8. 1954. Po podatkih upravnih spisov A.A. ni pridobila avstrijskega državljanstva, pač pa je imela državljanstvo Nemčije. Ker upravni organ v postopku pred odločitvijo v upravni zadevi ni pridobil podatka o pravni podlagi pridobitve le-tega, iz priloženega potrdila o državljanstvu, pa le-ta ni razvidna, je sklep organa, da je zaradi posedovanja nemškega državljanstva A.A. nemške narodnosti, preuranjen. Da gre za osebo nemške narodnosti na podlagi porekla, pa je mogoče sklepati na podlagi dokazil, ki jih je organ prve stopnje pridobil v postopku, zato je MNZ v tem delu zgolj dopolnilo obrazložitev organa prve stopnje. Po presoji MNZ je organ pravilno ugotovil vse pravno relevantne okoliščine glede nemške narodnosti imenovane. Sledi tudi razlogom in dokazni oceni organa prve stopnje v delu, ki zadeva pogoj bivanja v tujini na dan 4. 12. 1948. Upoštevajoč, da sta bili v postopku ugotavljanja državljanstva A.A. ugotovljeni dve pravno relevantni okoliščini drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, t.j. nemška narodnost in bivanje v tujini, ter dejstva, da pravne domneve nelojalnosti tožnica ni uspela izpodbiti, je pravilen zaključek organa prve stopnje, da na dan 28. 8. 1945 ni postala jugoslovanska državljanka in posledično tudi ne državljanka katere izmed bivših republik nekdanje FLRJ. O nedopustni uporabe določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 je presojalo že Ustavno sodišče RS, z odločbo št. U-I-23/93. Uporaba navedene določbe zato ne more pomeniti kršitve kakšne človekove pravice. Pritožbene navedbe, da Ustava Republike Slovenije in Konvencija o človekovih pravicah prepovedujeta ugotavljanje narodnosti in drugo razlikovanje glede narodnosti ter da gre v konkretnem postopku ugotavljanja državljanstva za diskriminacijo po narodnosti Ministrstvo za notranje zadeve RS zavrača iz naslednjih razlogov: diskriminacijo oseb nemške narodnosti bi pomenila uporaba določbe 35. člena ZDrž/45 na način, da bi se nanašal na vse osebe nemške narodnosti, ne da bi pri tem razlikovali na podlagi kriterija, ki ga je sprejel tedanji zakonodajalec, t.j. kriterija nelojalnosti. Razlikovanje je bilo utemeljeno na podlagi nemške okupacije in dejstva, ki ga potrjujejo zgodovinski viri, da se je večina pripadnikov nemške narodnosti v času okupacije nacificirala (U-I-23/93). Z včlanitvijo Slovenije v Evropsko unijo s 1. majem 2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije. Ta pa sega le na področja navedena v aktih Evropske unije. Med področja, na katerih je RS prenesla izvrševanje dela svoje suverenosti na Evropsko skupnost, pa ne spada denacionalizacija.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena ZUS-1. Meni, da vsebuje izrek in obrazložitev odločbe vse elemente kaznivega dejanja iz 3. odstavka 141/1 čl. KZ Republike Slovenije. Enakopravnost narodnosti pred zakonom je garantirana tudi z Ustavo RS v 14., 22. in 15. členu. Pravica do državljanstva in premoženja je človekova pravica in zato ne more biti predpis o državljanstvu v nasprotju z ustavno ureditvijo in Konvencijo o človekovih pravicah, ki je bila v celoti sprejeta v Ustavo. Tako je postala osnova ustavne ureditve države in je istočasno kot ratificiran mednarodni pravni akt tudi dobila interno zakonsko veljavo. Neupoštevanje tovrstnih predpisov je najbolj groba kršitev temeljev pravne države. Celo Ustava totalitarnega sistema iz januarja 1946 je prepovedovala uporabo retroaktivnih predpisov in določila, da mora vsebovati predpis, ki se ga uporablja in velja retroaktivno, v besedilu takšno določilo. Novela Zakona o državljanstvu z dne 4. 12. 1948 takšnega določila nima, zato tudi nobeno sodišče niti Ustavno sodišče ne more normirati retroaktivnosti te novele. Trditev, da se je organ poslužil kontinuitete, čeprav ni navedel, na podlagi katerega določila, pomeni zlorabo uradnega položaja, ker je zavestno uporabljal določila, ki so protiustavna in kazniva. Prav tako ne more organ, ki je dolžan izvajati predpise, določiti, kdaj velja kontinuiteta, tudi če se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča. To velja še posebej od leta 1954, ko je Slovenija na podlagi pristopne pogodbe postala članica ES in je v celoti prevzela pravni red ES, in ne da je denacionalizacija izvzeta iz pristopne pogodbe in s tem tudi ugotavljanje državljanstva, kot predpogoj za izvedbo denacionalizacije. Ugotavljanje narodnosti in trditev, da nemška narodnost ni spadala med narodnosti Jugoslavije, je neresnica, saj je bila nemška manjšina v Kraljevini Jugoslaviji priznana in je imela ustavno zaščito. Jugoslavija je 10. 12. 1948 podpisala Deklaracijo o človekovih pravicah in jo kasneje ratificirala. Tako je postala deklaracija interni predpis in so nehali veljati vsi predpisi in na njih temelječe odločbe upravnih in sodnih organov, ki so temu načelu nasprotovale. Pričakovati je bilo, da se državni organ, ki se imenuje Ž., ne bo več opiral pri dokazovanju na dekliški priimek upravičenke – B., pa je to kljub temu storil. Državni organ s takšnimi argumenti krši človekove pravice, ko brezobzirno navaja dokaze, ki so dejanski stan kaznivega dejanja diskriminacije zaradi narodnosti po uradni osebi, za katero kazenski zakon določa zapor do treh let. Obširno sklicevanje na sodbo Ustavnega sodišča. št. U-I-23/93 pomeni dokaz, da je državni organ po načelu kontinuitete uporabljal predpise, ki so najkasneje maja 2004, s pristopom Slovenije k ES, postali neveljavni. Pri tem je treba omeniti, da je Slovenija s pristopom in ratifikacijo Lizbonske pogodbo ponovno z mednarodnim aktom prevzela obveznost, da bo spoštovala predpise ES. Odločitev in obrazložitev dokazujeta organiziran kriminal državnih organov, ko bolj verjame dokazom, ki izhajajo iz listin tujih organov in so v nasprotju tako z dokazi, ki jih imajo naši organi, in izpovedbam prič. Uporablja raje tuje listine, ki nasprotujejo našim (seznam o izgnanih osebah iz januarja leta 1946) za negativno odločitev. Presoja izpovedi zaslišanih prič je primer, kako zlonamerno in kaznivo interpretira organ njihove izpovedi. Baje je na podlagi izpovedi Č.Č. in D.D., ki sta izpovedala, da je bila A.A. skupaj z njima in njenimi otroci pregnana iz Apač v januarju 1946, dokazano, da je bila A.A. oseba nemške narodnosti, ni pa dokazano, da je bila skupaj z njima izseljena tudi A.A., živela v Apačah in bila od tam izgnana. Istočasno opira državni organ svojo odločitev na avstrijsko listino, iz katere izhaja, da bi naj bila v januarju 1946 prijavljena v Grazu, kar bi naj pomenilo, da ni bila izgnana, ampak da je živela v omenjenem mestu. Neresnična je tudi ugotovitev, da bi naj mož A.A. - E.E. delal vse do druge svetovne vojne v Grazu. Nesporno je dokazano, da je bil najmanj do začetka II. svetovne vojne oficir kraljeve žandarmerije in obvezno jugoslovanski državljan, ob koncu II. svetovne vojne pa ni bil več živ, kar izhaja iz mrliškega lista. Ob dejstvu, da je državljanstvo Kraljevine Jugoslavije za A.A. nesporno dokazano, je bil tudi E.E. vse do svoje smrti jugoslovanski državljan. Vse spremembe državljanstva med okupacijo so nične. Državljanstvo bi lahko spreminjal šele po končani vojni, vendar pa je že leta 1944 umrl. To pomeni, da je tudi umrl kot državljan Kraljevine Jugoslavije. Dejstvo, da je A.A. prevzela nemško državljanstvo zato, da je lahko dobivala pokojnino za svojim pokojnim možem, nikakor ne dokazuje, da je bila oseba nemške narodnosti. Pravni zastopnik stranke je v svojih pripombah na upravni postopek opozoril, da narodnost in državljanstvo nista istovetna pojma, kar končno povzema tudi odločba pri svojih navedbah, ki jih spreminja glede na negativne potrebe odločanja. Končno pa organ pri svoji odločitvi ni spoštoval niti navodil, ki jih je drugostopni organ navedel v svoji odločbi. Dejstvo je, da sta Č.Č. in D.D. ter njuna mati postali sirote in vdova potem, ko so brez sodbe v jeseni 1945 ubili očeta in moža. Ostal je v Apačah, ki je tik ob meji in bi lahko pravočasno pobegnil, vendar se ni čutil krivega. Zato so ostali in bili izgnani ter oropani premoženja, kot izhaja iz listin. Čeprav je ZDen ugotovil, da je šlo za protipravni odvzem premoženja in je določil vračanje krivično odvzetega premoženja, vsebuje zakon novo krivico, ker razlikuje ljudi po narodnosti. To se dogaja v pravni državi, ki je podpisala in ratificirala tako Konvencijo o človekovih pravicah kot Lizbonsko pogodbo. V danem primeru bi moralo biti premoženje vrnjeno materi in babici, če pa ne tem, pa po dosedanji praksi z vstopno pravico ubitega očeta ali pa z vstopno pravico Č.Č. in D.D., ki sta bila ob razlastitvi mlajša od 14 let. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljujeta organ prve stopnje in tožena stranka in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V predmetni zadevi med strankami ni sporno, da se je A.A. dne 23. 4. 1933 poročila z E.E., ki je bil na dan sklenitve zakonske zveze domovinsko pristojen na območju Kraljevine Jugoslavije, v kraju Šavnik, Zetska Banovina, nekdanja LR Črna Gora. Na podlagi Zakona o občinah (paragraf 16) je žena pridobila moževo članstvo občine. Iz tega izhaja, da državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in LR Črne Gore A.A. na dan 6. 4. 1941 nista sporni. V konkretnem primeru je organ v nadaljevanju upravnega postopka kljub temu, da ni sledil napotkom sodišča iz sodbe opr. št. U 980/2008 z dne 3. 2. 2010, ravnal pravilno, ko je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, v skladu z obvezno razlago 37. člena Zdrž/45 v povezavi z 36. členom Zdrž/45 ter 9. členom ZDen, ugotavljal obstoj okoliščin iz drugega odstavka 35. člena Zdrž/45 za A.A.. Oprl se je namreč na interpretacijo zakona, ki jo je že v več sodbah zavzelo Upravno sodišče (npr. sodba U 2382/2007, smiselno tudi sodba I U 1620/2010, sodba VSRS opr. št. X Ips 495/2009, X Ips 24/2008, II Ips 160/2009).

V konkretnem primeru gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in sicer za postopek ugotavljanja državljanstva za osebo, ki ni bila vpisana v evidenco državljanov (3. odstavek 63. člena ZDen). Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana RS tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, saj gre pri državljanstvu za osebno okoliščino. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je v konkretnem primeru Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: Zdrž/45), prvotno imenovan Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45). Po določbi 1. odstavka 35. člena Zdrž/45 se za jugoslovanske državljane štejejo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo 2. odstavka 35. člena Zdrž/45, po katerih se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Te določbe je upravni organ upošteval pri ugotavljanju državljanstva A.A.. Sodišče ocenjuje, da sta organ prve in druge stopnje v svojih odločbah pravilno ugotovila in obrazložila dejansko stanje tako glede odsotnosti imenovane v tujini kot tudi nemške narodnosti imenovane. Pri ugotavljanju narodnosti imenovane organa nista ravnala diskriminatorno z uporabo zgoraj navedenih zakonov. Da njihova uporaba ni diskriminatorna, je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-23/93. Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da je bil E.E. brez sodbe ubit jeseni leta 1945, ter da organ prve stopnje pri svoji odločitvi ni spoštoval navodil organa druge stopnje, vendar ta trditev ne ustreza dejstvom, ki so v spisu. Sodišče šteje tako za pravilno ugotovljeno dejstvo, da je E.E. umrl leta 1944 v Našicah, Hrvaška (kljub drugačni navedbi tožeče stranke na strani 3 tožbe, saj tožeča stranka tem podatkom istočasno pritrjuje na strani 2 tožbe, izhajajo pa tudi iz mrliškega lista Matičnega urada Graz o smrti E.E., ki ga je tožeča stranka predložila upravnemu organu tekom upravnega postopka).

Glede ugovora tožnika o uporabi prava EU se sodišče sklicuje na pojasnilo dano v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1530/2005. Vrhovno sodišče je tu pojasnilo, da so področja, pri katerih je Republika Slovenija izvrševanje dela suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1. 5. 2004, določena v 2. členu PES. Med področja, na katerih je Republika Slovenija izvajanje dela suverenih pravic prenesla na Evropsko unijo, pa ne spada denacionalizacija. Naslovno sodišče še dodaja, da tudi Lizbonska pogodba v členih 3., 4., 5. in 6. PDEU ali kje drugje, kjer so določene pristojnosti in obseg pristojnosti EU, ne navaja področja denacionalizacije in posledično ne področja ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v zvezi z denacionalizacijo. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.