Jedro

Iz zakonskih določb izhaja ne samo dolžnost cestnih podjetij za redno vzdrževanje cest, ampak tudi njihova skrb za varnost prometa v okviru dolžnega nadzora stanja cest. Ker je bila toženkina pravna prednica profesionalna organizacija, je zanjo veljalo merilo najstrožje skrbnosti. Zahteva za postavitev prometnega znaka je bila nezadostna ob izkazano slabem stanju asfaltne prevleke, zato toženka z zahtevo za obnovo ceste ne bi smela čakati tako dolgo, da je postala zadeva nujna, kot sama omenja v svojem drugem dopisu.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je v prometni nesreči 6.6.1991 hudo telesno poškodovala, saj je zaradi poškodb hrbtenice postala tetraplegik. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju za zahtevane oblike nepremoženjske škode odmerilo naslednjo odškodnino: za strah 2.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000.000 SIT, skupaj 14.000.000 SIT oziroma sedaj 58.420,96 EUR. Odškodnino za premoženjsko škodo je določilo v znesku 515.000 SIT oziroma sedaj 2.149,05 EUR. Ker je tožničin prispevek k nastanku nesreče ocenilo s 50 %, je toženki naložilo, da mora plačati tožnici 7.257.500 SIT oziroma sedaj 30.285,01 EUR.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo tako, da je toženkin delež ocenilo na 70 %. Z višino odmerjene odškodnine se je strinjalo. Zato je toženki naložilo, da mora plačati tožnici 10.160.500 SIT oziroma sedaj 42.399,01 EUR s pripadki. V ostalem je tožničino pritožbo, v celoti pa toženkino pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter še podrejeno razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. V reviziji se materialnopravni in procesnopravni očitki med seboj prepletajo, zato jih bo revizijsko sodišče povzelo in hkrati nanje odgovorilo v nadaljevanju te odločbe.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije Revizija je kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi omejena tako glede obsega kot tudi razlogov izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Vrednost spornega predmeta se tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije določa po 39. in naslednjih členih ZPP. Če tožnik proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se vrednost spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Odškodninska zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode imata različno dejansko in pravno podlago. Ker toženka zanika obstoj svoje odškodninske odgovornosti, izpodbija celoten prisojeni znesek, ki ga tvorita odškodnina 1.504,33 EUR (70 % od 2.149,05 EUR) za premoženjsko škodo in odškodnina 40.894,67 EUR (70 % od 58.420,96 EUR) za nepremoženjsko škodo. Prvi znesek ne presega revizijskega praga iz navedene zakonske določbe, zato revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena.

O neutemeljenem delu revizije Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica 6.6.1991 poškodovala kot voznica osebnega avtomobila Fiat 750 na cesti iz Ilirske Bistrice proti Harijam. Vozila je s hitrostjo 40 do 50 km/h. Ob vzponu ceste jo je začelo zanašati, ko se je zaradi srečanja z nasproti vozečim kombijem umaknila na desno in zapeljala na oljni madež. Zadela je v obcestni kamen in vozilo se je prevrnilo po klancu navzdol. Da je bila cesta na tistem mestu spolzka, je potrdil tudi policist. Na njej je bilo več oljnih madežev zaradi pogostih prevozov goriva. Tisti dan je prvič deževalo po daljšem sušnem obdobju. Stanje samega cestišča je bilo po ugotovitvah sodišča slabo, saj je šlo za zglajen asfalt in zato močno znižan torni količnik, zaradi česar je bila po mnenju enega izvedenca cesta globoko izpod standardov in potrebna popravila, po mnenju drugega izvedenca glede na stanje enega odseka pred kasnejšo rekonstrukcijo ceste pa za varnost tudi ne bi zadostovala samo prometna signalizacija, pač pa je bila potrebna obnova ceste ali prepoved prometa. Na slabo prometno varnost na tem odseku ne kaže samo v dokaznem postopku vpogledani časopisni članek z dne 4.12.1990 z naslovom Cesta razbite pločevine z dne 4.12.1990, pač pa tudi poročilo Občinskega sodnika za prekrške v Ilirski Bistrici z dne 6.11.1992 o povečanem številu prometnih nesreč v obdobju 1991 in 1992 na odsekih, med katerim je tudi odsek, kjer je s ceste zdrsnila tožnica. V tem poročilu je med drugim omenjena povsem uničena asfaltna podlaga. Toženka je državi kot lastnici ceste poslala dva dopisa. V prvem z dne 15.10.1990 je „zaradi spolzkega cestišča in obrabe vozne površine“ poslala seznam naročila nekaterih prometnih znakov, šele v dopisu z dne 16.4.1992 pa je sporočila, da je odsek Pograd – Ilirska Bistrica dolg 8 km, „od tega je potrebno na 4 km obnoviti ves zgornji ustroj ceste ..., na 4 km pa je potrebna izravnava in preplastitev, kar je nujno narediti takoj“.

Ob takih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so prestale tudi preizkus na pritožbeni stopnji in jih zato z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč o obstoju toženkine krivdne odgovornosti. Pravilna je tudi pravna podlaga in razlogi, ki jih poudarja pritožbeno sodišče, torej prvi odstavek 154. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), prvi odstavek 81. člena takratnega Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88 – prečiščeno besedilo) in četrti odstavek 4. člena ter prvi odstavek 8. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/80 in nadalj.), iz katerih izhaja ne samo dolžnost takratnih cestnih podjetij za redno vzdrževanje cest, ampak tudi njihova skrb za varnost prometa v okviru dolžnega nadzora stanja cest. Ker je bila toženkina pravna prednica profesionalna organizacija, je zanjo veljalo merilo najstrožje skrbnosti v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZOR. Prej povzeta vsebina obeh toženkinih dopisov izkazuje njeno premajhno skrbnost in s tem tudi obstoj njene krivdne odgovornosti zaradi opustitve dolžnega ravnanja. Zahteva za postavitev prometnega znaka je bila nezadostna ob izkazano slabem stanju asfaltne prevleke, zato toženka z zahtevo za obnovo ceste ne bi smela čakati tako dolgo, da je postala zadeva nujna, kot sama omenja v svojem drugem dopisu. Slabo stanje ceste in pogoste prometne nesreče so bili toženki znani že v času prvega dopisa, kot ugotavljata in poudarjata obe sodišči. Prispevek same tožnice v višini 30 % je pritožbeno sodišče utemeljilo z dejstvom, da je bila tožnica domačinka, ki je zaradi vsakodnevne vožnje poznala stanje ceste, da je vedela tudi za njeno onesnaženost z oljnimi madeži, zaradi česar bi morala voziti še bolj previdno in počasi, ter da je do drsenja prišlo zaradi njene reakcije ob srečanju z nasproti vozečim vozilom. Ti razlogi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo večjega tožničinega prispevka.

Toženka v reviziji posamezne od povzetih dejanskih okoliščin izpodbija z uveljavljanjem procesnih kršitev, predvsem tako imenovane protispisnosti, zaradi katere naj sodb obeh sodišč ne bi bilo mogoče preizkusiti, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljane procesne kršitve niso podane. V reviziji toženka neutemeljeno zatrjuje, da ni dobila odgovora na vse pritožbene trditve, saj je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le na tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Nekatere od razlogov pritožbenega sodišča toženka prikazuje na način, da povzema le del stavka in tako prikazuje njihov drugačen pomen. Narobe prikazuje pomen pravila o dokaznem bremenu itd. Na konkretno uveljavljane procesne kršitve revizijsko sodišče odgovarja, da je neutemeljena revizijska trditev o protispisnosti razlogov pritožbenega sodišča, da toženka v pritožbi ni izpodbijala slabega stanja cestišča. Takih razlogov v sodbi pritožbenega sodišča namreč ni. Zmotna je trditev, da se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o (dodatnem) znižanju tornega koeficienta ni opredelilo. Odgovor je vsebovan v potrditvi razlogov prvostopenjskega sodišča, da ta okoliščina zadene tožnico. Da je bil sicer torni koeficient ustrezen oziroma v skladu s standardi, bi morala dokazati toženka in s tem tudi, kakšni so ti standardi, saj gre za okoliščino, ki bi jo razbremenila odgovornosti. Trditve, da bi morala tožnica v skladu s pravilom o dokaznem bremenu dokazati vzročno zvezo, da je škoda nastala zaradi takega stanja ceste, ki je v vzročni zvezi s toženkinem ravnanjem, so težko razumljive ob jasnih razlogih obeh sodišč, da je to dokazala. Toženka neutemeljeno poudarja, da sama samostojno ne sme postavljati prometne signalizacije, saj ji sodišče tega ni očitalo. Kaj je razlog toženkine odgovornosti, je v obeh sodbah pojasnjeno, kot je obrazloženo zgoraj, zato so neutemeljene revizijske trditve o nerazumljivosti in medsebojnem nasprotju teh razlogov. Sodišče druge stopnje na peti strani svoje sodbe ni postavilo trditve, da naj bi imela toženka alternativno možnost, da od lastnika ceste zahteva rekonstrukcijo ali da sama postavi ustrezno prometno signalizacijo. Ob upoštevanju celotnega stavka je jasno, da gre pri obeh možnostih le za toženkino zahtevo, da tako ravna lastnik, ne pa za toženkino samostojno obveznost postavitve prometnega znaka. Ob upoštevanju tudi drugih razlogov pa je jasno, da je bila prva zahteva za postavitev prometnega znaka neustrezna. Iz več razlogov je neutemeljena revizijska trditev, da tožba ne vsebuje trditvene podlage o opustitvi prometne signalizacije, zaradi česar naj bi obe sodišči kršili prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Relativne procesne kršitve, storjene v postopku na prvi stopnji, z revizijo ni mogoče uveljavljati, če ni bila uveljavljana že v pritožbi (primerjaj prvi in drugi odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega sta tako tožnica kot toženka med postopkom lahko razširjali vsaka svojo trditveno podlago v času, ko je veljal ZPP/77, toženka na primer glede tornega koeficienta v vlogi z dne 1.3.1996, glede svoje zahteve za postavitev prometnega znaka pa v vlogi z dne 29.5.1997. Res je, da je drugi izvedenec cestno-prometne stroke navedel, da vzroka nesreče ni mogel ugotoviti, je pa izvedenec podal določene ugotovitve glede stanja ceste. Nerazumljiva je revizijska trditev o protispisnosti razlogov pritožbenega sodišča, ko se sklicuje na to mnenje, v primerjavi z navedbami tožnice. Toženka zatrjuje, da ni dobila odgovora na svojo pritožbeno trditev o pomanjkanju razmejitve, koliko naj bi k nesreči prispeval oljni madež in koliko stanje ceste. Tudi za to trditev je zadosten odgovor, da je prva okoliščina pripisana toženki. Pri ugotavljanju odgovornosti toženke in tožničinega prispevka sodišči nista upoštevali samo teh dveh okoliščin, pač pa pravilno in celovito vse razloge, ki tvorijo delež ene ali druge stranke in ju med obe tudi porazdelili. Zato so neutemeljene revizijske trditve o izostalih razlogih „o vzročni zvezi izogibanja tožnice z nasproti vozečim vozilom“ in tožničino reakcijo. Neutemeljeno je toženkino sklicevanje na razloge prvega pritožbenega razveljavitvenega sklepa v tej zadevi, saj ta sklep ni predmet revizijskega preizkusa.

Toženka v reviziji ne izpodbija višine prisojene odškodnine, ki je po ugotovitvah revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Zatrjuje le, da tožničine duševne bolečine zaradi priklenjenosti na invalidski voziček sodijo v sfero duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker da mora pri skaženosti iti za telesno deformacijo, ki je vizualno zaznavna, tožnica pa se vizualno ne razlikuje od ostalih ljudi v sedečem položaju. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Tožnica je kot tetraplegik v invalidskem vozičku vidno drugačna od drugih ljudi in četudi ne sedi v deformirani drži, tako stanje že samo po sebi vzbuja pri ljudeh veliko usmiljenje, to pa za tožnico, ki je bila v času nesreče stara le 31 let, pomeni nov izvor duševnih bolečin in s tem samostojno obliko nepremoženjske škode. Tako je že ustaljeno stališče sodne prakse, drugačno revizijsko stališče pa je zmotno (primerjaj II Ips 49/2000, II Ips 356/99 in druge).

Po vsem obrazloženim je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v obeh izrekih te odločbe, kar zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.