Jedro

Statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 4. odstavka 2. člena ni mogoče priznati osebi, ki je od doma odšla še pred njegovim požigom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 16.4.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote K. z dne 13.2.2003, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunke, saj njen dom ni bil požgan s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev. Tožena stranka se je strinjala z odločitvijo organa prve stopnje, da tožnici uveljavljanega statusa po določbah 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN) ni mogoče priznati. Glede na izvedene dokaze namreč izhaja, da so si v tožničini hiši po njenem odhodu Nemci uredili postojanko, nato pa je bila požgana s strani partizanov. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da je tožnica z družino iz svoje hiše odšla še pred njenim požigom in torej med tema dogodkoma ni vzročne zveze Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi tožene stranke. Menilo je, da je dejanski status žrtve vojnega nasilja iz določbe 4. odstavka 2. člena povezan z vzročno zvezo med nasilnim dejanjem požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše s strani okupatorja ter najmanj trimesečno nezmožnostjo vrnitve na svoj dom. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da vzročna zveza ni podana, saj je tožnica nesporno odšla od doma še pred njegovim požigom, konkretno in neposredno nasilje v smislu določb 4. odstavka 2. člena ZZVN ni izkazano. O statusu tožnice kot izgnanke pa je bilo že odločeno in je bil njen zahtevek zavrnjen (odločba Upravne enote K. z dne 27.2.1998 in odločba tožene stranke z dne 28.4.1999), saj je bilo na podlagi arhivske dokumentacije ugotovljeno, da je bila tožnica prostovoljno preseljena v Nemčijo.

Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da njena družina ni odšla od doma, temveč je bila izgnana. To potrjujeta tudi priči M.D. in Z.M., kar pa že ob vlogi za pridobitev statusa izgnanke ni bilo dovolj upoštevano. Razlog za izgon je bila želja Nemcev, da si v njihovi hiši uredijo postojanko. Jasno je tudi, da so Nemci od mnogih izgnancev zahtevali, naj podpišejo listino o prostovoljnem odhodu, čeprav je šlo dejansko za prisilen izgon. Da odhod ni bil prostovoljen, kaže tudi dejstvo, da so odšli v taborišče. Pritožbi prilaga tudi preklic in opravičilo priče Z.M., ki ji je s svojimi krivičnimi in neresničnimi izjavami storil veliko krivico. V pritožbi pa tudi ugovarja, da ni trdnih dokazov, kdo je domačo hišo požgal, saj se datumi, ki jih navajajo priče, med seboj ne ujemajo. Sodišče prosi naj ji prizna status izgnanke oziroma pregnanke vsaj do 31.12.1945. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje za svojo odločitev so v skladu s podatki upravnega spisa in imajo podlago v določbah ZZVN. Ta namreč v 4. odstavku 2. člena med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja, ali izropanja njene stanovanjske hiše od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se neprekinjeno ni mogla vrniti na svoj dom najmanj tri mesece. Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na navedene določbe ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja tisti osebi, ki je od doma odšla še pred njegovim požigom. Zakon namreč izrecno zahteva, da je oseba od doma pregnana zaradi požiga, ob dodatnem pogoju, da se na svoj dom ni mogla vrniti neprekinjeno najmanj tri mesece. Ker ni sporno, da je tožničina družina od doma odšla še pred njegovim požigom (pritožba namreč ugovarja zgolj to, da odhod ni bil prostovoljen) tožnica glede na povedano do uveljavljanega statusa ne more biti upravičena.

Na drugačno odločitev v predmetni zadevi pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi. Tožnica namreč ugovarja, da je upravičena do statusa izgnanke, saj od doma ni odšla prostovoljno. Slednje pa ni predmet tega upravnega spora. Kot je namreč navedla že tožena stranka v svoji odločbi ter sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bilo o zahtevku tožnice za priznanje statusa izgnanke že dokončno odločeno z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 28.4.1999. Tožnica bi morala tovrstne ugovore uveljavljati v upravnem sporu zoper citirano odločbo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.