Jedro

Kar zadeva uporabo prava, je pri sojenju v zamudnem postopku sodišče v enakem položaju kot pri izdaji kontradiktorne sodbe. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve zamudne sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev. Šele takšni razlogi namreč omogočajo presojo pravilnosti materialnega sklepa (conclusio).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu N. Š., da tožniku A. K. plača odškodnino v znesku 2.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 dalje do plačila, in mu povrne pravdne stroške v znesku 187,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe zaključilo, da tožena stranka v roku, ki ga določa 277. člen Zakona o pravdnem postopku, (Ur.l. RS, št. 73/2007 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ni odgovorila na tožbo, zaradi česar je izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Navedlo je še, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka in v njej prereka, da bi dne 21. 7. 2010 tožnika telesno poškodovala ter grozila njemu in njegovi družini. Navaja, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in da tudi v obravnavanem primeru laže, zaradi česar predlaga, da se opravi poligrafsko testiranje obeh pravdnih strank in s strani tožeče stranke predlaganih prič.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ena izmed predpostavk za izdajo zamudne sodbe po I. odstavku 318. člena ZPP je pasivnost toženca, ki se po sistemu afirmativne litiskotenstacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Zato v postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. (1) Vsled predhodno opisane značilnosti se zamudna sodba glede obrazložitve razlikuje od sodbe izdane v postopku, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje sad dokaznega postopka in dokazne ocene sodišča. Obrazložitev zamudne sodbe tako ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeni očitek o neresničnosti obravnavanega spornega dogodka neutemeljen, saj kot tak ne more biti pritožbeni razlog.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, v kateri je zgolj navedlo razloge, ki opravičujejo njeno izdajo (V. odstavek 324. člena ZPP), vključno s predpostavko iz 3. točke I. odstavka 318. člena ZPP, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ni pa navedlo konkretnega dejanskega stanu (ki je podlaga sodbe) in brez pojasnila, katera pravna norma je bila uporabljena in kako jo je sodišče razlagalo. Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa sodbe glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka. Kar zadeva uporabo prava, je pri sojenju v zamudnem postopku sodišče v enakem položaju kot pri izdaji kontradiktorne sodbe. (2) To pomeni, da mora biti iz obrazložitve zamudne sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev. Šele takšni razlogi namreč omogočajo presojo pravilnosti materialnega sklepa (conclusio). Sodišče prve stopnje pa v obravnavani zadevi ni ravnalo v skladu s predhodno opisano prakso. V obrazložitev izpodbijane sodbe zgolj prepisalo del besedila I. odstavka 318. člena ZPP, moralo pa bi obrazložiti višino priznane škode za vsako posamezno obliko zahtevane nematerialne škode (za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico in za strah). Sodbe sodišča prve stopnje tako ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja kršitev po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP

6. Iz navedenega razloga je sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi zamudne sodbe povzeti dejansko stanje, ki se zatrjuje v tožbi in določiti višino odškodnine za vsako posamezno pravno priznano obliko zahtevane nematerialne škode.

(1) VSC sklep Cp 1664/2006. (2) Jan Zobec: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009.