Jedro

Utemeljenost tožbenega zahtevka je odvisna od dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in sicer, ali je bila uporaba solastne stvari med solastnike razdeljena, ali gre za enodružinsko ali večstanovanjsko hišo in ali je mogoče, da oba solastnika uporabljata hišo za stanovanjske namene.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencema naložilo, da sta ji dolžna izročiti v soposest in souporabo nepremičnine vpisane v vložno številko 521 k.o. X, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo z dvoriščem in vrtom v V. številka 46, G. Hkrati je odločilo, da sta dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 774,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženca sta se zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP (1) in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Grajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zlasti sporno je, katera obešanka je bila na železnih vratih in ali je bila le-ta zamenjana ter kdaj in seveda kdo jo je zamenjal. Opozarja na protislovno izpovedbo tožnice in prič glede vprašanja, zakaj januarja 2008, kljub temu, da je drugi toženec odvetniku tožnice prinesel ključ, v hišo niso mogli vstopiti. Čeprav je sodišče ugotovilo, da so izpovedbe tožnice in prič različne, temu ni pripisovalo pomena. Po mnenju tožene stranke pa je za razsojo te zadeve pomembno ravno to, kdo je v resnici tožnici preprečil souporabo oziroma soposest njene polovice nepremičnine. Pravi razlog, da tožnica ni mogla v hišo, ni na strani tožene stranke. Tožena stranka obešanke na železnih vratih ni nikoli zamenjala in drugi toženec tožnici tudi ni bil dolžan izročati ključev, za katere je upravičeno sklepal, da jih ima. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so bistvene okoliščine, da tožnica v hišo ni mogla vstopiti (ni imela ključa), ker toženec, kljub temu, da ga je odvetnik tožnice obvestil, da so pred vhodnimi vrati nameščena vrata z rešetkami, ki so bila zaklenjena z obešanko, ključev le-te ni dostavil. Pričo J. B., čigar zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo, je drugi toženec predlagal v zvezi z odločilnimi dejstvi, saj bi priča vedela pojasniti vse v zvezi z železnimi vrati in obešankami, kdo jih je zamenjal, kdaj, kdo je imel ključe. Z zavrnitvijo tega dokaza je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Ocenjujeta, da tožnica ni dokazala, da je toženec tisti, ki ji je onemogočil souporabo solastne nepremičnine. Navedbe tožnice, da je do nedavnega imela nepremičnino v soposesti in souporabi in da je imela v njej svoje stvari, so se izkazale za neresnične. Poudarjata, da tožnica nikoli ni imela interesa do soposesti oziroma souporabe nepremičnine, saj se je s (prvim) tožencem dogovarjala celo o prodaji svojega solastnega deleža. Hišo je od razveze dalje uporabljal izključno tožničin bivši mož. V ozadju gre za popolnoma drugačne interese, saj želi tožnica pridobiti izključno lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo je v celoti obnovila tožena stranka. Nepremičnina je bila prej zanemarjena in dotrajana in ni bila sposobna za bivanje, tožena stranka pa jo je obnovila. Drugače si ni mogoče razlagati tožničinega spremenjenega predloga v nepravdnem postopku, da se hiša v celoti dodeli njej. Sprašuje se, kako namerava tožnica dejansko izvrševati svojo solastninsko pravico na nepremičnini, saj verjetno nima v mislih skupnega življenja z drugim tožencem na 60 m² prostornine. Hiša pa je tudi fizično nedeljiva. Njena zahteva, da bi postala izključna lastnica, opravičuje sklepanje, da gre v ozadju za interese, ki niso v skladu z 66. členom Stvarnopravnega zakonika; SPZ (2).

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki jih je štelo kot odločilne: - da je prvi toženec polovico predmetne nepremičnine kupil na dražbi v izvršilnem postopku; - da je bil prejšnji lastnik polovice nepremičnine, katere lastnik je sedaj prvi toženec, razvezani soprog tožnice; - da na podlagi Pogodbe o dosmrtni brezplačnosti služnosti stanovanja in užitka z dne 27. 03. 2008 nepremičnino uporablja za prebivanje drugi toženec, ki ima na tem naslovu tudi prijavljeno stalno bivališče; - da je tožnica zahtevala izročitev ključa sporne nepremičnine; - da je drugi toženec 22. 11. 2007 pooblaščencu tožeče stranke prinesel ključ (potrdilo B5); - da tožnica, ki je z odvetnikom in svojo hčerko 14. 01. 2008 želela vstopiti v solastno hišo, vanjo ni mogla vstopiti, ker ni imela ključev; - da je odvetnik tožnice drugemu tožencu poslal 17. 01. 2008 dopis (B6), v katerem ga je obvestil, da tožnica ni mogla vstopiti v solastno hišo, ker so bila pred vhodnimi vrati, ki so se sicer dala odkleniti s ključem, ki ga je drugi toženec prinesel, nameščena vrata z rešetkami, ki so bila zaklenjena z obešanko, katere ključa ni dostavil; - da tožena stranka na dopis ni reagirala, ocenilo, da tožena stranka tožnici onemogoča uporabo solastne nepremičnine in krši njene pravice. Tožnica ima kot solastnica pravico nepremičnino uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Na podlagi 100. člena SPZ je tožena stranka upravičena do tožbe za varstvo svoje pravice, zato je njenemu zahtevku na izročitev nepremičnine v soposest in souporabo ugodilo.

6. Sodišče prve stopnje je kot odločilno (obrazložitev na 5. strani sodbe) upoštevalo dejstvo, da je bila tožena stranka obveščena, da tožnica v (so)lastno hišo ne more vstopiti in da ji vstopa ni omogočila (ni ji izročila ključa). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku proti obema toženca ugodilo z utemeljitvijo (4. stran sodbe) „da ima tožnica pravico imeti svojo nepremičnino v posesti in jo skupaj z drugim solastnikom, to je toženo stranko, uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu“.

7. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe uporablja izraz tožena stranka, pri čemer ne upošteva, da sta toženca dva in je solastnik s tožnico le prvi toženec. Čeprav v razlogih sodbe ne navaja, sodišče prve stopnje očitno (sklicevanje na dopis B6, ki je naslovljen na drugega toženca) šteje, da je souporabo tožnici fizično preprečil drugi toženec (kljub obvestilu - B6, da v hišo ne more vstopiti, ji ni dostavil ključa obešanke). Drugi toženec, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni solastnik sporne nepremičnine, temveč jo uporablja za bivanje in je v njej na podlagi 27. 03. 2008 sklenjene pogodbe. Sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, na kakšni podlagi šteje, da prvi toženec (solastnik sporne nepremičnine do ½) tožnici onemogoča uporabo in tudi ne, zakaj ji mora „v soposest in souporabo“ nepremičnino izročiti tudi drugi toženec, ki ni solastnik. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ki narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve (prvi odstavek 354. člena ZPP).

8. Stališče sodišča prve stopnje, da za ugoditev tožbenemu zahtevku (na izročitev nepremičnine v souporabo in soposest) zadošča ugotovitev, da „tožena stranka“ tožnici souporabo preprečuje (tožena stranka temu v pritožbi nasprotuje), pa je tudi materialnopravno zmotno. Tožena stranka v pritožbi upravičeno opozarja na fizično nedeljivost hiše in izpostavlja vprašanje skupnega bivanja na 60 m². Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu deležu, tako da s tem ne krši pravic ostalih solastnikov in v te pravice tudi ne posega (66. člen SPZ). Za varstvo svoje pravice na delu stvari pa ima tudi pravico do tožbe (100. člen SPZ). Upoštevaje definicijo solastninske pravice določene v 65. členu SPZ, je razdeljena pravica, ne pa sama stvar. Idealni delež ne predstavlja materialnega dela stvari. Na podlagi 100. člena SPZ ima solastnik proti solastniku vindikacijsko tožbo za varovanje svojega dela solastne stvari pod pogojem, da je solastna stvar med solastniki glede njene uporabe in posesti razdeljena. Oblike varstva pa so odvisne od narave solastne stvari. Na enodružinski hiši ni možna souporaba dveh solastnikov, če ni fizično razdeljena (primerjaj II Ips 195/2003). V takem primeru ni mogoče ugotoviti, v katerem delu solastnik presega obseg svojih upravičenj, glede na svoj solastninski delež. Neopredeljeni del solastne stvari, ki bi pripadal solastniku, zato ne more uživati varstva po 100. členu SPZ, in solastnik tudi ne more zahtevati soposesti celotne hiše in sobivanja v njej.

9. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Utemeljenost tožbenega zahtevka je odvisna od dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in sicer ali je bila uporaba solastne stvari med solastnika razdeljena, ali gre za enodružinsko ali večstanovanjsko hišo in ali je mogoče, da oba solastnika uporabljata hišo za stanovanjske namene. Pritožbeno sodišče teh dejstev ne more ugotavljati samo, saj bi s tem poseglo v pravice strank do pravnega sredstva, zato je bilo treba izpodbijano odločitev razveljaviti tudi na podlagi 355. člena ZPP.

10. V primeru, da bi pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnica od solastnika (solastnik je le prva tožena stranka) upravičena zahtevati izročitev nepremičnine v soposest in souporabo (dosedanji podatki v spisu tega ne potrjujejo), pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotavljati, ali solastnik, ki uporablja celotno nepremičnino (tudi solastni del tožnice) tožnici preprečuje uporabo (potrditvi tožnice v tožbi ji je uporaba preprečena, ker je drugi toženec, ki je direktor prve tožene stranke vrata zaklenil s svojo žabico). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je drugi toženec na tožničino zahtevo tožničinemu pooblaščencu prinesel ključ vhodnih vrat (po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo je prvi toženec zamenjal ključavnico na vratih v hišo in 22. 11. 2007 tožničinemu pooblaščencu izročil ključe), je vprašljiva pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da „tožena stranka (gre za dva toženca) tožnici preprečuje uporabo“. Ugotovitev, da toženec, po obvestilu tožnice, da v hišo ne more vstopiti, tožnici ni izročil (še) ključev obešanke, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, ne zadošča. Še zlasti glede na dejstvo, da je tožnica (izpoved 10. 11. 2010) sama povedala „da je, ko je izvedela, da se je toženec vselil, odšla do hiše in s ključavnico obešanko zaprla zunanja mrežna vrata“ (potrditvi v pritožbi pa tožena stranka ključavnice obešanke ni zamenjala in tudi ni vedela, da tožnica nima ključa). Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da se izpovedbe tožene stranke (očitno pravilno tožeče stranke) in prič glede dogodka 14. 01. 2008 (poskus odklepanja hiše s ključem, ki ga je izročil drugi toženec) razlikujejo, vendar oceni, da ni bistveno „kako je potekal postopek odklepanja“ in „zakaj ni mogla vstopiti“. Pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da je vprašanje, zakaj tožnica ni mogla vstopiti, odločilnega pomena. Tožnica mora dokazati, da ji je souporabo hiše preprečil solastnik, zato je pomembno, zakaj tožnica v hišo ni mogla vstopiti, kot tudi ali in katere ključavnice je menjala tožena stranka. V zvezi s temi okoliščinami je tožena stranka v postopku predlagala zaslišanje priče J. B., pri katerem vztraja v pritožbi in ga je sodišče prve stopnje (nepravilno) zavrnilo, ker je ocenilo, da priča ni predlagana v zvezi z odločilnimi dejstvi.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem odločanju moralo odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ustrezno dopolniti dejansko stanje. Posebni napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni.

12. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo, o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških, odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07; UPB3 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 87/2002.